»Zavozili smo,« je dejal starosta med poslanci Jožef Horvat pred glasovanjem o preklicu odloka o razpisu posvetovalnega referendumu o novi jedrski eletrarni. Priložnost za nove igralce – tako na levici kot na desnici?

Preklic referenduma ne bo bistveno vplival na politično dogajanje. Novi igralci so že kar precej časa napovedovnli – in ni jih malo: Anže Logar, Marko Lotrič, Pavel Rupar je stranko že ustanovil, na politično prizorišče se vrača Karl Erjavec, novega predsednika ima Desus. V volilni proces bi lahko posegla tudi Vladimir Prebilič in Peter Gregorčič. Referendum o JEK 2 bo varno prestavljen na naslednji sklic državnega zbora.

Da bi bile predčasne volitve bolj verjetne, bi morala podpora vlade še upasti. Kje je tista kritična meja, ki je koalicija ne bi mogla več prenesti?

Podpora vladi ni ključni dejavnik. Volijo jo poslanci, izglasujejo nezaupnico oziroma z izvolitvijo novega mandatarja konstruktivno nezaupnico. Po dveh letih podpora vladi praviloma krepko upade, zdaj še ni na dnu; bile so že vlade, ki so bile manj priljubljene, pa to ni odločalo o njihovi usodi. Vse je odvisno od razmerja sil v parlamentu. Ob tako močni poslanski skupini vladajoče stranke na eni strani in ob vsaj v zadnjem času razmeroma kar usklajenem delovanjem koalicije na drugi strani ne vidim pravih možnosti za predčasne volitve. Seveda ob predpostavki, da ostane vse tako, kot je. Nikoli ne veš, kaj bo rojilo po glavi tako številnemu poslanskemu kolektivu Gibanja Svoboda, ko se bo res začel bližati konec mandata.

Primož Lavre

Gibanje Svoboda vztraja pri 20 odstotkih opredeljenih volivcev, podpora je nekako stabilizirana ...

Podatek govori v prid stabilnosti poslanske skupine Svobode. Če bi ji podpora upadla tako zelo, kot je SMC Mira Cerarja – stranki se zaradi podobno močnih poslanskih skupin pogosto primerja – bi to najbrž vneslo nekaj nemira med poslance. V takem času po volitvah se druge nove stranke s takšno podporo niso mogle pohvaliti. Dokler Gibanje Svoboda nima resne konkurence levo od sredine, lahko vsaj polovica poslancev računa na vnovično izvolitev; tako je manj razlogov za razmislek o odhodih oziroma prestopih.

Videti je, kot da SDS vodi politično agendo. Izsilila je referendum o JEK 2 in se ga znebila – v Svobodi pa ji le sledijo.

SDS je stranka z največ izkušnjami, kadrovskim bazenom, terensko mrežo in seveda stabilno podporo volivcev. Njeni poslanci so edini res profesionalno politiki, spretni in neprimerno bolj vešči proceduralnih trikov od kolegov, ki so se s politiko srečali pred dobrima dvema letoma. Ne čudi, da v državnem zboru vodijo igro.

Edina, ki jim jo res kvari, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Včasih malce na silo.

Ne vem, če ravno na silo, takšen je bolj njen slog vodenja. Je prva ženska na tem položaju, nanjo prav zato dostikrat lete kritike. V slovenski družbi so ženske na določenih področjih in položajih manj upoštevane kot moški; pred tem si ne gre zatiskati oči.

Vsi pogoji za taktično glasovanje so izpolnjeni, ne moremo pa vedeti, kako bo na volitvah.

Pozna se, da je pravnica in da je glede poznavanja zakonodaje in pravnih postopkov bolj suverena ko marsikateri poslanec. Poslanci SDS obvladajo procedure zaradi izkušenj, predsednica parlamenta pa je pravno podkovana ...

Kdaj pa kdaj tudi »kiksne«.

