Vladajoči poslanci so pohod protimigrantskih skrajnežev (uporabili so simbol SS-mrtvaške  glave oziroma Totenkopf) zlorabili za nadaljnje poglabljanje slovenske razdvojenosti in travm, ki izvirajo iz časov med drugo svetovno vojno in po njej. Prezrli so in omalovažujejo – naj omenimo nastop poslanca Svobode doktorja zgodovine Martina Premka na plenarni seji parlamenta konec septembra – izjavo o slovenski spravi, ki so jo je pred dobrimi tremi leti sprejeli na SAZU.

Ultimativni cilj

Ljubljanska policija je po junijskem protestnem shodu t. i. Slovenske obrambne straže zagotovila, da je mnoge pripadnike že identificirala: ne manjka operativno zanimivih oseb, ki so že bile obravnavane v policijskih postopkih, večinoma zaradi splošne kriminalitete, so sporočili. Pravna mreža za demokracijo je bila prepričana, da bi policija s svojimi pooblastili shod lahko razpustila. Notranji minister Boštjan Poklukar iz Gibanja Svoboda je napovedal dopolnitve kazenskega zakonika.

DZ/Matija Sušnik

A to za vladajoče poslance ni bilo dovolj. »Politiki smo zato, da ukrepamo, da delujemo preventivno,« smo slišali tudi prejšnjo sredo v odboru za notranjo politiko. In šli sami, brez ministrstev za notranje zadeve ali pravosodja, v akcijo spreminjanja zakona o javnem redu in miru, katerega krona in ultimativni cilj je seznam »kolaborantskih organizacij in skupin«.

Za pretepom in nedostojnim vedenjem

Seznam »kolaborantskih organizacij in skupin« bi lahko državni zbor uzakonil še letos – kar z novelo zakona o javnem redu in miru. Poslanci koalicije pod idejnim oziroma duhovnim vodstvom zgodovinarja in poslanca Gibanja Svoboda dr. Martina Premka so mimo vlade sami pred poletjem spisali zakonodajo, s katere so fašizmu in nacizmu pritaknili še »njene kolaborantske organizacije iz časa druge svetovne vojne«. Gre seveda za nekomunistične oziroma protikomunistične organizacije, ki so na tradicionalni strani, zunaj komunistično obvladovane OF in partizanov delovale med drugo svetovno vojno.

Člen temeljnega zakona o javnem redu in miru, kamor so ta seznam pritaknili, razlaga posamezne v zakonu uporabljen izraze. Denimo, kaj je »zasebni prostor«, kako razumeti »pretep« in nazadnje izraz »nedostojno vedenje«. Za tem nedostojnim vedenjem so pritaknili še seznam kolaborantskih organizacij, niso pa, kot opozarja zakonodajno-pravna služba državnega zbora, določili kriterija sodelovanja, ki ga, kot so zapisali, prav tako ni mogoče pomensko razbrati iz obrazložitve ali uvodnih pojasnil gradiva za predlog zakona.

Facebook

In kaj je nedostojno vedenje? »Nedostojno vedenje je vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje, ali ogrožanje posameznika  ali skupine, ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju,« razlaga 2. člen zakona o javnem redu in miru. Kot bomo videli, so si prav sintagmo »vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje« v pojasnilu pomena izraza nedostojno vedenje sposodili poslanci pri formuliranju člena prepovedi uporabe nacistične in fašistične ideologije.  

Seznam se bo dopolnjeval

Pa je seznam kolaborantskih organizacij oziroma skupin zaključen (numerus clausus)? Pred drugim branjem zakona so jih z amandmajem namreč našteli več kot pred meseci ob vložitvi zakona. Poslanec Svobode Premk je našel še štiri: Madžarsko stranko suličastega križa, Koroško ljudsko zvezo, Štajersko domovinsko zvezo in Srbski prostovoljni korpus.

Jih bo torej našel oziroma jih bo na seznamu kdaj še več? Seveda: določitev teh skupin oziroma organizacij je posledica trenutnega razvoja zgodovinske znanosti, zato je poznejše noveliranje tega seznama povsem upravičeno: potrebna bo le argumentirana analiza zakonodajalca, so v obrazložitvi amandmaja zapisali poslanci vladajočih strank.

