zala kralj, gašper šantl Odkrito.si

Zala Kralj sprejela presenetljivo odločitev!

gabrielle crahan Svet24.si

Preminula 22-letna hči znanega glasbenika: tri ...

prebujenje Petisvet.si

Kam nas v resnici vodijo nove energije?

marjan šarec Svet24.si

Šarec SDS-u zažugal: "Na mojem hrbtu ne boste ...

meghan markle Svet24.si

Razkrili, koga je skušala Meghan omrežiti pred ...

086mv Njena.si

Lara Komar spakirala kovčke in odšla

plestenjak 5 Njena.si

Blaž Švab spregovoril o svoji poroki

Slovenija

Četrta žrtev trojnega umora v Rovinju: ozadja in motivi enega najbolj grozljivih zločinov na Slovenskem (DOSJE)

Deli na:
Četrta žrtev trojnega umora v Rovinju: ozadja in motivi enega najbolj grozljivih zločinov na Slovenskem (DOSJE)

Foto: Bobo - Obsojeni za trojni umor v Rovinju, Ivan Perić, ima za noč umora ( 16.–17. 8. 2002 – hrvaška kriminalistična policija) neizpodbiten alibi.

Pričujoči zapis ni kar tako namenjen dokazovanju nedolžnosti človeka, katerega zgodbo bodo popisale te vrstice. Zdi se nam, da si ob koncu leta bralstvo zasluži nekaj, kar še posebej pritegne: analiza je torej zamišljena kot dialog: če kdorkoli najde karkoli, kar bi ga potrdilo v (hipo)tezi, ki jo izpostavlja, naj to prijazno zapiše v pisma bralcev ali posreduje avtorju. Enako, če se mu zdijo trditve (argumenti), ki jih bo našel, nesprejemljivi.

Gre za trojni umor v Rovinju, avgusta 2002, zaradi katerega je bil obsojen Ivan Perić. Ta zaporno kazen tudi prestaja. Kaj vemo o trojnem umoru v Rovinju? 21. 8. 2002 je v Pulju opravljena obdukcija treh trupel: Georga Rakića, njegove (tedanje) žene Vesne Perić-Rakić in njunega dvanajstletnega sina.

Policija 19. 8. namreč vstopi v pritličje luksuznih apartmajev v predmestju Rovinja, ker jo sosedje opozorijo, da iz stanovanja neznosno zaudarja. Prvi policist se je povzpel na balkon, skozi polodprto okno prišel v stanovanje (pričevanje Hajrudina Merdanovića, tedanjega vodje kriminalistov PU Istra, vir: planet Siol). Hajrudin Merdanović izrecno pove, da se je eden od policistov povzpel skozi polodprto okno. Stavek podvajamo, ker je njegova vsebina bistvena.

Po nekaj dnevih krene preiskava

Njen izhodiščni fokus so povezave Georga Rakića z Veselinom Jovovićem - Vesom, znanim črnogorskim mafijcem, ki je bil 3. 6. 1998 ubit v lokalu, katerega lastnica je bila Vesna Pavlin-Rakić, mati Ivana Perića. Njegov umor tudi danes ni razrešen. Vlado Nuić, državni tožilec RH, pove, da so preiskavo usmerili širše in da sodelujejo ne samo s slovensko policijo, temveč s policijami z območja nekdanje SFRJ, skratka z matičnimi policijami dežel, v katerih je potekal kriminal.

Veselin Jovović se je ukvarjal s t. i. trgovino s čokolado, Georg Rakić je posloval s tobakom. Georg Rakić je bil tudi zaposlen v JLA in kasneje v TO RS. To je bilo, preden je začel poslovati v podjetju, ki se je ukvarjalo z izdelavo kuhinjske opreme za široko potrošnjo, svoj sedež pa imelo v Grosupljem (Mondo, d. o. o.). A kljub temu je bil Rakić nekakšna »dvoživka«, doma v legalnih in nelegalnih »poslih«. Prav tako njegova žena: »Georg Rakić in njegova žena Vesna Pavlin-Rakić, ki sta bili umorjena pred nekaj dnevi v Rovinju, sta bili očitno povezana s tihotapljenjem cigaret, najbolj nezakonitim mafijskim poslom po razpadu Jugoslavije.