Ne vem, kolikokrat je »kiksnila«; če bi bilo kaj resnega, bi bila najbrž že soočena s posledicami. Delu volivcev je Urška Klakočar Zupančič všeč prav zaradi nekako uporniškega oziroma drugačnega vedenja. Dostikrat slišim, da se je končno le nekdo upal postaviti po robu občasnemu žaljivemu diskurzu, ki prihaja s strani SDS – ne le na tviterju, ampak tudi iz vrst poslancev.

Nič kaj uporniška in precej bolj ustrežljiva pa je do lastne stranke, posebno po odstopu s položaja podpredsednice Gibanja Svoboda.

V nekem trenutku je res kazalo na nesoglasja v stranki; kot je videti, so se pomirila. Slej ko prej so tudi v stranki spoznali, da jim predsednica državnega zbora prinaša simpatije in glasove. Tudi v Svobodi so se že nekaj naučili in malce spravili v red.

Propadli referendum, razmeroma slab izid na evropskih volitvah, vprašljiva izpeljava zdravstvene reforme (zdravniki se upirajo spremembam zakona o zdravstveni dejavnosti, nekateri zapuščajo javno zdravstvo), koaliciji in Svobodi tudi prav nič ne pomaga predsednica države ... Se lahko Robert Golob sooči s temi izzivi in ne dočaka usode novega obraza?

Izid evropskih volitvah niti ni bil slab, ohranili so dva poslanca, kolikor jih je imela LMŠ; ni jim veliko manjkalo do tretjega, le nekaj več kot 6000 glasov. Recimo, da so bile volitve za Svobodo zamujena priložnost. Zakon o zdravstveni dejavnosti je deležen veliko nasprotovanj na različnih bregovih in v interesnih skupinah, v samem zdravstvu in politiki. Če so vsi proti – le poredkoma so v politiki vsi za, razen pri referendumu in definiciji referendumskega vprašanja – pa morda vendarle delajo nekaj prav.

Omenili ste odhode zdravnikov iz javnega zdravstva. Dobro bi bilo vedeti, ali gre že za množičen pojav ali pa so to le izpostavljeni posamezni primeri v določenih krajih. Pred volitvami ali ko se skuša zrušiti kako vlado, je zdravstvo najbolj priročna tema. Tudi zato upada zaupanje ljudi v zdravstvu, kot smo izmerili v raziskavi Ogledalo Slovenije, s katero že od leta 2012 merimo zaupanje v institucije in poklice. A je hkrati opazno poraslo zaupanje v zdravnike.

Primož Lavre

Če bi pričakovali, da se bo predsednica strinjala z vsem, kar si zamisli koalicija – zakaj jo potem potrebujemo? Vsakdo opravlja svojo funkcijo in ima svoje pristojnosti. Neujemanje med predsednikom vlade in države res ne daje najlepšega vtisa – a zakaj bi predsednica ne imela svojega mnenja? Vztrajanja pri kandidatu brez podpore poslancev predvsem za predsednico prinaša tveganje. Koalicijske stranke so se znašle v precepu ...

Kaj jim svetujete?

Koalicija bo očitno vztrajala pri kandidatki za guvernerko. Moj nasvet bi bil, naj se skušajo uskladiti vsaj pri drugem glasovanju. Zaplet javnosti za zdaj niti preveč ne vznemirja, s tem se ubadajo bolj mediji in komentatorji. Če se ponovi, pa bi že lahko resneje špekulirali o posledicah razdora med predsednico in vladajočo koalicijo, kar bi slej ko prej napovedalo živahen razvoj dogajanja levo od sredine pred volitvam – kadarkoli že bodo. Če Anton Rop, ki ga v SDS ne podpirajo, v državnem zboru propade, bo to zaradi koalicije – ta bo s tem predsednici izrekla nekakšno nezaupnico. Ko bi si vladne stranke privoščile še enkrat zavrniti predlog predsednice, bi bilo že malce bolj tvegano – za eno in druge.

Naslednja tvegana preizkušnja za Svobodo in vladnega predsednika je bližajoče zaslišanje Marte Kos v Evropskem parlamentu. Ji bo uspelo?