Po novem so dr. Premk in njegovi ostali samo pri »ustaših«. V prvotnem besedilu predloga zakona so na široko naštevali njihove organizacije (Hrvaško domobranstvo, Ustaška vojska, Hrvaški legionarji, Orožniki), a so spoznali, da bi bil to »preobširen predlog in pomenil (pre)velike težave pri utemeljevanju zakonskih znakov prekrška«. Prvotno zapisali Vaške straže z veliko začetnico, a so se Premk in njegovi kolegi dali poučiti, da se »izraz uporablja kot množinski samostalnik, saj so bile posamezne vaške straže posamezno organizirane na različnih ozemljih«.

Bobo

Pred vrati organizacije s področja sprave

Društva oziroma organizacije zamolčanih žrtev – marsikatere od njih so bile med vojno in po njej umorjene, ker so se znašle na »seznamu« kolaborantskih organizacij oziroma skupin – na protirevolucionarni oziroma tradicionalni strani državljanskega spopada, bi se rade udeležile zadnje razprave v matičnem odboru državnega zbora, vendar jih je predsednica odbora poslanka Svobode Terezija Novak pustila pred vrati. Kot je pojasnila, »teme, s katerimi se ukvarjajo in jih javno zagovarjajo, niso neposredno povezane z obravnavanim predlogom zakona, zato k razpravi ne bi pomembno prispevale, saj javni red in mir ni področje njihovega delovanja.«

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je Novo slovensko zavezo, Združenje ob lipi sprave, pobudo Vseposvojitev in civilno iniciativo Prebudimo Slovenijo ob lanskem sprejemu v predsedniški palači predstavila kot organizacije, ki delujejo na področju sprave.

Preprečili bi politično izkoriščenje tragičnih dogodkov

Poslanec Svobode Martin Premk ne prikriva političnega poslanstva zakona, kar nima nič opraviti z javnim redom in mirom ter nič kaj dosti z mladimi neonacisti za policijo že sicer »operativno zanimivih oseb«. Tako je govoril Premk prejšnjo sredo v parlamentarnem odboru: »Z zakonom bomo mogoče vsaj malo preprečili izkoriščenje tragičnih dogodkov druge svetovne vojne in ob njej za politične in ideološke namene.«

Kako? Z izrekanjem glob od 500 do 1000 evrov »operativno zanimivim osebam«? S sankcioniranjem tistih, ki si preveč drznejo govoriti denimo na slovesnosti v Kočevskem rogu, s čimer bi lahko poveličevali domobranstvo? To je bilo, kar bi zdaj črno-belo napisali še v zakonu, povezano z nacistično in fašistično ideologijo. Ali bi z zakonom o javnem redu in miru oglobili predstavljanje in soočanje mnenj in interpretacij, ki ne pritrjujejo tako uzakonjenemu povezovanju nacistične in fašistične ideologije s »kolaborantskimi organizacijami«?

UPRS

Kot bi morali vedeti vsi, svoboda izražanja vključuje tudi informacije in stališča, ki niso sprejeta z odobravanjem prevladujoče miselnosti ali kar ideologije in niso, kot pravimo, politično korektna. Pluralizem, tolerantnost in širina, brez katerih ni demokratične družbe, zahtevajo, da se določba o svobodi izražanja uporabi, ne le ko gre za »informacije in ideje, ki so sprejete z odobravanjem, so nežaljive oziroma nemoteče, temveč tudi v primerih, ko so žaljive, šokantne in moteče«, kot je v eni od sodb zapisalo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Kaznovane le najbolj ekstremne oblike izražanja

Z vprašanjem svobode izražanja se v mnenju o noveliranju zakona o javnem redu in miru ukvarja tudi zakonodajno-pravna služba. Izpostavila je sankcioniranje ravnanj, ki so prepovedana s 63. členom ustave o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. Zaradi varovanja človekovega dostojanstva so svobodi izražanja postavljene meje.

Ker pa je prepoved sovražnega govora le eno izmed sredstev za varovanje temeljnih vrednot in postulatov ustavne demokracije, prepoveduje le najbolj ekstremne oblike izražanja, ki spodbujajo neenakopravnost, sovraštvo in nestrpnost zoper narodnostne, rasne, verske in druge skupnosti, ter spodbujanje k nasilju in vojni.