Veselin Jovović - Jovo, šef črnogorske mafije v Sloveniji, je bil ubit v lokalu umorjene matere Ivana Perića, Vesne Pavlin - Rakić. A to sploh ni bil edini lokal Vesne Pavlin - Rakić, v katerem se je črnogorska mafija streljala. Pravzaprav se je streljala le v lokalih Vesne Rakić.

Tak zaključek se sam po sebi ponuja glede na razkritje niza poslovnih in zasebnih povezav, ki jih je družina Rakić spletla v zadnjih petnajstih letih. Odkar so se spustili v samostojne posle, so odpirali in zapirali podjetja, tako v Sloveniji kot v drugih republikah nekdanje federativne Jugoslavije. Čeprav so sloveli kot mirni in neproblematični ljudje, pa je bila njihova biografija (še posebej Georgova) pravo nasprotje tega« (Nacional, 28. 8. 2002).

Mediji na področju nekdanje Jugoslavije so z velikim zanimanjem spremljali preiskavo: navedimo katere od naslovnic, kakršnih je tedaj izšlo še in še: »Umor v Rovinju: maščevanje za umor Veselina Jovovića«: ali: »Likvidiran Skoletov in Veselinov partner« in: »Ubita družina Rakić je sodelovala s srbsko tobačno mafijo« ... Prav v zvezi s slednjim naslovom je tudi ena od razlag, zakaj je bil za kraj umora izbran Rovinj: v njem je sedež tobačne industrije: izdelujejo cigarete, ki so bile (delen) predmet kontrabanta družine Rakić.

Potem pa je preiskava nenadoma krenila na drugo pot. Razlog naj bi bil, da bi bil morilec lahko zgolj nekdo, ki bi bi žrtve bodisi poznal, bodisi imel ključ od stanovanja. To je v preiskavi eden od nerazumljivih obratov.

Tako sta se v preiskavi znašla Ivan Perić in Vladimir Pavlin, brat dvojček umorjene Vesne (Pavlin) Perić-Rakić, zaposlen v slovenski vojski. Bila sta poklicana na poligraf: za Ivana Perića je bil ta negativen, za Vladimirja Pavlina ne: »Za drugega preiskovanca pa je poligrafija pokazala, da je verjetni storilec umora« (Peter Čeferin, Siol.net). Hrvaška forenzika je čas, v katerem so bili umorjeni trije pripadniki družine Rakić-Perić, datirala (hrvaški sodni patolog v Pulju) na noč od 16. na 17. avgust 2002. Spet je za ta čas Ivan Perić imel neizpodbiten alibi (preživel ga je s svojim dekletom), Vladimir Pavlin pa je bil brez.

Foto: Bobo - Ivan Perić je prestal poligrafsko testiranje glede trojnega umora.

Na osnovi tega je bil Ivan Perić izpuščen na prostost. A je bil kmalu vrnjen med osumljence: razlog je bil, da naj bi moril nekdo, ki bi lahko brez ključev prišel v stanovanje. Tako govori Hajrudin Merdanović na traku, ki ga najdete na: Siol.net: Kartotetka: poglejte si celotno zgodbo o umoru v Rovinju. A tu se stvar neskončno zaplete: Hajrudin Merdanovič, tedanji vodja kriminalistov PU Istra, enkrat pove (to je tretja minuta, enaindvajseta sekunda), da se je prvi policist, ki je prišel na kraj umora, vzpel na balkon ter skozi polodprto okno na istem balkonu vstopil v stanovanje. A v isti oddaji izjavi, da je bil ključni dokaz za osumljenje Ivana Perića dejstvo, da v stanovanje ni bilo vlomljeno. V deveti minuti in petnajsti sekundi v posnetku isti Hajrudin Merdanović spet pove, da so kriminalisti šli po sledi nevlomljenih vrat: vrata apartmaja v pritličnem stanovanju v Rovinju so bila protivlomna in na njih ni bilo sledi vloma. Kot da ne bi govorila ista oseba o istem dogodku!