Menim, da ji bo. Takšen je moj vtis ob spremljanju medijev, recimo temu odsotnost negativnih napovedi, pa tudi zaradi dejstva, da je diplomatka. Če ji spodleti, bi se Svoboda in predsednik vlade znašla v težavah, saj že kandidatura Tomaža Vesela – za odstop se seveda ni odločil sam – ni bila nič kaj posrečena. Tudi sicer smo lahko spremljali niz peripetij z izbiro kandidatov, začenši prav z Marto Kos, ko je še kot podpredsednica Gibanja Svoboda bila primorana odstopiti od kandidature za predsednico republike. Stranko, ki jo je soustanavljala, je zapustila s precej jedkimi besedami, da to ni več njena stranka. V Svobodi so tik pred vložitvijo kandidatur za evropske volitve vsem na očeh zamenjali tudi nosilca liste.

Če povzameva: ima Golob s svojo stranko še kaj možnosti, da se izvleče in ne konča kot drugi novi obrazi?

Nekaj še. Kot rečeno, v primerjavi z Mirom Cerarjem uživa znatno več podpore. Že nekje v tretjem letu mandata je SD ulovila SMC in jo nato prehitela. Gibanje Svoboda je tipična stranka, ki se je na oblast povzpela s pomočjo t. i. taktičnih volivcev – tistih, ki so prišli glasovat proti Janši in kar spremljamo že od leta 2008.

Ne spremljam pozorno sodnega postopka v zadevi Trenta, a nekaj se očitno pripravlja; mogoče je Janez Janša presodil, da je verjetnost uspeha na volitvah majhna in vnaprej pripravlja teren za poraz.

Poleg teh taktičnih volivcev oziroma antijanša glasov je na zadnje volitve prišel tudi znaten delež volivcev, ki nanje nikoli ne hodijo. Za Gibanje Svoboda so glasovali iz ogorčenja nad ukrepi zoper pandemijo. Na naslednjih volitvah teh definitivno ne bo več. Računa lahko na iskrene volivce, ki v njej prepoznajo intimno izbiro, in seveda na taktične antijanša glasove.

So vzpostavljeni pogoji za taktično glasovanje?

So. Izpolnjeni morajo biti trije pogoji. Najprej, v raziskavah javnega mnenja mora voditi stranka, ki je v očeh večine volivcev že domala osovražena – in to je SDS že petnajst let in vlado je vodila trikrat. Vse raziskave kažejo, da je okoli 50 odstotkov volivcev ne bi nikoli volilo. Druga na lestvici odbojnosti je Levica – vendar kar krepko za SDS. Drugi pogoj taktičnega glasovanja je, da je alternativa tej osovraženi stranki – zdaj je to Gibanje Svoboda – v javnomnenjskih raziskavah dovolj blizu, da po oceni volivcev to stranko lahko premaga. Tudi ta pogoj je izpolnjen, trenutno je med njima približno deset odstotnih točk razlike, kar ni preveč.

Tretji pogoj je odsotnost alternative Gibanja Svoboda: ni tekmeca na isti strani, ki bi bil prav tako blizu tej sovražni stranki in se volivci ne bi mogli odločiti, katera od njiju ima več možnosti, da jo premaga. To se je zgodilo leta 2018, ko ni prišlo do taktičnih volitev, bilo je preveč izenačenih strank levo od sredine. Precejšnja je bila tudi abstinenca in glasovi so se razporedili med pet strank levo od sredine.

Vsi pogoji za taktično glasovanje so izpolnjeni, ne moremo pa vedeti, kako bo na volitvah. Napoveduje se veliko novih strank, tudi na levi sredini obstaja nova opcija – Vesna. Na evropskih volitvah je z nosilcem Prebiličem Gibanju Svoboda že odvzela del glasov. Seveda pa ne vemo, kako oziroma s kom bo Vesna nastopila na parlamentarnih volitvah – Prebilič niti ni njen član.

