Približevanje je v njegovem obsežnem opusu prav posebno delo – bralcem je razkril tudi zasebno življenje. Za to se je, ne brez zadržkov, a z mislijo na resnico, odločil pred dvema letoma po smrti žene Marjetice Ane Rudolf - Rupel.

Kot je dejal na predstavitvi, je Približevanje – Dokumentarna pripoved o državi, družini, prijateljih in sovražnikih, nekak obračun z življenjem, delom in kariero. »Želel sem pospraviti z mize stvari, ki so se nakopičile.« Izšla je v samozaložbi, a s pomočjo Zavoda ARUMA (www.dobra-knjiga.si), kjer svoje knjige, le s kako izjemo, izdaja Igor Omerza. Na objavo že čaka njegova knjiga Dimitrij Rupel – Negativ.

Družinski album Dimitrija Rupla

»V bistvu bo to zgodba o smrti«

Ko smo se aprila s prvim slovenskim zunanjim ministrom pogovarjali pri njem doma ob Ljubljanici o njegovi predzadnji knjigi Voditelji Slovenije. Pučnik, Kučan, Drnovšek, Janša,  pa tudi o aktualni politiki, smo ga vprašali, kaj pomeni v zahvali njegova napoved najverjetneje zadnjega dela.

»Rokopis, ki ga odlagam, dopolnjujem, nekako pestujem – govori o moji družini, mojem očetu, ženi, bratu. Bolj intimen tekst je in pri objavi takšnih besedil ima človek pomisleke. Odločil sem se, da knjigo jeseni vendarle izdam,« je odvrnil. In dodal: »Njen naslov bo Približevanje. V bistvu bo to zgodba o smrti.« In res, pomisleke ni težko razumeti; Rupel je v dokumentarni pripovedi razkril tudi del zdravstvene dokumentacije svoje žene Marjetice Ane Rudolf - Rupel.

Približevanje korespondira z intimo in smrtjo; nikogar ni, ki bi ji ne bil vsak dan bližje. »Sam se ne morem znebiti podob in prizorov, ki zadevajo umiranje in smrt mojih bližnjih, sorodnikov in prijateljev. Največkrat me v bolj ali manj zapleteni obliki obiščejo v sanjah, včasih me presenetijo ob branju ali v pogovoru,« je zapisal v knjigi.

Resnicoljubna izpoved

V  osebnem vabilu kolegom in prijateljem je zapisal, da pred oktobrom 2022 (ko mu je umrla žena, op. a.) o nekaterih osebnih pretresih in o drugačnem življenju od tistega, ki je bilo povezano z diplomacijo oziroma s politiko, ni mogel pisati. »Morda ta knjiga ni le najnovejša, ampak zares zadnja. Če bo tako, ne grozi pomanjkanje branja, saj izhaja na Slovenskem veliko število knjig.«

Družinski album Dimitrija Rupla

Ko je (po volji Golobove vlade) le kratek čas vodil Javno agencijo za knjigo, si je večkrat zastavil vprašanje, kaj imamo slovenski avtorji in sploh Slovenci pomembnega povedati svetu? Morda je vzrok pešanju zanimanja za branje, o katerem vse pogosteje slišimo, tudi v tem, da knjige za bralce niso dovolj zanimive, si je odgovoril. Prvi pogoj za zanimivost je po njegovih besedah resnicoljubna izpoved. »V Približevanju pišem o svojem očetu, materi, bratu in ženi. Brez resnicoljubnosti, predvsem zato, ker so vsi pokojni, to sploh ni mogoče.«

Jančar: »Zdaj pa že v našem gozdu sekajo«

»Leta 2015 je umrl Andrej Inkret. Ko smo šli s pogreba, je Drago Jančar rekel: »Zdaj pa že v našem gozdu sekajo.« Leta 2003 je umrl Pučnik, leta 2007 Janez Drnovšek, ki se sicer živo smehlja z mnogih fotografij; leta 2015 France Bučar, 2019 Ivan Oman. Zadnja dva nista iz »našega gozda«, kot ni bil niti moj – devet let starejši – brat, ki je umrl med prvomajskimi prazniki 2021. Omenja tudi okoliščine smrti prijatelja Boruta Trekmana v začetku lanskega leta, urednika za radijske igre na RTV in veleposlanika: »V teh časih so me drug za drugim zapuščali brat, žena in prijatelji, tako da sem na koncu ostal sam, kar pomeni, da mi nihče ne pomaga in da moram vse napraviti sam.«