Protislovje je namreč očitno

Če je policist, kot prvi, lahko vstopil v stanovanje skozi polodprta vrata na balkon, je isto pot verjetno opravil tudi morilec. Sploh, ker se je to zgodilo sredi črne noči. Vse je globoko spalo. Ne moremo si namreč misliti, da so mrtvi ljudje, katerih trupla so že strahotno zaudarjala, odšli do okna na balkon, da bi prezračili prostor. Okno je bilo odprto pred njihovo smrtjo in vprašanje vhodnih vrat ter njihove integritete je tu docela irelevanto. Kdor je na tem vztrajal, je hotel potek preiskave zgolj preusmeriti v napačno smer.

Eno od nadaljnih vprašanj je bil telefon sony ericsson, neka novejša izvedba, ki naj bi ga uporabljal Ivan Perić: on naj bi ga tudi odnesel s kraja umora: Ivan Perić naj bi ga Georgu Rakiću posodil: zato naj bi mislil, da je preprosto njegov in ga je odnesel s kraja umora. A odvetnik Peter Čeferin je lastništvo telefona, ki naj bi ga posedoval Ivan Perić, vselej označeval za sporno. Toda Perić je bil obsojen prav na osnovi tega telefona in klicev, ki jih je zabeležila mrežna postaja. Zadnji klic naj bi veljal njegovemu očimu, Georgu Rakiću. Še bolj v čudno luč postavlja vse skupaj dejstvo, da so Vesno Pavlin videli živo še 16. avgusta, medtem ko bi morala biti mrtva že med 14. in 15. avgustom, če je Ivan Perić res nedvomno in brez suma sence zaprt po pravici.

Določanje datuma umora je najbolj žgoč problem celotne zadeve: hrvaška forenzika ga je postavila v čas med 16. in 17. avgustom. Žrtve so namreč imeli prvi na obdukcijski mizi. V Ljubljano so trupla že docela razkrojena prišla 4. oktobra 2002. Vmesna analiza datuma umora na osnovi ličink muhe Phormia regina, in to na način, kot je bila izvedena, je skrajno protislovna. Kaj je Phormia regina? Gre za muho zelene barve, ki prva leže ličinke v trupla. Slovenska forenzika je datum smrti izračunala naknadno, že pred tem pa se z njim ni strinjala: daljši čas ko mine od najdbe trupla, širši so časovni razponi, v katere je mogoče umeščati trenutek smrti. Domača forenzika je sama priznala, da v primeru Rakić-Perić ti lahko variarajo od nekaj ur do nekaj dni. Ivan Perić je tako po »dokazih« slovenske forenzike obsojen za storitev zločina v času, ki ga slovenska forenzika ni sposobna določiti ...?

Dodatna kleč – naprej – so stalne razlike med slovenskimi in hrvaškimi kriminalisti. A bolj ko so se rezultati analiz enih in drugih razlikovali, bolj vneto so tako v Ljubljani kot v Pulju trdili, da odlično sodelujejo (primerjaj videomaterial). Skupnega imenovalca niso in niso našli. So kaj skrivali?

Foto: Bobo - Sodnica, ki je na prvi stopnji sodila Ivanu Periću, je bila Mojca Kocjančič Zalar, bivša žena nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja.