Primož Lavre

Gibanje Svoboda nima niti pravega generalnega sekretarja. Potem ko je odhod s tega položaja že pred poletjem napovedal Rok Marolt, niso našli nikogar, ki bi ga zamenjal. S stranko se bo tako ubadal kar minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon.

Ključno je, ali bodo ljudje v njej prepoznali dovolj stabilnosti in operativnosti, da državo vodi še naprej. Stranka deluje tako kot njen predsednik, nekdanji menedžer. Vodenje stranke, koalicije oziroma vlade je zelo menedžersko: ko se pripeti nekaj, kar jim ne gre v prid, ne oklevajo: kar ni delovalo, zavrzimo, ne ozirajmo se več nazaj – in gremo naprej! Tega v politiki nismo bili vajeni. Že ob ustanovitvi je v stranko prišlo mnogo ljudi, ki so nekoč delali v podjetjih skupine Gen. Gre za povezano skupino ljudi, ki je v nekem trenutku začutila priložnost prevzeti oblast.

Tudi jedro SMC so tvorili ljudje, ki so se poznali, a iz univerzitetnega in ne menedžerskega okolja. Ko so se soočili s problemi in odločitvami, so potrebovali daljši akademski razmislek, medtem ko se zdajšnja vladajoča stranka odloča hitreje, mnogokrat tudi zaletavo, v prepričanju, da bi s tuhtanjem le zgubljali čas in energijo. Očitno jim ta slog ne škodi kaj dosti, še vedno so pri dvajsetih odstotkih. Ključno vprašanje je, ali podpore ne izgubljajo, ker jim ljudje še zaupajo, ali zato, ker levo od sredine (še) ni alternative. Takoj po volitvah so spretno prevzeli stranki LMŠ in SAB.

Sicer pa: zakaj pa Logar ne bi ubral druge poti? Že pred časom je prišel do uvida, da še kar precej časa ne bo mogel niti kandidirati za predsednika stranke, kaj šele biti izvoljen. Čas pa teče.

SD se drugače od preteklih obdobij še ne vzpostavlja kot resna alternativa; verjetno predvsem zaradi notranjih težav. SD je stranka, ki ne uživa podpore, ker je socialdemokracija, ampak zaradi bolj prozaičnih razlogov. Razen treh Janševih vlad so bili ves čas na oblasti. Sploh bolj iznajdljive stranke na oblasti znajo poskrbeti za svoje privržence, znance in prijatelje. Nemalo kadrov SD je zaposlenih v javni upravi.

Tudi vi opažate, da z antijanšizmom Svoboda deluje po vzoru SDS? Denimo z odzivom na policijsko ovadbo premierja.

Po volitvah smo priča polarizaciji, kot je še nismo poznali. Ob tako močni opozicijski stranki s predsednikom, kot je Janša, in na nasprotni strani prav tako močno vladajočo stranko s predsednikom, kot je Golob, zlahka dobimo vtis, da delujeta na podoben način. Gibanje Svoboda je novinka, uči se od vseh, ki so uspešni na političnem trgu.

In učinkoviti?

Nimajo zadržkov, češ to pa je značilno za SDS in se tega že zato ne bomo šli. Če je učinkovito, zakaj ne.

Gotovo poznate scenarij razpletanja političnega trilerja s ciljem skrajšati muke Golobovi koaliciji in hkrati preprečiti oblikovanje desnosredinske razvojne vlade ...

Natisnil sem ga, tako bom lažje in kar po mesecih preverjal, v kolikšni meri se potrjuje. (smeh)

Kaj je Janeza Janše pripravilo do takšnega pisanja?

V njem je precej tega, kar je značilno zanj. Merim najprej na vnaprejšnje pripisovanje krivde nekomu drugemu za morebitni neuspeh na volitvah. Kot je nekdo že izpostavil: gre za nekakšen alibi za obsodbo na sodišču, ki jo omenja. V scenariju je tudi marsikaj, kar je del politične realnosti. Kar precej odzivov je bilo v slogu, da njegova kronologija nima zveze z resničnostjo, a naj spomnim na njegovo izjavo v začetku leta 2020 v oddaji Politično, da je vlada politično truplo, ki se ohlaja. Reakcije so bile prav tako omalovažujoče, a že čez dva tedna se je izkazalo, da je imel prav. Lahko ugibamo, ali se mu je posrečilo ali pa je morda vedel kaj več od nas.

