horoskop 43 Dobra karma

Slavna igralka kriva za smrt svoje polsestre?

jelena karleuša Svet24.si

FOTO: Karleuša brez sramu: z dekoltejem do popka

mesec zidan pl Reporter.si

Židan Mesecu: Ti in Šarec sta kriva za vlado ...

aleksandra sadowska Svet24.si

FOTO: Želela je črne, zdaj je oslepela

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Furs od Zorana Jankovića terja osem letnih plač

chang (3) Njena.si

Špela Grošelj je bila kar naenkrat videti drugače

hana rodić3 Njena.si

Hana razkriva: Šov v hiši s pomočjo alkohola?

Slovenija

Boštjan M. Turk: Kako se je Milan Zver vrnil k predmetu svoje prvotne ljubezni, h Kardelju (KOLUMNA)

Deli na:
Boštjan M. Turk: Kako se je Milan Zver vrnil k predmetu svoje prvotne ljubezni, h Kardelju (KOLUMNA)

Milan Zver med kampanjo za predsednika republike leta 2012 - Foto: Bobo

Demos je bil kar se da natančno prestreljen s »kadri«, ki so izšli iz partije in govorili zgolj partijski jezik: to je bil najmočnejši skupni imenovalec med Milanom Kučanom in Milanom Zverom 1989.

V tem članku – je povzetek širše razprave, ki bo izšla v tujem jeziku v tujini – razgrinjamo prevaro, s katero so se pripadniki nekdanje ideološke nomenklature ob osamosvojitvi (natančno v tem letu) presukali in iz volkov postali jagnjeta. Tako so – do danes  – vodili za nos Demosove volilce, poštene ljudi, ki so verjeli njihovim besedam, ne vedoč, da so še včeraj govorili in pisali popolnoma drug jezik.

V središče pozornosti stopa Janko Prunk, človek, ki se je v svojih zapisih kar se da globoko poklonil trem krvnikom slovenskega naroda v drugi polovici 20. stoletja – Titu, Kidriču in Kardelju. Še bolj preseneča to, da sta njegova učenca in dediča »takšne misli« dandanašnji  pozicionirana na samem vrhu gibanja »sprave«, od tega pa imata skupaj – čez palec od 15.000 do 20.000 evrov mesečnega prihodka.

Oba vzdržujeta tudi najboljše zveze z Evropsko ljudsko stranko in antikomunističnimi gremiji v tujini, čeprav se slednjim niti sanja ne, s kom imajo v resnici opravka. Gre za Milana Zvera in Andrejo Valič. Pri tej analizi jemljemo v poštev zgolj dela, ki so nastala v drugi polovici 80. let: tedaj se je Slovenija začela demokratizirati. Pri Milanu Zveru analiza obsega tudi večino del, ki jih je sploh napisal: to pomeni, da je bila njegova forma mentis partijska še leta 1988 in 1989: vse dokazujemo na osnovi natančne razčlembe besedil.

Janko Prunk v starem režimu ni bil kdorkoli. Kot »zgodovinar« je bil posvečen za pisanje nekrologov, vsakič ko so se od revolucije poslavljali njeni krvavi očetje. Pisal je uvodnike v revijo, ki je narekovala ideološki trend v totalitarizmu, v Teorijo in prakso. Njen izdajatelj je bila Dolančeva šola za politične vede, kjer je Janko Prunk preživel večino kariere, Milan Zver pa zgolj njen začetek. Prunk in Zver sta bila namreč generacijski tandem (letnice rojstva: 1943 in 1962).

V Reporterju smo pred tremi tedni že razkrili vsebino nekrologa, ki ga je pod pomenljivim naslovom Edvard Kardelj in naša (se pravi tudi Prunkova, Zverova (M. Z. je bil član ZKS, 1979–1989), op. B. M. T) revolucija: »Edvardu Kardelju je kot komunistu bila v središču njegovega teoretičnega razmišljanja in praktičnega političnega hotenja in delovanja misel za korenito družbeno spremembo – revolucijo. Edvard Kardelj je znal tesno povezovati vprašanja naše socialne preobrazbe z reševanjem nacionalnega vprašanja,« je priobčil Prunk (Teorija in praksa, Ljubljana, 1979, št. 7–9.)

To so ganljive misli, a zdi se, da se je pravi Prunkov talent razodel šele, ko je popisal življenje in delo človeka, katerega »kolateralna škoda« so bila množična morišča v Sloveniji, začenši s Hudo Jamo. Prunkove formulacije v čast Borisa Kidriča, predsednika vlade LRS, so namreč na meji skorajšnje nesmrtnosti: exegi(t) monumentum aere perennius: postavil je spomenik, trajnejši od brona. Njegova monografija o Borisu Kidriču, zločincu najširšega formata, je še danes dostopna v vsaki slovenski knjižnici: Bralec: Tolle et lege!: Vzemi in čitaj! Tako: »Predsedstvo SNOS in IO OF sta se 5. maja odločila, da ustanovita slovensko narodno vlado. Niso imeli težkega izbora: odločili so se predsedništvo vlade LRS poveriti najboljšemu, najbolj sposobnemu in najbolj aktivnemu stalno navzočemu voditelju slovenskega osvobodilnega boja in graditelju ljudske oblasti – Borisu Kidriču. Le-ta je novo dolžnost, kljub temu, da se je zavedal velike odgovornosti, voljno sprejel. V prestolnico svobodne Slovenije (tako!, opomba B. M. T.) je vlada prišla 10. maja, kjer jo je pozdravila navdušena ljudska množica, kakršne Ljubljana še ni doživela« (Janko Prunk, Boris Kidrič, MK, Ljubljana, 1984, str. 27).