»Zapomniti si moram vsako besedo, pogled, kretnjo«

Pretresljiv je dnevniški zapis matere Zore Rupel o umiranju očeta Karla. Vsa zgodnja, pozimi temačna jutra ga je vozil z družinsko zastavo 1300 na obsevanje na onkološki inštitut, na dan smrti pa je po vsem videzu mislil, da mu kljubuje. »Zdravniki so prosili, naj bolnika držim za roko, da mu bodo lahko vbrizgali protibolečinsko zdravilo, oče pa me je pogledal, kot da prosi za milost. ’Ne, ne, pubo,’ je rekel in umrl.«

Daljši odlomek iz materinega dnevnika se začne 7. maja 1968, ko med drugim zapiše: »Skušam misliti na kaj drugega, uspe morda za pol ure ali uro, dalj ne. Gledala sem za njim skozi okno. Nagnjen je naprej, ker ga v trebuhu skupaj vleče, počasi hodi, zdi se mi ponovno shujšan. Kako hitro napreduje bolezen.«

Zadnji objavljen zapis je že po smrti, na božič istega leta: »Bil je lanski Božič, ležal je na svoji postelji, bili smo vsi skupaj razen Dima, in cel večer sem mislila na eno samo reč. Danes je še, morda jutri nič več. Zanesljivo pa ga ob letu ne bo več. Zapomniti si moram vsako besedo, pogled kretnjo za spomin, za spomin. Spomin, ki žge, ki je splet preteklosti in sanj.«

Brez nahrbtnika in z violino

Karlo Rupel (1907–1968), vodilni slovenski violinist svoje dobe, solist in član komornih zasedb. Bil je soustanovitelj Slovenske filharmonije v Ljubljani in profesor na konservatoriju. V partizane je odšel konec septembra 1944 pod pretvezo, da nese v Trst popravit violino; v Logatcu je izstopil z vlaka in peš odšel proti Kočevskemu rogu. Po vojni je bil profesor in predstojnik Akademije za glasbo.

Družinski album Dimitrija Rupla

Leta 1944 se je odpravil med partizane: brez nahrbtnika in z violino, o čemer priča partizanski zdravnik Lindsay Rogers v knjigi Partizanski kirurg (prev. Alenka Puhar): »Ko sem nekega dne stopal po gozdni stezi, se mi je zazdelo, da slišim korake, ki mi prihajajo naproti. Skril sem se za dve veliki smreki, potegnil pištolo, pripravil ročno bombo in čakal. Ko sem tako napeto strmel, sem na stezi zagledal velikega suhega človeka v modri mestni obleki. Ni imel puške niti bomb, ampak violinsko škatlo! To gotovo ni partizan! Zavpil sem, naj stoji, mu nameril pištolo v trebuh in ga vprašal, kdo je. »Rupel,« je odgovoril. »Iz Ljubljane. Grem na SNOS.« /.../ Zavezal sem mu oči in ga vodil skozi gozd, dokler se mi ni zazdelo, da mu lahko brez škode odvežem ruto z oči.«

Rogersova pripoved o Karlu Ruplu se tu ne konča, nadaljuje se v Andrijaničevem skladišču, centru tihotapske trgovine s Trstom. Boris Andrijanič (po vojni ustanovitelj Krke) je pridno natakal temno rdeče vino in mu prigovarjal, naj zaigra. »Zaigrajte nam kaj, maestro,« je govoril. »Zaigrajte!« In dolgi suhi virtuoz je vstal, vzel violino v tanke bele roke in začel igrati. Bil je violinski koncert ...«

»Tupatam se mi zdi, da jo slišim«

Očetova družina se je iz Trsta preselila v jugoslovansko Ljubljano po začetku fašizma, najprej so živeli v železniškem vagonu na ljubljanski postaji, sam Dimitrij Rupel pa je pol stoletja živel v Hribarjevi oziroma Šumijevi hiši, od koder se je, ker so ji namenili usodo rušenja, selil v hišo na na Grudnovem nabrežju.