Zato mora, poudarjajo pravniki v državnem zboru, tudi ustavnosodna presoja ugotavljanja protiustavnosti takega izražanja ne sme čezmerno poseči v temeljne vrednote javne in zasebne razprave v svobodni in demokratični družbi (pluralizem, strpnost, širokosrčnost). Enaka zaveza zato velja tudi za zakonodajalca, kadar kodificira oziroma inkriminira izražanje v obliki sovražnega govora.

Z drugimi besedami: ni naključje, da so tudi v naši ureditvi sankcionirane najbolj ekstremne oblike izražanja. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, zakaj bi bilo poveličevanje in spodbujanje nacistične ali fašistične ideologije zgolj prekršek, ki se kaznuje z globo? Saj gre vendar za kazniva dejanja, za najtežje oblike protiustavnega izražanja, ki ogrožajo človekovo dostojanstvo in varnost.

Bobo

Poveličevanje nacizma le prekršek?

Spodbujanje in poveličevanje nacistične ali fašistična ideologije razumemo kot propagiranje rasne čistosti, eliminiranje drugih ras v nacionalnem telesu, sistematično čiščenje nacije, v skrajnosti tudi fizično likvidacijo pripadnikov drugih ras ali narodnosti … To ne more biti sankcionirano le z globo. Zakonodajno-pravna služba državnega zbora zato sugerira, da bi kazalo dodatno razmisliti, katera ravnanja je ob obstoju ustrezne kazenskopravne inkriminacije v kazenskem zakoniku smotrno urejati na ravni prekrškov.

Vladni poslanci so namreč zastavili kaznovanje z globo tako široko, da se lahko prekriva z že veljavno kazenskopravno obliko ukrepanja zoper take pojave v družbi, ki imajo znake kaznivega dejanja. Tako so zapisali poslanci Gibanja Svoboda, SD in Levice: »Kdor na javnem kraju nosi, obeša, razkazuje, vzklika, izvaja, distribuira, objavlja ali kako drugače uporablja pozdrave, himne oziroma pesmi, zastave, uniforme, znake, parole oziroma gesla in druge oznake ter z njimi povezana slikovna in avdiovizualna gradiva, ki so značilni za nacizem, fašizem ter njune kolaborantske organizacije iz časa druge svetovne vojne, z namenom poveličevanja, odobravanja ali spodbujanja nacistične ali fašistične ideologije, in s takšnim ravnanjem koga vznemirja ali razburja ali ogroža, se kaznuje z globo od 500 do 1000 evrov.«

Razlikovati med prekrškom in kaznivim dejanjem

Kot je v zadnjem odboru za notranje zadeve še posebej poudarila predstavnica zakonodajno-pravne službe (ZPS), nižja predpisana globa (prvotno je bila predvidena globa od 1000 do 2500 evrov) kaže, da gre za manjši oziroma manj nevaren prekršek, kar pa se v obravnavanem primeru ne sklada nujno s posledico, to je v vznemirjanju ali razburjanju ali ogroženosti posameznikov. Opis prekrška kaže, da dejanje brez te posledice ni prekršek, čeprav izpolnjuje vse druge znake prekrška.

ZPS je ob tem opozorila na primerljivo kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena kazenskega zakonika. V prvem odstavku je posledica kot eden od znakov kaznivega dejanja opredeljena tako, da je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Kot je dejala predstavnica ZPS, so na to že opozorili, a je to morda zaradi znižanje globe postalo še bolj očitno.

arhiv Reporterja

Upoštevaje novejšo sodno prakso vrhovnega sodišča se za obstoj kaznivega dejanja iz 297. člena zahteva potencialna in ne konkretna možnost ogrožanja ali motnja javnega reda in miru. Dejanje, ki se glede na takšno stališče šteje za kaznivo, je tako lahko z vidika posledic v realnem dogodku celo milejše od tega, ki ga zdaj s predlogom zakona, pa tudi z amandmajem določamo za prekršek, pa je vseeno zanj predpisana zaporna kazen.

