ogledalo Dobra karma

Psihološki test: kateri del svojega telesa bi si ...

službeni pes, borat, furs, cigareti Svet24.si

FOTO: Borat vohal in izvohal: s sodelavci odkril ...

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

avtobusna postaja, potnik, maska Svet24.si

Pripravljajo poseben "vozni red" za upokojence, ti...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

metka Njena.si

Ljubezen po domače: Je pri Metki doma hudo ...

Slovenija

Boštjan M. Turk: Zakaj je Peterle soustanavljal Novo Slovenijo in kdo je Milan Zver?

Deli na:
Boštjan M. Turk: Zakaj je Peterle soustanavljal Novo Slovenijo in kdo je Milan Zver?

Milan Zver in Lojze Peterle leta 2014 - Foto: Bobo

Peterle je bil med prvimi, ki so ustanavljali NSI: ne zaradi prepričanja – tega je vselej prilagajal svojim instant potrebam, temveč zato, ker je v tem zaslutil svojo novo karierno priložnosti. In ni se – kot se ni nikoli, ko je šlo za njega samega – zmotil.

Leta 2004 se je prvič nanovačil za evropskega poslanca: potem je to ponovil leta 2009, leta 2014 spet in tako namerava storiti tudi leta 2019. Mesto evropskega poslanca pomeni vsaj 15. 000 evrov neto na mesec, plus vse bonitete, ki ob tej prihajajo »spontano«. V vsakem mandatu se zasluži še 400 evrov mesečnega doplačila k pokojnini. Štirje mandati: 1600 evrov neto k siceršnji pokojnini vsak mesec!

Leta 2014 je na listi NSI in SLS bil edino Aleš Hojs tisti, katerega preteklost in nameni so ga z moralnega stališča predestinirali, da je objektiven kandidat za evropskega poslanca. Aleš Hojs je bil tudi član mestnega odbora SKD, ki je junija 1997 nasprotoval vnovični Peterletovi kandidaturi. Vsi ostali so kandidirali zgolj zaradi osebnih kalkulacij, ki so bile večinoma povezane s prestižnim finančnim statusom, kakršnega takšno mesto omogoča. Ideje in ideologije so tu ostajale daleč zadaj. V tej zvezi kričeče izstopata nosilca list najpomembnejših slovenskih strank znotraj Evropske ljudske stranke, Milan Zver in Lojze Peterle.

A med obema obstaja razlika, paradoksalno v Peterletov prid. »Socialistična revija Svoboda je v okviru svoje tako imenovane marksistične šole (Franc Leskošek jo je na celjskem poimenoval »univerza marksizma«) z agilnim uredništvom pripravila obsežnejši načrt prevajanja izvorne marksistične literature. Lotili so se celo Marxovega kapitala. Ob tem kaže poudariti slabost v politični misli socialistov. Marksizem so pojmovali le kot socialno in ekonomsko doktrino« (Milan Zver, Odnos socialistov do enotne fronte proletariata in ljudske fronte v tridesetih letih na Slovenskem, v Borec, revija za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih tradicij, julij – avgust 1989 (tisoč devetsto devetinosemdeset!, op. B. M. T.), letnik XLI.

Lojze Peterle je bil istega leta še anonimni uradnik na zavodu za plan, kjer mu je gospodoval eden ključnih ljudi SKD v Drnovškovi vladi (1993–1997), Igor Umek, človek, ki je bil med najmočnejšimi nasprotniki Peterletovega »ne« izstopu iz koalicije na klavzuri v Pirničah, novembra 1994.

O najuspešnejšem pretendentu za funkcije znotraj SKD je sicer pri SDV obstajal dosje številka 0013606-00207. Interpretacije le-tega se je Peterle zelo nerodno otresal: spomnimo: na pomoč je klical celo tistega šefa Sove, ki je bil pozneje predsednik stranke, s katero je bil Peterle v prvi koaliciji, LDS (Podbregar). A nosilcev iste šifre je bilo v SKD kar precej, vsaj med tistimi, ki so se trudili za koalicijo z LDS. Tako da razlogov za pretirano moralno zaskrbljenost – sploh spričo današnjega stanja, ko pač moraš biti baraba, če želiš v državi uspeti, ni bilo.

A v primerjavi s Peterletom je bil Milan Zver vse prej kot anonimna figura. Pričujoči citat, ki smo ga delno že kontekstualizirali z ostalimi, ki jih je Zver objavljal v času slovenske pomladi, ga kaže v nenavadni luči (za funkcijo, ki jo danes opravlja). Zver je bil namreč amanuensis (pribočnik) Janka Prunka, človeka, ki v totalitarnem sistemu spet ni bil kdorkoli, kajti dano mu je bilo pisati ekskluzivne uvodnike v ključni partijski časopis, Teorijo in prakso, vsakič, ko se je bilo potrebno pokloniti kateremu od krvnikov slovenskega naroda (Kardelju, Kidriču, Brozu), ki je pač šel tja, kjer je večina človeštva.

Teh misli Prunk ni trosil po kakšnih »pismih bralcev«, temveč jih je izrekal na najvišjih forumih partijske oblasti. Oba deležnika sta pogosto pisala v tandemu. Iz zgornje Zverove »misli«, iz katere bije – poleg slavospeva enemu največjih krvnikov revolucije, Francu Leskošku – tudi stavek, da so slovenski socialisti marksizem dojemali omejeno, lahko razvidimo mentaliteto avtorja. Soprog Andreje Valič s tem – obtožujoč – sporoča, da se tej ideologiji niso hoteli pustili prežeti docela, eksistencialno in ontološko, kar je partija terjala (ta zahteva je bila tudi Zverovo apriorno stališče, ko jih je ocenjeval).

