Vse takšne procese so po večini opravljali vprašljivo kvalificirani kadri, preprosto zato, ker so bili lažje vodljivi in jim razum ni postavljal nujnih vprašanj glede justifikacije žrtve (ali postopka samega). Vsi takšni procesi so zaradi vnaprej določenega izida, ta pa je bil vselej obtožba z najtežjimi posledicami za žrtev, kršili toliko in toliko zakonov.
Razumljivo ob tem je bilo, da je bila kazen docela nesorazmerna povzročenemu »kaznivemu dejanju«. Najhujše kazni so se zato pogosto izrekale zoper »miselni zločin«, »verbalni delikt«, vse po načelu: izločiti je potrebno osebek, ki ni »naš«, ki ne priznava nedemokratične družbe in se proti njej celo bori. Tako so bili sodniki ipso facto primorani kršiti temeljne človekove pravice.
Vsi takšni procesi so bili – v času sodobnih totalitarizmov – logično! – kasneje avtomatično razveljavljeni in žrtve rehabilitirane. Kar pa je bilo procesov, ki so sodili v čas pred sodobnostjo, pa je njihove žrtve rehabilitirala zgodovina sama (tako je bilo z Galilejem, isto vlogo pa je pogosto privzela kar literatura, primerjaj npr. Arthurja Millerja in njegovo dramo o salemskih čarovnicah ali Jančarjevega Galjota (oseba sodnika Lampretiča).
Proces, ki so ga sodniki (okrajno in višje sodišče v Ljubljani, na zadnji stopnji poročevalka Irena Veter) vodili v korist Vena Tauferja versus podpisanega Boštjana Marka Turka, je po epistemološki logiki stvari montirani proces. Vsebuje namreč inkluzivne prvine totalitarnega posega sodnega sistema zoper integriteto posameznika. Maja Stanković (okrajna sodnica, ki je prva izrekla obsodbo), Irena Veter, Bojan Breznik in Zvone Strajnar, ki so obsodbo potrdili, so namreč kršili zakon in pravni postopek v prav vseh bistvenih stvareh, ki bi jih neko normalno sodišče ne smelo spregledati:
Tožeča stranka (Veno Taufer) ni dokazala škodnega dogodka, torej, da bi mu tožena stranka (Boštjan M. Turk) povzročila kakršnokoli škodo na zdravju. Sodišču ni tožeča stranka predložila niti enega tozadevnega zdravniškega potrdila: in kar je še huje, sodišče ni ne na prvi ne na drugi stopnji angažiralo nobenega sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi podal objektivno oceno. A sodišče je sodilo, kot da bi škodni dogodek kataklizmične razsežnosti v resnici nastal. Takšne odškodnine se namreč prisojajo v primerih prometnih nesreč, hudih poškod in drugega. Drugače: takšni zneski se prisojajo zgolj zato, da človeka uničijo.
Tožeča stranka (Veno Taufer) ni dokazala škodnega dogodka
Okrajno (in višje sodišče) je tožeči stranki – v njeno korist – zmanjšalo status javne osebnosti – ter tako docela spregledalo dejstvo, da je bila polemika med tožečo in toženo stranko v večini časa polemika med visokim nosilcem javne funkcije (DSP, PEN) na eni ter publicistom in strokovnjakom za književnost na drugi strani. Spregledalo je tudi, da je polemika potekala na točki, ki je skrajno oddaljena od pisateljskih organizacij (od imanentnega poslanstva njihovih najvišjih kadrov, konkretno predsednika DSP), a blizu novinarskemu in publicističnemu delu, to je v segmentu aktualne politike (šlo je konkretno za izključitev vodje opozicije RS iz omenjenih organizacij). Pod Venom Tauferjem se je namreč DSP spolitiziralo do mere, ki še danes preseneča. To je povzročilo tudi izstop njegovih najpomembnejših članov (Andrej Capuder, Drago Jančar, Boris Pahor, navajamo po abecednem razporedu). Vse to pa so ljudje, ki soustvarjajo sinhrono identiteto slovenstva.