A šele v naslednji točki pridemo do bistvenega

Ivan Perić ni imel motiva: odstotnost motiva je tista, ki pri vsej zgodbi najbolj bode v oči. Bil je vseskozi »crkljan« otrok in je od mame dobil (in imel) vse, kar je hotel. Najprej njeno ljubezen. Naj bi jo šel ubit, hkrati pa še svojega dvanajstletnega polbratca in očima, s katerim se je sicer dobro razumel (pričevanje Perićevega dekleta): zato ga je tudi klical na počitnice? Kakšen nesmisel.

Si predstavljate mladeniča, ki živi od mamine naklonjenosti in denarja – ki jo ima (tudi zaradi tega) neskončno rad – in jo odide ubit: ob tem ubije še svojega polbratca (ki je skoraj še otrok) in očima? In to zakaj? Sodišče je našlo razlog: ker naj bi pričakoval dediščino. Glede na to, da ni nikoli niti razmišljal o tem (nobena od polic kakršnegakoli zavarovanja ni bila z njim kakorkoli povezana), je takšna teza sumljiva.

Koliko enaindvajsetletnih mladeničev pa razmišlja o dediščini, sploh, če imajo njene sadove ves čas na voljo? In te dediščine je bilo precej manj, kot je menilo sodiče. Rakići so ustvarjali prav toliko dolgov kot premoženja: »Bogastvo Rakićev je bilo, po nekaterih virih, pridobljeno tako, da niso plačevali dolgov. Za Georgovim poslovanjem v Novem Sadu so na primer ostali dolgovi do poslovnega partnerja« (Nacional, 28. 8. 2002).

Če kdo, je to moral vedeti družinski član, zaposlen v družinskem podjetju, obsojeni »morilec« Ivan Perić. Tudi če bi dedoval, bi se moral zavedati, da bo mafija potrkala na njegova vrata za izterjavo dolgov. Pa klic svojemu očimu, kot zadnji zabeleženi klic na inkriminiranem telefonu? Če ga je sploh klical, ga najbrž ni klical zato, da bi mu povedal, da ga prihaja ubit. Če bi ga nameraval ubiti, bi ga prej klical? Tu se stvar zaplete do neprepoznavnosti. »In dubio pro reo«: če je stvar dvomljiva, se obtoženca oprosti. A ni bilo tako, vprašanje pa je, zakaj ne.

Kar se tiče zadnje instance policijske in pravosodne oblasti: Ivan Perić je sam prišel prijavit, da sta ga dva njegova kolega izsiljevala: šlo je za posnetek, v katerem naj bi opisoval, kaj je z žrtvami umora storil: a posnetek je bil pridobljen v trenutkih, ko je bil Ivan Perić hudo drogiran (mehke in težke droge, sedanja klasifikacija se od one iz leta 2002 razlikuje) in je priznanje kasneje zanikal. Tudi sodišče je to sprejelo in takšen dokaz zavrglo.

Družina Rakić je pri svojem poslovanju ustvarila mnogo dolgov, tudi z nelegalnim poslovanjem, v Vojvodini, na primer in drugod. To bi bil lahko mogoč motiv umora.

Odvetniške pisarne Čeferin kriminalistična policija – nadalje – ni obvestila, da je s pomočjo toliko in toliko pobranih vreč listja na kraju, kjer naj bi se uril storilec umora, našla dva tulca, ki naj bi bila enaka tistim, najdenim na kraju umora (če je bilo res uporabljeno to in to orožje, o tem pa je obramba podvomila). Zgodba o t. i. Miškoviću in dveh tulcih, najdenih na Toškem Čelu, se nam v vsej stvari zdi najmanj verjetna. Kdo lahko jamči, da je te tulce res postreljal Ivan Perić, in kdo lahko jamči, da ga je Mišković v orožju uril? Kaj če je kdo post festum zamešal tulca med listje? Kaj če je to storil dejanski storilec umora: listje so pograbili jeseni: časa je imel več kot dovolj. A tudi zgodba s Toškim Čelom veliko bolj obremeni povezavo med Miškovićem in Pavlinom kot med Miškovićem in Perićem.