Mati Zora je živela še 36 let, našel jo je mrtvo na kavču s časopisom v rokah, edino očala so ji zdrknila preko nosu na usta. »Tupatam se mi zdi, da jo slišim, kako po tihem prihaja proti sobi, kjer gledam televizijo, in napeto opazujem, ali se bo prikazala v pol odprtih vratih. Mislim si, da mi bo že spet naložila kakšno zoprno opravilo, ali da bo pregledala kabinet, če sem v njem res samo jaz. Zadnje čase prihaja v kabinet na obisk moja žena, ki je umrla prejšnjo jesen. Kolikokrat pride pome v sanjah, sploh več ne štejem.«

Primož Lavre

»Psihološki izvid«

Žena je ugašala šest ali vsaj pet let. Leta 2015 je nastal »psihološki izvid«, ki ga je avtor Približevanj podal v celoti. Poglejmo le zaključek: »Pri 74-letni gospe ugotavljamo (i) elemente blodnjave ideacije in depersonalizacije/derealizacije, (ii) labilnost afekta, dezinhibiranost in zmanjšano frustracijsko toleranco ter utrudljivost, vse v okviru (iii) zmernega do hudega globalnega kognitivnega upada, pri katerem je v središču huda in pervazivna oškodovanost pozornostnega sistema. /.../ Ocenjujemo, da gospa more samostojno opravljati le dobro utečene in enostavne vsakdanje dejavnosti, pa še tam potrebuje stalen nadzor in podporo. Svetujemo ureditev visoke stopnje podpore.«

Praded plesal s cesarico, žena pa z maršalom

Praded Dimitrija Rupla Ivan Nabergoj – proseški župan in dunajski državnozborskega poslanec med letoma 1873 in 1897 – je pred poldrugim stoletjem plesal s soprogo cesarja Franca Jožefa Elizabeto, ki so jo imenovali Sisi. Tega doma in pri sorodnikih – kadar je bil govor o prednikih – nikoli niso pozabili omeniti. In še: Prosek, kjer je bil župan, znamenit po vinu prosekar, s katerim so Benečani dosegli vrtoglave komercialne uspehe. Prosecco je danes slavno italijansko peneče vino, pojasnjuje na vprašanja Miklavžu Komelja.

Seveda tudi Rupel ni pozabil omeniti, da je njegova žena kot dekle konec leta 1957 oziroma v začetku leta 1958 na novoletni zabavi v ljubljanskem Klubu poslancev plesala s svojim očetom, nato pa še z maršalom Titom. »Ni bilo videti, da bi se ona tega sramovala, čeprav je maršal, odkar je plesala z njim, kljub temu da je bilo življenje na vsakem koraku posejano z njegovimi fotografijami, odplesal v nedosegljive daljave. Tudi hvalila se ni. Bilo je slišati kot šala. Nisem natančno vedel, kaj naj počnem s to zgodbo, nisem pa je mogel čisto zanemariti.«

Bobo

Vdor »brezobzirnosti« na politično sceno

Rupel je tudi pisec leposlovja. A literatura je bila zanj bolj nadomestek za politiko. »Zame, pozneje za krog Nove revije, je bila bistvena emancipirana kultura. V literaturi smo si lahko privoščili brezobzirnosti, za katere v političnem življenju ni bilo prostora. Dogajanje po Titovi smrti, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in v času slovenske pomladi si razlagam kot vdor 'brezobzirnosti' na politično sceno. Torej ni šlo za nadomeščanje, ampak za radikalizacijo. Čim je enkrat prišlo do volitev in do parlamenta, se mi je literarna brezobzirnost zazdela premalo. Literatura in politika sta na neki način ’povezani posodi’: čim se polni politična posoda, se prazni literarna posoda in obratno.«