Podobno je zdaj: ali gre, kot rečeno, res za upravičevanje poraza, saj predvideva razvoj dogodkov, ki za SDS niso ugodni? Njegova stranka seveda nikakor ne razpada, a po Logarjevi napovedi ustanovitve stranke smo priča kar nekaj odmevnim odhodom. Vzpostavlja se konkurenca; ne le Logar, na desni se še vedno govori o Gregorčiču, Lotrič s svojo stranko ima tudi zelo podobna programska stališča kot Logar – z jasno gospodarsko usmerjenostjo ob skupnem nasprotovanju Levici. Ti poudarki so bil do zdaj domena SDS in NSI. Ne spremljam pozorno sodnega postopka v zadevi Trenta, a nekaj se očitno pripravlja; mogoče je presodil, da je verjetnost uspeha na volitvah majhna in vnaprej pripravlja teren za poraz.

Primož Lavre

Scenarij je sklenil s predčasnimi volitvami aprila, vendar njihovega izida ni napovedal.

Izid volitev se da razbrati iz prejšnjih točk scenarija. Gre, kot rečeno, za upravičevanje poraza. Ob zadevi Trenta sem se spomnil na leto 2014, ko je moral nekaj mesecev pred volitvami v zapor, iz katerega je bil izpuščen, ko je ustavno sodišče primer vrnilo na prvo stopnjo. Očitno predvideva, da se kaj takšnega lahko zgodi pred naslednjimi volitvami, saj je zapisal, da bo že marca pravnomočno obsojen.

Bo desnica na tokratnih volitvah nevarnejša?

Lahko bi bila. Desno od sredine je prostor za volivce, ki niso poudarjeno ideološko desno usmerjeni, temveč so bolj pragmatični. Nikakor ne podpirajo strank SDS in NSI niti ne vsakokratnih projektov novih obrazov, ker ne pristajajo na to igro; hkrati pa jim je SDS preveč tuja zaradi načina komuniciranja in določenih skrajnih stališč (gre dejansko za t. i. alt-right stranko), NSI pa bi ne volili zaradi krščanskega pedigreja. Včasih so temu rekli meščanska desnica ali liberalna desna stranka, katere glavni fokus je na gospodarstvu. Skratka, gre za stranko tipa Državljanska lista Gregorja Viranta, ki je ta prostor že zasedla z osmimi poslanci. Še vedno obstaja, tam je recimo 100.000 volivcev, ki bi jih Logar lahko pritegnil, če se bo obkrožil z bolj vidnimi osebnostmi, ki zastopajo podobna stališča. Definitivno se tu vzpostavlja resna konkurenca.

Odprto ostaja vprašanje, kaj bo z SLS, ali lahko ne kakršenkoli način uspejo ponoviti izid iz evropskih volitev, čeprav ni dvoma, da je bil ta rezultat sad nastopa Gregorčiča in ne SLS. Ni rečeno, da se ne bo vzpostavila koalicija med NSI in SLS.

Predsednik NSI Matej Tonin napoveduje kar »konsolidirane sile na desni sredini«.

Zato, ker se ravno tako počuti ogroženega.

Zagotavlja, da se ne boji Logarjeve aktivacije in jo celo podpira.

Tako mora govoriti že zaradi svojih članov in volivcev. Dobro se zavedajo, da jim ni uspelo na svojo stran pridobiti napovedanih deset odstotkov volivcev. Na zadnjih evropskih volitvah so dosegli doslej najslabši izid, predsednik stranke je le za las dobil mandat. SDS se lahko z novimi igralci zmanjša podpora, pa bo še vedno krepko nad volilnim pragom, NSI pa je lahko hitro ogrožena.

Tonin se zanaša na krščanskodemokratske vrednote.