Tako Prunk kot Zver postavljata eden socialiste, drugi krščanske socialiste v kontekst partijskega mišljenja, seveda ex post: in razumljivo: brez utemeljitve, historične akribije in razumevanja gibanj. Ampak ni šlo za to: šlo je za utrditev ideološkega primata partije nad njenimi sopotniki. In tu sta bila naša »pomladnika« mojstra svoje besede.

Janka Prunka, mentorja Milana in Andreje Zver »zgodovinski dosežek«: lastovke slovenske pomladi vzletajo z Osvobodilno fronto, aprila 1941

Paralela Zverovi »teoriji« se očituje tudi iz Prunkove doktorske disertacije, ki je kasneje izšla v knjižni obliki: Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto Slovenskega naroda. Prunk v prvem stavku svojega dela ugotovi: »Pričujoče delo je študija o idejno političnem razvoju krščanskosocialističnega gibanja na Slovenskem med obema vojnama, ki se je ob usodnem času za slovenski narod povezalo z revolucionarno avantgardo Komunistično partijo Slovenije in še nekaterimi demokratičnimi političnimi skupinami v Protiimperialistično oz. Osvobodilno fronto« (Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v OF, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1977, str. 5).

Ne eno in ne drugo ne drži: krščanski socialisti so bili prisiljeni – šlo je za življenje in smrt – stopiti v partijske vrste. Ve se, da bi ga, če bi Dolomitske izjave, s katero je bil znotraj OF priznan primat komunistom, dne 1. 3. 1943 Edvard Kocbek  ne podpisal, – preprosto odvedli z zemljanke v gozd in ga – ustrelili. To je piscu pričujočega sestavka izrecno povedala priča teh dogodkov, krščanski socialist Jože Mahnič, septembra 2004 (ob proslavi 100. obletnice rojstva Edvarda Kocbeka) v prostorih Slovenske matice v Ljubljani.

Poneverjanje zgodovine in intenc zgodovinskih dejavnikov je bila običajna (edina) praksa partijske historiografije. Kar preseneča, je, da je Milan Zver še globoko v času slovenske pomladi uporabljal totalitarni, partijski jezik, podložen z ustrezno formo mentis. A daleč nad vsem je najbolj grotesken naslednji Prunkov stavek o Kocbeku. Malodane lahko verjamemo lastnim očem: »V začetku 1938 je Kocbek začel izdajati revijo Dejanje. Lahko rečemo, da je bil večji del sodelavcev med lastovkami, ki so aprila 1941 pomenile znamenje nove slovenske pomladi« (!), op. B. M. T.). (Janko Prunk, Edvard Kocbek, in memoriam«, v Teorija in praksa, 12, 1981, str. 1494). Mentor doktorske disertacije trenutno zelo angažiranih pomladnikov Milana Zvera in Andreje Valič v zvezi s Kocbekom govori, da je revolucija pomenila »znamenje nove slovenske pomladi« (!). Tu se ljudje lahko po pravici vprašajo, katero pomlad pa častita najbolj plačana funkcionarja na pomladni strani.

Iz vsega je mogoče narediti sklep: Milan Zver je bil do osamosvojitve predviden za resno kariero znotraj institucije (ZKS), ki ji je tudi pripadal. Izkazoval ji je zvestobo, tako rekoč do zadnjega trenutka. Glede na to, kar počne danes, lahko utemeljeno sklepamo, da mu je bil to zgolj poklicni habitus, udomačen način izražanja, ki se ga je posluževal, če je hotel priti do svojih kariernih ciljev. Ti so bili – tako kot danes – postavljeni visoko. Pri tem je zmožnost prehajanja z ene »pomladi« na drugo »pomlad« izbrusil do te mere, da je postala podobna izurjenosti, ki jo občudujemo pri alpskem smučanju, točneje pri njegovih najuspešnejših predstavnikih, ko suvereno vijugajo med količi.

A vnovič je potrebno opozoriti na razliko s Peterletom. Milan Zver je psihološko dojemal (ta zamik perspektive mu je ostal do dneva današnjega) svojo politično pozicijo kot dano za vedno: tako kot večina partijcev. To je bila prvobitna lastnost kaste, ki je po konfliktu z informbirojem (Goli otok je bil svarilen zgled!) opustila še zadnjo načelnost in se osredotočala zgolj na položaj: a to zgolj zaradi tega, ker je prinašal materialne ugodnosti. To je tudi temeljno sporočilo Kote 101. Zakaj je Bog pogubil jugoslovansko partijo, bi se lahko povprašali po parafrazi starozavezne zgodbe o Sodomi in Gomori? Zato, ker v njej ni bilo niti enega načelnega človeka več!

V zvezi z Milanom Zverom je apriorno narojenost v kasto političnega plemstva opazilo mnogo demokratov. V privatnih pogovorih so tekom let ljudje, ki pripadajo svetovnazorsko krogu prve opozicijske stranke, širše pa duhu Demosa, velikokrat opozarjali na nenavaden paradoks, namreč, da je ta oseba sicer brez izvornih dosežkov, kakršnekoli vrste že. A to, da mu pritiče biti vedno »zgoraj«, dojema kot apriorno, kot samoumevno in kot zunaj dvoma: tako mora biti.

SE NADALJUJE JUTRI

Loading...