Dnevi okoli 1. maja so že po tradiciji nekoliko romantični, le da romantika pri nas pogosto diši po čevapčičih in nostalgiji s socialističnim priokusom. Pravijo, da praznujemo praznik dela. V praksi pa marsikdo praznuje le dva prosta dneva in možnost podaljšanega vikenda.

Kakorkoli že: nekateri ga še vedno obeležujejo s kresovanji in obveznimi govori o dostojanstvu človeka. Zjutraj marsikje zadoni pihalna godba, mediji pa zvesto zabeležijo skoraj vsako besedo, ki jo na Rožniku izusti ljubljanski župan. Tradicija je pač tradicija.

Odnos do dela se je v zadnjih sto letih radikalno spreminjal. Nekoč je bilo delo predvsem pogoj za preživetje in moralna dolžnost. Pregovor »kdor ne dela, naj ne je« ni bil le prazna floskula, temveč zelo praktičen opis življenja. Ni bilo socialnih transferjev, subvencij in sistemov, ki bi blažili posledice brezdelja. Če nisi zavihal rokavov, ni bilo kruha, kurjave, strehe nad glavo in pogosto tudi ne prihodnosti.

Potem je prišla nova doba. Po vojni se je govorilo, da je treba delu dati »čast in oblast«. A po tihem so starši otrokom že začeli svetovati nekaj povsem drugega: »Pojdi v šole, da ti ne bo treba delati.« Stavek je bil izrečen z najboljšim namenom, a v sebi je nosil bogokleten preobrat: v kolektivno zavest se je naselila nevarna misel, da je fizično delo manjvredno, sedenje v pisarni pa zadetek na loteriji.

Tudi zato danes pogosto bolj cenimo »bele ovratnike« kot človeka, ki položi ploščice, popravi streho, zvari ograjo ali zamenja vodovodno cev. Dokler vse deluje, je človek v delovni obleki skoraj neviden. Ko zmanjka elektrike, ne pomaga noben sekretar na ministrstvu, ampak električar.

Po družbenih omrežjih že leta kroži karikatura delavca, ki s krampom koplje jarek, okoli njega pa stoji množica »modrih halj«, ki nadzorujejo njegovo delo. Takšni »kontroli« bi se zlahka pridružili še pisci pravilnikov in koordinatorji koordinacij.

Kramp je še zmeraj nekakšen simbol realnega sektorja, množica okoli njega pa simbol sistema, ki živi tudi od njegovega dela. V Sloveniji je v javnem sektorju zaposlenih več kot 190 tisoč ljudi, kar je približno četrtina vseh delovno aktivnih prebivalcev. Med njimi je seveda veliko poklicev, brez katerih družba ne more delovati: zdravstvo, šolstvo, varnost, sociala, znanost, upravne storitve.

Žal je tudi res, da »aparat« z leti raste, državljan pa ima pogosto občutek, da se množijo predvsem ukrepi, s katerimi nam grenijo življenje. V zadnjih letih smo dobili nova ministrstva, urade, agencije, strategije in svete za to in ono. Ob vsakem problemu, tudi umetno ustvarjenem, nastane nova, dobro plačana delovna skupina, ki naj bi mu prišla do dna. Če bi bile komisije olimpijska disciplina, bi imeli zlato medaljo zagotovljeno.

Da ne bo nesporazuma: kritika ni usmerjena proti javnim uslužbencem kar na počez. Številni med njimi opravljajo težko, nujno in odgovorno delo. Zdravniki, medicinske sestre, učitelji, policisti, gasilci, socialni delavci, raziskovalci ... Brez njih bi se sistem sesul v nekaj dneh.

Problem je birokracija, ki se razrašča kot zlovešč tumor in postaja sama sebi namen. Nekatera dela je mogoče dobro opravljati na daljavo, druga nikakor. Programer lahko marsikaj naredi od doma. Medicinska sestra ne more negovati bolnika prek videoklica. Voznik avtobusa ne more ležati v postelji, igrati igric in hkrati voziti avtobusa. Pek ne more speči kruha v Excelu.

Nedavno je neka sociologinja dejala, da je tudi razmišljanje pomembno delo. Seveda je! Brez idej ni razvoja, brez znanosti ni medicine, brez načrtovanja ni mostov, brez raziskav ni napredka. A tudi tu velja preprosto pravilo: razmišljanje, ki ničesar ne ustvari, ni delo, ampak hobi. Če nekdo osem ur »premišljuje«, rezultatov pa ni nikjer, je bolje, da na terasi ob pivu uživa na soncu.

V sodobni družbi so se po različnih uradih razpasli tudi »fikusi«. Še sodelavcem se ne sanja, zakaj so tam niti kaj počnejo. Kljub digitalizaciji še vedno tiskamo gore dokumentov, ki jih nihče ne prebere. Strategi podpisujejo strategije, ki končajo v predalu. Ljudje, ki jim je mar, pa imajo vse večji odpor do blefa, praznih parol in navidezne zaposlenosti.

Od povojne generacije šuštarjev, ki so dopoldne delali v Alpini, popoldne pa še dodatno služili denar, da so lahko bolje živeli, ni nikogar več med živimi. Bili so pravi multipraktiki: zidarji, vodovodarji, arhitekti, izumitelji v eni osebi. To, da so znali zamenjati žarnico, pokositi travo, popraviti pralni stroj, zakuriti peč in nacepiti drva, je bila »mala malica«.

Danes živimo v času specializacije. Marsikdo obvlada ozko strokovno področje do popolnosti, zunaj njega pa je izgubljen. Človek zna optimizirati zapletene algoritme, ne zna pa zamenjati sifona pod koritom.

Kaj pa delitev dela na moško in žensko? V preteklosti je bila povezana z biologijo in tudi tradicijo. Danes stroji nadomeščajo fizične napore, zato lahko tudi ženska brez težav z bagrom koplje jarke. Super, mar ne?

V vsako pošteno delo je vtkano dostojanstvo, tudi globoko spoštovanje. Si predstavljate, da bi morali skrbeti za dementnega svojca? S kakšnimi predsodki, morda tudi zavistjo, opazujemo podjetnika, ki tvega lastni kapital na globalnem trgu in mu na koncu tudi uspe?

Zakaj bi s subvencijami podpirali kmeta, saj lahko hrano uvažamo iz tujine, se repenčijo drugi. Nobeno delo, niti najbolj umazano, ni manj vredno od pisanja romanov, prepevanja na odru Opere, novinarskega dela, vodenja države in številnih drugih.

Je kakšno delo pomembnejše od drugega? Seveda, a le v določenem trenutku. Ko gori hiša, je gasilec pomembnejši od influencerja. Ko nas boli zob, je zobozdravnik pomembnejši od političnega komentatorja v TV Odmevih. Ko zmanjka hrane, je kmet pomembnejši od ministrice za leporečje. In ko pade internet, nenadoma vsi odkrijemo, da je pomemben tudi tisti brezzvezni računalničar, ki, hm, »izgublja čas za ekranom«.

Srp in kladivo sta danes predvsem zgodovinska simbola nekega totalitarnega časa, ne prihodnosti. Lahko pa se ob tej priložnosti spomnimo nečesa bolj bistvenega: pravice niso padle z neba. Zato bi moral biti 1. maj tudi dan, ko si priznamo, da ni vsaka aktivnost delo in da ni vsako delo enako cenjeno.

Naj bo to tudi dan, ko mladih ne učimo, naj se delu izognejo, ampak naj najdejo takšno, ki jim bo nudilo smisel in hkrati rojevalo bogate rezultate.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.