Kljub temu so že izpadli iz državnega zbora, kar so se dobro zapomnili in se na naslednjih volitvah zelo potrudili. Zato kličejo po konsolidaciji, saj se boje razpršitve glasov. Bili bi njena žrtev, ker imajo manjšo zalogo glasov.

Problem referendumskega vprašanja je bil, da vsebuje tudi trditev, nekaj, kar naj bi se šele zgodilo. S čim jo je lahko dokazati? To je bianco menica! V anketah se ne zastavlja vprašanj, ki vsebujejo trditve, ki potrjujejo vprašanje.

Če bi Logarju na volitvah uspelo doseči ali preseči deset odstotkov, bi s tem izzval tudi stranke levo od sredine, ker stavijo na antijanšizem oziroma na taktične antijanša glasove. Zato že zdaj Logarja prikazujejo kot Janševega satelita in govorijo, da sta z njim dogovorjena. Del volivcev leve sredine so bo začel spraševati: dobro, smo proti Janši, to razumemo, a zakaj moramo biti tudi proti Logarju? Antijanša refleks se s tem ta vsaj nekoliko nevtralizira.

Na intelektualni levici je veliko udrihanja zoper SDS kot skrajno desnico. Zakaj so še bolj nezadovoljni, ko se je pojavila alternativa, človek z drugačnimi stališči, ki je na liniji jedra Evropske ljudske stranke?

Če želiš zadržati antijanša refleks, mora biti Logar jasno označen kot janšist. Brez tega strahu ni prave udeležbe tistih volivcev levo od sredine, ki hodijo na volitve le zato, da bi Janša ne zmagal. Brez teh glasov bi se relativna moč strank desno od sredine povečala, in taktika desnih strank bi bila uspešna.
Logarja so v zadnjih dneh vsi spraševali, s kom bi ali ne bi sodeloval v morebitni koaliciji, bolj ustrezno vprašanje zanj bi bilo, ali bi sodeloval v vladi, v kateri bi ne bilo SDS. Zelo jasno je rekel, da se ne vidi v družbi z Levico. Isto je povedal tudi Marko Lotrič. Zdaj se tudi na drugem polu vzpostavlja nagovor k protiglasovanju. Omenili ste, da Svoboda posnema SDS, a tudi stranke desno od sredine posnemajo leve stranke.

Primož Lavre

Kako si to razlagate?

Učijo se od večnih zmagovalcev protivolitev (smeh) … Očitno so precenili, da je lahko protiglasovanje učinkovito tudi desno od sredine. Zanimivo pa je, da je Logar v enem od svojih prvih nastopov po izstopu iz SDS dejal, da je v tej državi dovolj glasovanja proti, skoraj v isti sapi pa, da se ne vidi v koaliciji edino s stranko Levica. Kar ni nič drugega kot poziv k mobilizaciji glasov proti Levici, torej k protiglasovanju.

Lahko v svojo samostojnost prepričljiv nekdo, ki je bil toliko let pod direktno komando Janše?

Rojen in vzgojen je v stranki Janeza Janše. Ves čas je bil blizu samega vrha stranke, bil je njen minister, predsednik sveta, predsedniški kandidat ... Resda se ga je v času zadnje vlade omenjalo kot tistega, ki je bil bolj zmeren in ga ni bilo zraven pri ostrejših izjavah ali ukrepih, vendar se pojavljajo tudi očitki o preteklih ravnanjih, nekatere je obžaloval tudi sam. Definitivno ni bil del radikalnega krila SDS. Ne vidim ga v bližini Grimsa ali Hojsa, deloval je precej bolj zmerno in tolerantno.

