Pri iskanju korenin ga je najprej zanimalo, če je kdo od prednikov izstopal in si ustvaril ime. Nič od tega, s pesnikom Rimbaudom je ugotavljal: »Da bi imel predhodnike na kateremkoli področju v zgodovini Slovenije! Nič! Sicer pa, taka je zgodba skoraj vseh Slovencev.« Po materini strani vendar lahko posebej omenja strica duhovnika Antona Beznika, slavnega jezikoslovca.
Maja 1945 je z družino odšel v Avstrijo in se tri leta pozneje z njo izselil v Argentino. V Buenos Airesu je leta 1952 stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov). Odločal se je sredi dvomov in »notranjih viharjev«. Leta 1956 je zapisal v dnevnik, ko se je občutju praznine in osamljenosti pridružila še nova kriza vere, ki jo je doživljal na intelektualni ravni: »Boga prosim, da mi nakloni živo, dejavno vero. A Nebesa ostajajo gluha za moje prošnje. in tako vsak dan bolj zapadam v skepticizem, kljub temu da redno molim. Zavedam se, da sem Slovan in torej bolj nagnjen k dvomu kot Latinci.«
Ne glede na to, kaj si kdo misli o njem, Franc Rode je eden največjih Slovencev 20. in 21. stoletja.
Proces samodarovanja, ko je ugotavljal, da se še nipopolnoma odpovedal sebi, se scela izročil gospodu in se odprl njegovi milosti, se je nadaljeval v naslednjih letih v vseh položajih in službah, ki mu jih je zaupala Cerkev – in traja vse do danes. Ko smo ga konec leta 2012, nekaj mesecev po aferi, v kateri so mu »našli« sina (nato pa se je težišče premaknili na zlorabo mladoletnice), intervjuvali v hiši lazaristov na Maistrovi, nam je dejal, da v sebi nosi knjigo spominov in jo bo mogoče enkrat napisal.
Po desetih letih so spomini Vse je dar izšli pri Celjski Mohorjevi družbi–na 716 straneh in v interakciji z več kot 1600 osebnimi imeni. Da besedilo deluje tako pristno, je posledica naslanjanja na dnevniške zapise iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let. V izpovedni pasusih se razkriva, kot tega ni storil še noben ljubljanski škof. Vovk, denimo, je veliko govoril o zaslišanjih na Ozni, malo pa o svojem notranjem življenju. Rode, za ljubljanskega nadškofa ga je papež Janez Pavel II. imenoval leta 1997, je šel dlje.
V njegovih nastopih v Sloveniji smo katoličani zelo pogosto slišali dve besedi: pogum in pokončnost. Takšen je njegov značaj, zato si je za škofovsko geslo izbral Trubarjevo misel stati inu obstati. Tretja lastnost, ki po besedah nekdanjega urednika Družine Francija Petriča sodi zraven, pa je: razgledanost. »Zaradi teh ga spoštujejo tudi nasprotniki in to troje ga je tudi pripeljalo v vrh katoliške Cerkve.« Vemo, vsem nikakor ni bil všeč.
Da je snob, je bilo slišati in brati, in res imel je zelo izbrušen posluh za umetnost. Še vedno naj bi se v Cerkvi na Slovenskem delili (vsaj nekateri in tudi pri vrhu) shematsko na prorodetovsko in antirodetovsko linijo. Sam v spominih navaja stari francoski pregovor, ki pravi: Je ne suis pas un louis d’or pour plaire à tout le monde – Nisem zlatnik, da bi vsem ugajal. Ne glede na to, kaj si kdo misli o njem – pogosto je bil napačno interpretiran kot skrajni konservativec, čeprav to ni niti teološko niti kulturno, nam je pred časom dejal Brane Senegačnik – je eden največjih Slovencev 20. in 21. stoletja.
Proti koncu spominov se Franc Rode sprašuje, kaj ga je gibalo v življenju, po čem je hrepenel, kaj je dosegel. »Bili so trenutki svetle radosti in obdobja neizrazno lepe božje bližine. Vendar vse to le privid in slutnja bolj kot resnična danost. Taka je moja zgodba popotnika, ki je iskal, tipal za nedosegljivim, nepotešen, človek želja, bolj kot Buda v nirvani … Tako je to. Občutje praznine, hrepenenje po polnosti.«
»V nebesih bo veliko lepše, ko ne bo kardinalov,« je dejal pred leti na knjižnem sejmu v pogovoru s pisateljem Rebulo.