Okrajno in višje sodišče je zavrnilo vse dokaze obrambe, predvsem pa njen predlog, da se za oceno dosjeja »filozof« angažirajo najbolj renomirani strokovnjaki za to vprašanje. Stvar postane prav groteskna na točki, ko je prva in druga sodna instanca sama določila, kakšna naj bi bila avtentična interpetacija arhivskega gradiva in problemov, ki jih to prinaša. To je naredila v izrazito korist tožeče stranke in v izrazito škodo tožene, in to celo dvakrat. Ob tem ni za takšno »razsojanje« imela nikakšnega pooblastila.
Okrajno in okrožno sodišče je v celoti zavrnilo pravico tožene stranke, da na osnovi svojih akademskih kvalifikacij izreka sodbo o javnem dejstvu, ki se imenuje Tauferjeva poezija. Kar je še huje: sodišče ni imenovalo nobenega izvedenca za vprašanje besedne umetnosti, ki bi stališča tožene stranke bodisi ovrgel bodisi potrdil. In kar je najhuje. Maja Stanković, Irena Veter, Bojan Breznik in Zvone Strajnar so si sami vzeli pravico ocenjevati, kaj je poezija, čeprav nihče od njih nima za to niti najmanjše strokovne reference.
Višje sodišče je določilo, da moram podpisani za vsako ponovno omembo enega od 15 stavkov, ki so bili zapisani – enkrat samkrat vsak! – in spet v perspektivi nekaj dolgih let (2011–2017) – to pa je sodišče vzelo za dolgoletno žaljenje (tako!) – plačati 2000 evrov. Ob tem je sodišče spregledalo elementarno dejstvo, da je to ne samo protipravno, temveč docela neuresničljivo. Kdo pa bo sodil, kdaj in kje sem zapisal katerega od petnajstih stavkov? Kdo bo pa to procesiral? Bo sodišče samo vložilo tožbo na sodišče, da .... ? Bo to storil Veno Taufer? Sin sedanjega predsednika DSP, Svetina mlajši, ki je v isti osebi tudi advokat nekdanjega predsednika DSP, Vena Tauferja? Kaj se bo zgodilo, ko bo ta proces medtem padel? Ipd., ipd. ... Tu smo pri komični situaciji iz Molièrovega Skopuha, ko glavni junak Harpagon sam grozi, da bo tožil sodišče na sodišču. Skratka ...
Vsak od petnajstih stavkov ima logično jedro. Na prvi stopnji sem na izrecno vprašanje sodnice Maje Stanković, češ zakaj povezujem osebo ali delo tožeče stranke s perverznostjo (gre za enega od inkriminiranih stavkov, ki jih tu ne morem ponavljati, kajti lovili bi me za 2000 evrov), odvrnil tole: »Spoštovani, v tem primeru gre za verz: 'Železen penis išče cviljenje v nebesih'. Ta verz sopostavlja metafizično bitnost večnosti (nebesa) s sadomazohističnim občutenjem nasladne spolnosti. Ne morem v detajle, kakšne asociacije vse ta verz zbuja. A stvar ni nova: tak prijem pozna evropska 'umetnost' od de Sada naprej. Zaplete pa se pri tem, da so 'nebesa' sveti prostor mnogim, tudi meni. Sem namreč kristjan in krščanstvo (Kristusa) priznavam v vseh temeljnih postulatih. Zame osebno takšno izrekanje predstavlja žalitev, ki je s svojim racionalnim bitjem (in razumom) ne morem opredeljevati drugače kot sprevrženost, perverznost.« To je zapisano v sodnem spisu s prve stopnje. Bilo je tudi posneto. Dodatnega komentarja tu ne mislim predlagati, povem le, da bi takšno presojo izpovedal na vsakem od sodišč.
Vsak montirani proces in v njem zrežirana sodba namreč pade slej ko prej. Tudi ta bo. Življenje je vselej močnejše od smrti in pravica vselej zmaga nad krivico.