Z mafijo naj bi sodelovala Sova

Po naši oceni je moril nekdo, ki je bil mafijsko povezan z Georgom Rakićem in Veselinom Jovanovićem. To je bil profesionalno izveden umor, za katerega bi utegnili poprej pridobili soglasje »kriminalističnih« policij, ki so – hočeš nočeš – sodelovale z mafijci. Danilo Slivnik, eden najboljših novinarjev RS, ki je umrl v slabo pojasnjenih okoliščinah, je v svoji knjigi Potnikovo poročilo umor Veselina Jovovića pripisal mafiji, s katero naj bi (zelo prikrito) sodelovala Sova: slovenska obveščevalna služba.

Foto: Bobo - Peter Čeferin in Vasja Jager predstavljata kriminalni roman z naslovom Sodni dnevi.

Do danes ni njegovih vrstic nihče zanikal: pravzaprav jih je: s kroglo v Slivnikovo glavo, s katero je bil primoran v večni molk. Vrstice se berejo takole: »Kot so pokazale preiskave, so bili v vsa večja kazniva dejanja in uboje v zadnjih desetih letih (posredno ali neposredno) vpleteni tudi obveščevalci Sove in njeni informatorji. Je to naključje ali gre morda kljub vsemu za zakonitost, ki kaže, da slovenska obveščevalna služba veliko več ve o dogajanju v kriminalnem podzemlju, kot so o tem pripravljeni javno priznati njeni uradni predstavniki?« (Danilo Slivnik, Potnikovo poročilo, Ljubljana, 1999, str. 328). V slovenščini sem bral že marskikaj, ampak tako grozljivih stavkov pa še zlepa ne.

Jugoslovanski časopisi so v zvezi s trojnim umorom v Rovinju (gre pretežno za srbske vire) navajali mafijske kroge, ki naj bi bili blizu tistim, ki so s sveta januarja 2000 spravili Željka Ražnatovića - Arkana. Da ima umor mafijsko ozadje skoraj neizpodbitno – ob vsem zgoraj izpostavljem – pričajo naslednja dejstva. Veselin Jovanović Veso je trgoval »pod roko«, Georg Rakić je počel isto.

Skupaj sta to počela še z n-to serijo oseb, kot se reče, brez računov in strogo »inkognito«. Poznala sta se dolga leta in sta dolga leta sodelovala. Tako: »V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Rakić ustanovil podjetje z znancem v Novem Sadu: neuradno je bilo znano, da se je podjetje ukvarjalo s tihotapljenjem cigaret in orožja. Njegova žena, Vesna, je postala uspešna gostinka v Ljubljani« (Nacional, 28. 8. 2002).

Veselin Jovanović je bil ubit v lokalu, ki je bil v lasti umorjene Vesne Pavlin. Tako: »Tisti, ki so opis morilca Veselina Jovanovića prebrali, so se strinjali le glede tega, da je bil profesionalec in da je dobro poznal okolico ter Vesove navade. Natančno je vedel, kje ga bo našel in kdaj bo črnogorski šef v Latino baru. Bilo je jasno: kdorkoli je že bil morilec, je vedel, kje se Veso zadržuje, in ga je prišel ubit dobesedno v njegov brlog, kjer se je ´boter´ počutil najbolj varnega. Lokal je bil takorekoč pod njegovim nadzorom in vse naokrog so bili njegovi ljudje« (Danilo Slivnik, Potnikovo poročilo, 307).

Med Rakićevimi in Jovovićem je torej vladalo absolutno zaupanje, krvna zaveza skoraj. Zelo nenavadno za odnos med najemojemalcem in najemodajalcem, ki je sicer zgolj formalen. Tako je tudi lokal sam imel »pisano« ozadje: služil je za opravljanje kriminalnih poslov, kakršno je razpečavanje droge, npr.: »Drugače je bilo z Latino barom: po mestu se je vedelo, da tam prodajajo dober in poceni kokain. Ko so takoj po Vesovem uboju poskušali kriminalisti nekatere okoliške prodajalce kokaina izprašati, ali kaj vedo o prepovedani trgovini, so hiteli vsi zatrjevati, da ničesar ne vedo. Vse je bilo strah, da bi se jim nasilni in dobro organizirani Črnogorci, ki naj bi imeli zveze tudi s policijo, maščevali« (Danilo Slivnik, Potnikovo poročilo, 323).