Danes po njegovih besedah pisateljem ni več treba – tako kot včasih – skrbeti za narod in državo, za to so drugi. »Slovenci imamo svojo državo, parlament, vlado itn. Pač pa ni nikogar drugega, ki bi skrbel za pristno življenje in razvoj jezika.« In kulturna politika? »Žal je državna kulturna politika zašla v slepo ulico, od koder ni mogoče nikamor priti, lahko se samo vrnemo na križišče, kjer smo zašli,« se je najbrž oprl na naslov pesniške zbirke nagrajenke Prešernovega sklada Miljane Cunte Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo.

Primož Lavre

»Na desnici bi moral Janša modro prepustiti svoj položaj«

Ko je Rupel aprila lani izdal knjigo Pomen osamosvojitve, jo je dal Anžetu Logarju in mu rekel, naj ustanovi stranko, da je t. i. »platform« in »društev« že preveč. Konec maja je zapisal in zdaj v knjigi podal malce daljši razmislek o novi stranki, ki se ujema z razmisleki o preurejanju desnice:  »Neka kredibilna oseba bi morala vzeti v roke t. i. levi tabor, na desnici pa bi moral Janša modro prepustiti svoj položaj bodisi Logarju bodisi komu drugemu. V tem primeru bi SDS na volitvah dobila slabši rezultat, bi pa postala bolj sprejemljiva. Ko bi postala šibkejša in bolj sprejemljiva, seveda ne bi mogla biti prva vladna stranka in ne bi vladala. Če bi se nadaljevala vladavina levice, bi prišli z dežja pod kap. Možna bi bila velika koalicija med SD (Kučan) in SDS (Logar - Jordan?).«

Če bi Logar ne naredil stranke, bi naredil življenjsko napako, nam je dejal spomladi v intervjuju: »Smisel njegovega dozdajšnjega delovanja vidim v tem, da postavi svojo stranko, ki bo z SDS in NSI, morda še kakšno bolj levo stranko naredila spodobno vlado.«

Kaj nas čaka ob koncu konca hladne vojne?

V svoji »zadnji knjigi« piše tudi o vojnah v Jugoslaviji, na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze, v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. »V zvezi z vojnami, njihovimi žrtvami, zmagovalci in poraženci imamo Slovenci marsikaj povedati. Druga najvažnejša stvar je osamosvojitev, o kateri nekateri ugledni državljani lažejo, da je sploh ni bilo; da se je zgodila že leta 1945 in da nikakor ne zasluži svojega muzeja, o katerem je odločila prejšnja vlada.

»Za Ruplovo raziskovanje in približevanje slovenskega življenja v socializmu in v času ustanavljanje države je značilen pristop, ki ga v družboslovju imenujemo opazovanje z udeležbo,« je v oceni knjige Približevanje zapisal Pater Jambrek.

V času, ko sem pisal ’zadnjo knjigo’, sem doživel tudi nesramežljive izjave, da je treba družbo, predvsem pa TV Slovenijo in policijo očistiti oseb, ki so se na svojih položajih znašle pred Golobovo vlado. Sicer pa si želim, da bi se s pomočjo dokumentarne pripovedi Približevanje približal čim večjemu številu bralcev.«

Na več mestih najnovejše knjige – mimo njegovih besed lahko stavimo, da ne zadnje – načenja tudi ljube mu teme; tokrat je izpostavljen ruski imperializem, začenši z vdorom v Gruzijo in okupacijo gruzinskih regij Južna Osetija in Abhazija. Ko se ustavi ob znamenite spisu Fukuyame Konec zgodovine? pripomni, da se je zgodovina, kot smo jo poznali pred koncem socializma, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zares ustavila, a se po počitku, ki je trajal tja do leta 2008, ko se je z nadaljevanjem ruske imperialne pustolovščine spet zagnala. Nevarna utegne biti majhni in nerodno vódeni Sloveniji. Ruplovo vprašanje je: kaj nas čaka ob koncu konca hladne vojne?