Sicer pa: zakaj pa Logar ne bi ubral druge poti? Podobno je tudi s podjetniško kariero: kdor doseže neki položaj in spozna, da je od tu naprej pot zanj zaprta, zamenja podjetje. Logar je že pred časom prišel do uvida, da še kar precej časa ne bo mogel niti kandidirati za predsednika stranke, kaj šele biti izvoljen. Čas pa teče. Ob takšni karierni ambiciji so njegove poteze po predsedniških volitvah logične, to mu je treba priznati. Koliko ga bodo volivci nagradili, bomo še videli; že v startu je okoli sebe zbral ljudi, ki niso le iz SDS. Na njegovih tribunah se pojavljata dva nekdanja ministra SD Anja Kopač Mrak in Jernej Pikalo, med ustanovitelji je Alja Brglez, ki ni vodila le kabineta predsednika države Boruta Pahorja, temveč tudi kabinet predsednika vlade Janeza Drnovška. To so ljudje, ki nimajo nič z SDS.

Pikalo je vendarle izrecno večkrat dejal, da ga ne bo v morebitni stranki.

Bomo videli, zdaj se je začelo. V novo stranko prihajata dva ljubljanska mestna svetnika, eden od njih je bil županski kandidat. Ne gre ravno za neznana imena. Ustanovitev Logarjeve stranke ima širše ozadje. Gre za profesionalne politike, ki imajo prednost pred novoustanovljenimi strankami levo od sredine. Ko so se ti lotili državne politike, so bili malone popolni amaterji.

Poglejva še na drugo stran – k ambicijam Vladimirja Prebiliča. Bi bil lahko on novi obraz? Januarja bo napovedal sodelovanje na naslednjih državnozborskih volitvah, napoveduje Janša.

Že na predsedniških volitvah je Prebelič pokazal politični potencial za kaj več, že kar nevarno se je približal Milanu Brglezu na tretjem mestu. Še dva tedna kampanje, sem takrat ocenjeval, in lahko bi bil resen pretendent za drugi krog. Stranka Vesna še ohranja del povišane podpore, dobljene z evropskimi volitvami, a to še ni potencial tipa klasičnega novega obraza, ki se pojavi pred volitvami in dobi trideset in več odstotkov. Šele dobro je začel mandat evropskega poslanca in nič ni samoumevno. Ni niti član stranke …

Primož Lavre

Prav ta trenutek je na zajtrku z novinarji.

Včeraj pa je bil v Tarči. Lahko bi se vprašali, zakaj ravno on.

Zakaj ravno Pribelič in Logar?

In Logar, seveda. To gre v prid pisanju Janše. (smeh)

Vprašanje za referendum o JEK 2 je bilo sugestivno. To je v vaši stroki strogo prepovedano, kajne?

V naši raziskavi gotovo ne bi »šlo skozi«, tudi če bi naročnik vztrajal. Niti ni težava v tem, da bi bilo sugestivno in bi nagovarjalo k odločitvi. Problem referendumskega vprašanja je bil, da vsebuje tudi trditev, nekaj, kar naj bi se šele zgodilo. S čim jo je lahko dokazati? To je bianco menica! V anketah se ne zastavlja vprašanj, ki vsebujejo trditve, ki potrjujejo vprašanje. To sta dve ločeni zadevi.

Ste že opravili raziskavo Ogledalo Slovenije?

Pravkar. Včeraj sem preletel rezultate; ni kakih večjih premikov, kar malce sem bil presenečen.

Podpora vladi ni upadla?

Ni, res pa smo meritev opravili tik pred burnim političnim dogajanjem okoli referenduma. Tako je pač naneslo. Zaupanje v politične institucije je že tako zelo nizko, da bi težko še bolj upadlo. Bolj gre za vprašanje, ali se lahko še kdaj poveča, kot se je leta 2018 in 2019, ko se je po dolgih letih končala gospodarska kriza. Zaznali smo vrnitev zaupanja v zdravnike, ki je upadlo pred pol leta, ko je bila stavka bolj izpostavljena. Ti posamični odhodi zdravnikov očitno nimajo večjega vpliva, izkušnja ljudi je očitno drugačna. Zdravniki so tako pridobili osem točk, nekoliko pa je upadlo zaupanje v zdravstvo. Vrnilo pa se je v spletne trgovine, nekaj je pridobila RTV Slovenija. Toliko zaupanja ni deležna že od začetka epidemije.