Takšni kazensko pravni inkriminaciji pritrjuje tudi ustavno sodišče, ki ugotavlja, da je zakonodajalec v 297. členu kazenskega zakonika predpisal uporabo kazenskega prava za določene težje oblike protiustavnega izražanje, ki ogrožajo človekovo dostojanstvo in varnost. Že zgolj potencialno ogrožanje varnosti in dostojanstva ljudi po oceni ustavnega sodišča šteje za težjo obliko protiustavnega izražanja in je zato zanj primerna uporaba kazenskega prava.

ZPS je tako še enkrat opozorila na paradoks, da je v primeru prekrška, kot ga predvideva sprememba zakona o javnem redu in miru, predvidena posledica, ki je hujša od tiste iz primerljivega kaznivega dejanja po kazenskem zakoniku. Ker pa sta seveda kriminalna količina oziroma družbena nevarnost obeh vrst dejanj (prekrškov, kaznivih dejanj) različni, bi veljalo po mnenju ZPS pri določanju znakov novega prekrška razmisliti tudi o razliki, ki bi morala biti med prekrškom in kaznivim dejanjem, kadar se nanašata na primerljiva ali celo podobna ravnanja.

Policisti se bodo poučili o kolaborantih

Predstavnica ZPS je menila, da bi bilo s primernim posegom v besedilo omenjeno nasprotje še popraviti do konca zakonodajnega postopka. Tik pred obravnavo v pristojnem odborom so poslanci koalicije glede na mnenje ZPS sicer že naredili kar nekaj pomembnih sprememb, saj so bili pri svojem delu precej neuki in nespretni.

Vprašanj, ki jih odpira zakon, je še veliko. V komisiji državnega veta za državno ureditev je predstavnik ministrstva za notranja zadeve dejal, da je seznam kolaborantskih organizacij vprašanje za zgodovinarje. Malce se tega zavedajo tudi predlagatelji, zato so spremenili končno določbo tako, da zakon ne bo več veljal petnajst dni po objavi v uradnem listu, kot so si prvotno zamislili, temveč tri mesecih od objave, »saj »glede na kompleksno problematiko, ki jo ureja zadevna novela, potreben daljši vacatio legis za seznanitev s predpisom. Prav tako bo imela policija na voljo razumen rok, da policiste primerno seznani z načinom izvajanja novele zakona.«

Ivo Žajdela

Pravna dogma

Še vedno pa v vladnih strankah vztrajajo pri taksativnem seznamu kolaborantskih organizacij. Pravniki državnega zbora so opozorili, da taksativni seznam organizacij oziroma njegova dogmatska resničnost ne dopuščata drugačnih pomislekov ali dvoma o njegovem pomenu. »Taka lastnost definicije organizacij kot pravnega pravila je lahko sporna z vidika posega v varstvo pravice do svobode govora v smislu svobode izražanja iz 39. člena ustave, ker ne dopušča drugačnega razumevanja tako opredeljenih organizacij od tistega, ki je določeno z definicijo izraza.«

Rekli bi lahko, da gre vladajočim poslancem prav za to: iz nečesa, o čemer so se in se bodo med ljudmi in tudi med zgodovinarji kresala različna mnenja, razumevanja in interpretacije, narediti pravno dogmo, ki jo je treba sprejeti kot resnično; uveljaviti svoj (navidezni) prav s pomočjo oblasti, tj. nadzorovanja in kaznovanja. 

Predvidena 6. točka 2. člena zakona o javnem redu in miru

»Kolaborantske organizacije iz časa druge svetovne vojne so organizacije ali skupine, ki so na ozemlju sedanje Republike Slovenije v času druge svetovne vojne sodelovale z okupatorsko nacistično Nemčijo (tretji rajh), Kraljevino Italijo, Kraljevino Madžarsko ter Neodvisno državo Hrvaško, in sicer: Prostovoljna protikomunistična milica (vaške streže ter Legija smrti), Slovensko domobranstvo, Gorenjska samozaščita, Slovenski varnostni zbor, Jugoslovanska vojska v domovina (četniki), Vermani, Raztrganci, Črna roka, Madžarska stranka suličastega križa, Koroška ljudska zveza, Štajerska domovinska zveza, Srbski prostovoljni korpus in ustaši.«