Morilec je moral izhajati iz mafijskih krogov

A Latino bar sploh ni bil edini lokal družine Rakić, v katerem je bil kdo od pripadnikov črnogorskega podzemlja deležen atentata. Vesna Pavlin je imela namreč še enega: »Junija 2000 je bil v lokalu Cafe, ki je spet v lasti Vesne Pavlin-Rakić, ustreljen še nekdo. Tarča streljanja je bil Mišo Vujičić, za katerega je družina umorjenega Veselina Jovovića sumila, da je bil izvajalec Vesovega umora. Policija še ni odkrila, kdo je ustrelil in huje ranil Vujičića, Rakićevim pa ni zastavljala preveč vprašanj o streljanju v njihovih trgovinah« (Nacional, 28. 8. 2002). Zadnji stavek preberite v luči izhodiščne Slivnikove ugotovitve o Sovi, nekaj odstavkov prej!

Morilec v Rovinju je vsekakor moral izhajati iz mafijskih krogov: to je tako rekoč logično kartezijansko dejstvo implikacije štirih pravil dokazovalnega postopka (najprej dvom, potem analiza: na koncu sinteza: sledi potrebno preverjanje): Na osnovi vseh dejstev je potrebno vložiti revizijo procesa. Kdo bo to storil (če kdo), ne vem.

Odvetniku Petru Čeferinu, ki je zastopal Ivana Perića, se pridružujem v bistvenem, namreč, da Ivan Perić ni ubil svoje matere, ne kogarkoli drugega.

Naposled: sam nikoli v življenju nisem videl priznanega odvetnika Petra Čeferina: z njim sva zgolj v vljudnostni konverzaciji, preko elektronske pošte, v kateri je bistvenih besed zgolj za nameček. In tudi: do sedaj je bilo teh izmenjav toliko, kot je vrhov na Triglavu (tri). Je pa res, da sem si vse izjave (v TV-kamero) Petra Čeferina v tej zvezi dodobra ogledal. Smisel za ljudi – kot pedagog – moram imeti.

V tej smeri se zato Petru Čeferinu pridružujem v bistvenem, namreč, da Ivan Perić ni ubil svoje matere, ne kogarkoli drugega. Tega bi preprosto – s psihološkega stališča – ne bil zmožen. Ne vem, ali je v Sloveniji sicer oseba, ki bi bila sposobna preračunljivo ubiti svojo mater, pa najsi bi mu ta prizadejala še toliko hudega. Peter Čeferin kot odvetnik tako govori resnico. A kako vse skupaj presojam s toliko gotovosti, je že stvar ljudi, ki danes pripadajo mestom, kjer je večina človeštva: v prvi vrsti Danila Slivnika in njegovega mojstrskega peresa, katero govori tudi onkraj groba.

Ivan Perić bi moral tedaj biti z družino na počitnicah, a ni bil. Na potapljanju prejšnje dni si je poškodoval bobnič in je počival. To dodatno pritrjuje tezi odvetnika Petra Čeferina, da bi ne fizično ne psihično ne bil sposoben takšnega dejanja. A bistveno je nekaj drugega: če bi bil one noči z družino v Rovinju, bi postal četrta žrtev umora. A tudi tako ga je doletela enaka usoda.

Posvečeno spominu Danila Slivnika ob sedmi obletnici njegove smrti (6. 1. 2012–6. 1. 2019)

DOSJE JE BIL OBJAVLJEN V TISKANI IZDAJI REPORTERJA 31. 12. 2018

Loading...