Vendar gledanost oddaj RTV Slovenija še naprej upada.

Gledanost in poslušanost je nekaj drugega. Linearno televizijo gleda vedno manj ljudi. Morda pa so ljudje že nekoliko siti prevladujočega senzacionalističnega narativa? Predvsem pa je vse več alternativ televizijam, tu so pretočne platforme, na voljo je ogled z zamikom, ves čas imamo v rokah telefone ...

Kar kritični smo do svoje države in njenih ustanov. Erica Johnson Debeljak je v intervjuju hvaležna, da ima dom v Sloveniji.

Zaradi predsedniških volitev v ZDA?

Da, napoveduje izbruh nasilja, če zmaga Kamala Harris.

Prav danes smo objavili rezultate odgovorov na vprašanje, koga bi raje videli na položaju predsednika. Raziskavo smo izvedli tudi v naših podružnicah na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni.

Primož Lavre

Ste imeli kak pomislek glede takšnega poizvedovanja? Američani volijo svojega predsednika, mi svojega.

Brez dvoma, toda odnos predsednika oziroma predsednice ZDA do EU bo imel posledice za naša življenja. Donald Trump je dovolj jasno povedal, kakšna bo njegova politika do podpore Ukrajini, zaskrbljenost ljudi zaradi tamkajšnje vojne v Ukrajini pa vnovič narašča. V raziskavi Nova normalnost vsak mesec sprašujemo ljudi, kaj vse jih skrbi. Meritev prejšnji teden je pokazala, da stopnja zaskrbljenosti zaradi vojne ni nič manjša kot ob začetku ruske invazije. Vmes je upadla. S tem se je okrepil tudi strah pred tretjo svetovno vojno. To so resni strahovi, ki so ljudi zelo dotaknejo, in če imamo predsedniškega kandidata, ki razglaša, da ne bo več podpiral Ukrajine, se ta bojazen le še krepi. Vprašanje, koga bi raje videli za predsednika ZDA, se mi zdi zelo upravičeno.

Drugače od Harrisove premore Trump zalogo volivcev, ki so nevidni, neslišani, odrinjeni na rob. Teh ni tako malo, raziskave pa jih ne morejo zaznati.

V Sloveniji je pričakovano podpora za demokratsko kandidatko Harris višja, na Hrvaškem je še bolj izrazita, v BIH pa je različna, razlike so glede entitet. Federacija je bolj podobna Hrvaški, srbska entiteta pa je bolj Srbiji, v kateri je podpora republikancu Trumpu bistveno večja.

Komu vi napovedujete zmago?

Pred osmimi leti sem že dva meseca pred volitvami napovedal Trumpovo zmago. Vedel sem, da se ljudje pri raziskavah o družbeno nezaželenih temah ne opredelijo iskreno. In Trump je bil nazaželen – glede na to, kako so o njem poročali levoliberalni oziroma bolj progresivni mediji. To mi je dalo slutiti, da bo prišlo do upora. Po drugi stran raziskovalci tudi niso v zadostni meri zajeli Trumpovih volivcev, zato so raziskave zgrešile, in drznil sem si napovedati zmago Trumpa. Tokrat si tega ne drznem, saj so rezultat meritev izjemno izenačeni. Pa vendar, katerikoli raziskave gledamo, se v zadnjih dneh rezultati spreminjajo bolj v prid Trumpu. Vemo, ključna bo zmaga v štirih nihajočih državah. Opažam, da mediji pa tudi sama Harrisova Trumpa razglašajo za neprištevnega, za fašista in podobno, kar bo prej kot ne spodbodlo Trumpove volivce. Drugače od Harrisove premore Trump zalogo volivcev, ki so nevidni, neslišani, odrinjeni na rob. Teh ni tako malo, raziskave pa jih, kot rečeno, ne morejo zaznati.

Kaj pa če bi vendarle morali na nekoga staviti?

Če že moram, bi stavil na vnovično štetje. Izid bo tako tesen, da ga bo v kateri od nihajočih zveznih držav zahtevala ta ali druga stran.