Sodišče je tako z obsodbo poseglo v dve moji temeljni človeški pravici: pravici do celostne veroizpovedi, ki jo takšni verzi degradirajo, ter v pravico do estetsko-etičnega pogleda na javno stvar, ki se ji reče pesniški verz. Ob tem zgolj dodam, da je ob mojem pojasnilu Maji Stanković Veno Taufer z vzklikom »To je moj verz, to je moj verz!« potrdil nedvomno avtorstvo tega stiha in sam stvar postavil v polje javne interpretacije: tam vsaka stvar – od nogometne žoge do verza – pač živi po volji in okusu ljudi, ki jo opazujejo, berejo, sodijo. Če kdo, bi to moral (nekdanji) predsednik Društva slovenskih pisateljev vedeti med prvimi. Enako bi pojasnil (branil) vsakega od petnajstih inkriminiranih stavkov, če bi mi sodišče le dalo priložnost. A v montiranih procesih žrtev take priložnosti nima: če pa jo že ima (primerjaj zgornji verz), jo bo sodišče vselej obrnilo v njeno škodo.
Sodbo je videlo nekaj sodnikov, ki sem jim jo posredoval. Želijo ostati anonimni. A opozorili so me na serije logičnih nesmislov: nekaj jih je navedeno tudi tukaj, predvsem pa na katastrofalno formalno podobo sodbe. V njej je namreč prevladujoč refleks copy paste, to pomeni, da je Irena Veter hlastavo prekopirala (na računalniku, kajti vse zvočno posneto gradivo kot tudi siceršnje ji je bilo na voljo zavoljo najsodobnejših programov na slovenskih sodiščih – ti v wordu podoben format pretvarjajo vse, kar se zapiše, sliši ali pove na sodiščih) obsežna mesta, ki jih je potem ona (ali njena sotrudnika) brez težav vrinila v svoje besedilo.
12.000 evrov, ki sem jih moral kot žrtev sodne justifikacije plačati, je dragocen dokaz montiranega procesa: poleg pravnih napak, ki smo jih v sedmih točkah povzeli zgoraj – veliko pa smo jih razčlenili v prejšnjih številkah tega časopisa – gre za udarec, ki naj bi ga posameznik ne prenesel, tako nesorazmerna je višina kazni v razmerju do povzročene »škode« – ki je ni, ker škodnega dogodka ni bilo mogoče dokazati. Tudi namen početja omenjene trojice je jasen: zastrašiti tiste posameznike v neodvisnih medijih, ki raziskujejo in izrekajo bistveno: to pa se v postmoderni Sloveniji začenja v Arhivu RS. In zadnji dokaz: ta montirani proces bo padel, a predno bo padel, bo še odmeval, najprej doma.
Kot pri vsakem montiranem procesu tudi tukaj žrtvi očitajo tisto, kar počne njen rabelj. Veno Taufer je klasik v izrekanju žaljivih obdolžitev na račun žrtve, predvsem pa njenih najožjih sorodnikov. V eni številki te revije meni predragega človeka na najbolj zavraten možen način diskvalificira, v drugi se mu opravičuje. V eni številki prizadene in diskvalificira tudi mene (s takšnim navajanjem in češ, da naj bi bil zgolj doktorand pariške Sorbone), v drugi se mi opravičuje, hkrati pa me vnovič ponižuje, ko govori, da moje početje Sorboni ni v čast. Nič ni dlje od resnice! Svoboda presojanja poezije (takšne in drugačne) je najvišja akademska pravica, še posebej tam, kjer sem zaključil doktorat.
Še enkrat ponavljam misel z začetka: montirani proces je vzpostavil standard, po katerem bo presojanje arhivov in osebnosti, ki imajo v njih dvomljivo zgodovino, postalo neverjetno tvegano dejanje. Za vse, ki si prizadevajo za resnico o Sloveniji. In ki ob tem zapadajo v »verbalni delikt« ali »miselni zločin«. A hkrati je prav to obet največjega upanja. Vsak montirani proces in v njem zrežirana sodba namreč pade slej ko prej. Tudi ta bo. Življenje je vselej močnejše od smrti in pravica vselej zmaga nad krivico.
