»Širitev ni več sen, treba je začeti delati, veliko dela je pred nami. Težko bo, zelo zapleteno bo, včasih bo težavno in boleče tako za prihodnje države članice kot za Evropsko unijo,« je lani na Blejskem strateškem forumu dejal predsedujoči Evropskemu svetu Charles Michel. Še bolj je odmevala njegova zaveza, da morajo tako EU kot kandidatke na širitev biti pripravljene do leta 2030.

Predsednica Evropske komisije je to »bolečo« in »težavno« nalogo, ki spada med prioritete mandata (še toliko bolj zaradi naložene skrbi za obnovo Ukrajine), zaupala Marti Kos; poznata se, ko je bila slovenska veleposlanica v Berlinu, ona pa članica vlade. Ursula von der Leyen je pred tem zavrnila uradnega kandidata vlade Tomaža Vesela.

Slovenija je torej menjala kandidata, in že to je bila dobra popotnica za na Ravnah leta 1965 rojeno Korošico. Po dodelitvi resorja širitve tega bruseljski portal Politico ni dovolj upošteval, ko je zapisal, da spada med pet kandidatov, ki bi lahko na zaslišanju propadli.

Kot nekdanja plavalka nam je Marta Kos pred dvema letoma v pogovoru dejala, da v športu ni pomembno, kdo prvi začne – v plavanju si celo diskvalificiran, če prehitro skočiš v vodo – temveč to, kdo pride prvi na cilj. Merila je seveda na položaj predsednice države, vendar se njene besede zdaj uresničujejo.

Da bi bil vtis, ki ga je naredila na evropske poslance, še boljši, je niso podprli le na bolj skrajno desni (patrioti in suverenisti), temveč tudi na skrajno levi strani (evropska levica). V časih se je vendarle zatekala k splošnim, nekonkretnim razlagam, največkrat takrat, ko bi bolj oprijemljiv odgovor zahteval opredeljevanje, ki bi bilo prej kot ne slaba popotnica za njeno delo.

Ni bilo tako malo vprašanj, res pa jih je bilo veliko, ki so ostala brez odgovora. Denimo tisto, ko je Milana Zvera zanimalo, ali se bo zavzela za to, da Srbija pred vstopom v EU odpre beograjske arhive tajne službe. Izogibala se je tudi pojasnilu, ali bo sodelovala s skrajno desničarskimi evropskimi poslanci.

Neodgovorjeno je ostalo vprašanje Mateja Tonina – naslovljeno bi bilo lahko na kakega drugega komisarskega kandidata – kakšne so posledice dejstva, da v Sloveniji ni bila izvedena lustracija. Da ne ve, kako se je znašla na spisku informatorjev tajne službe prejšnjega nedemokratičnega režima, ji tudi na bruseljskem podiumu ni bilo težko izreči. Ne poznamo namreč nobenega njenega udbaškega izdelka; ko bi se pojavil, bi jo spodneslo. Nekateri tovrstni neslavni ovaduški izdelki precej znanih že mrtvih ali tudi ne živih ljudi so javno dostopni.

Po zadnjih volitvah je bila kot podpredsednica zmagovitega Gibanja Svoboda v igri za zunanjo ministrico, vendar so pretehtale ambicije predsednice SD. Ko je Tanja Fajon s tega položaja morala oditi, se je začela spogledovati s komisarskimi ambicijami. Presekal jih je predsednik vlade Robert Golob, in s Kosovo sta zakopala bojni sekiri.

Bolj kot njeno ime na seznamu udba.net nekaj slabšega priokusa puščajo okoliščine, kako je čez rame vrgla zamere z Golobom. Kljub trdim besedam o nezaupanju in čeprav je pred tem v imenu demokratičnih standardov demonstrativno podprla odstavljeno notranjo ministrico Tatjano Bobnar. A tudi tega »popuščanja« ni tako težko razumeti: takšnega povabila in službe – pred formalno upokojitvijo bo to vrh njene kariere – se ne zavrne.

Kot nekdanja plavalka nam je Marta Kos pred dvema letoma v pogovoru dejala, da v športu ni pomembno, kdo prvi začne – v plavanju si celo diskvalificiran, če prehitro skočiš v vodo – temveč to, kdo pride prvi na cilj. Merila je seveda na položaj predsednice države, vendar se njene besede zdaj vendarle uresničujejo. Na šport ni pozabila tudi na zaslišanju (»širitev EU je maraton, ne sprint«), po njem pa je novinarjem dejala, da želi kandidatke pripeljati do ciljne ravnine na njihovi poti v članstvo v EU.

Takrat smo jo tudi vprašali, kaj najbolj pogreša v tem svetu. Odgovorila je v alinejah in med drugim navedla, da si želi svet, kjer bi znali bolj poslušati in bolje govoriti. Gotovo si je to želela tudi zase, preden je za dobre tri ure sedla pred člane odbora za zunanje zadeve.

Koristila ji bo tudi zadnja želja: »In želim si, da razumemo, da je osnova sožitju in dobremu življenju kultura: kultura dialoga, kultura jezika, kultura spoštovanja. Kultura nasploh.« Če bo šlo vse po bruseljskih načrtih, bo Marta Kos z delom začela 1. decembra.