Iz neizčrpnega zaklada zajemamo naprej: »Štirinajst dni po prihodu v osvobojeno Ljubljano je doživel še en izredno srečen dogodek. Kot predsednik slovenske narodne vlade je mogel pozdraviti maršala Tita, ki je prišel na prvi obisk v svobodno (spet tako!, op. B. M. T.) Ljubljano« (J. Prunk, Boris Kidrič, str. 27). Tam najdemo tudi misli formata à la: »Naša zmagovita osvobodilna armada se je morala na imperialistični diktatorski pritisk Angloameričanov umakniti iz Trsta« (J. Prunk, Boris Kidrič, str. 30). In psihološke orise, tipa: »Kot predsednik vlade ni poznal oddiha. Delal je vse dneve, ponoči pa je študiral« (prav tam).

Danes so Prunka in njegovo ideologijo že pozabili. Izjema je ena: to je Študijski center za narodno spravo in njegova direktorica, Andreja Valič, po nekakšnem nerazložljivem naključju prav sedanja žena Prunkovega amanuensisa (asistenta) iz Dolančeve šole za politične vede, evropskega poslanca in najbolje plačane osebe v stranki SDS, Milana Zvera.

Valičeva rada pokadi Prunkovi »misli«: ostaja ji zvesta: v samem uvodu njenega doktorata, katerega mentor bi moral biti – kot Zverovega – prav vitez  Kardeljevega in Kidričevega kulta, Janko Prunk, se slednjemu zahvali na najpomembnejšem mestu: »Naj se moji družini, prijateljem, sodelavcem in vsem, ki ste mi na kakršenkoli način pomagali in stali ob strani, iskreno zahvalim. Dr. Janko Prunk ... » (A. Valič, Demos, ŠCNS, 2013, str. 15). Janka Prunka v nadaljevanju navede 44-krat (štirinštiridesetkrat (!)), v večini primerov brez dejanske potrebe, zgolj da bi potrjevala njegovo ime. Pri tem bi vsak resen mentor (somentor) takšno servilnost zmetal iz naloge, a Prunk je ni: (Primerjaj kazalo na str. 377 iste knjige).

V precej primerih Valičeva navaja Prunka v luči njegovih »osamosvojiteljskih stremljenj«, ki pač niso nikoli obstajala. Nič ni večji falzifikat: Prunk je kot Kardeljev in Kidričev učenec tako rekoč do konca ostajal  »Jugoslovan« (partijski jugoslovenar). Milan Zver mu je držal roko, tudi v najtežjih preizkušnjah takšnega »jugoslovanstva«, kot sta jih z mentorjem zaznavala leta 1988.

V Teoriji in praksi Milan Zver navaja prizadevanja svojega učitelja v prelomnih trenutkih. Gre za popis enega od srečanj, »mitingov« jugoslovenarske državnosti, kjer so še gojili internacionalistično jugoslovanstvo, tipa Kardelj. S tem so posiljevali tudi študente: »V drugem delu je Janko Prunk predstavil pedagoški status predmeta Uvod v politično misel narodov Jugoslavije na FSPN. Predmet je bil pri študentih dobro sprejet. Izkazali so precejšnjo angažiranost. Obseg ur pri tem predmetu bi veljalo še povečati. Na posvetu so tudi izbrali Janka Prunka za koordinatorja priprav za izdajo hrestomatije Zgodovine politične misli narodov Jugoslavije« (Milan Zver, Jugoslovanski posvet o proučevanju politične misli, v Teorija in praksa, 1988, str. 914).

V isti ediciji Milan Zver izpostavi naslednjo »analizo«. Njen temelj je svarjenje pred nevarnostjo »klerikalizma«, pri čemer izraz uporablja na docela isti način kot botra njegovega »botra« Janka Prunka, Kardelj in Kidrič. Tako razgrinja: »različne inačice klerikalizma« (prav tam) in izpostavlja »klerikalno« gibanje v Sloveniji (prav tam). Vse skupaj zaključuje s sugestijo: »Poleg proučevanja politične misli t. i. kolektivnih akterjev je potrebno vključiti še posebne monografske študije vidnejših mislecev (in politikov,) kot so: Kidrič, Kardelj (in drugi)« (prav tam).

Kidrič in Kardelj sta za Milana Zvera pomembna misleca, ki se jima je potrebno pokloniti z monografsko študijo! To bi bila zanimiva ideja znotraj Evropske ljudske stranke, preko katere (Evropski parlament) Milan Zver in njegova soproga počrpata do 20.000 (evropskih) evrov na mesec. Vnovič opozarjamo na letnico nastankateh »misli«: gre za leto, v katerem so zaprli četverico (1988).

Eno leto za tem se je Milan Zver vrnil k predmetu svoje prvotne ljubezni, h Kardelju. Čeprav se je podiral berlinski zid, čeprav je razpadala Jugoslavija in se je z zgodovinskega stališča že izrisoval konec Sovjetske zveze, je Milan Zver neomajno ostajal zvest Edvardu Kardelju, samoupravljanju in socializmu. V svoji predanosti je naposled uvidel formulo, kako bi lahko Kardelja pretihotapil v nove čase.

Milan Zver in Andreja Valič sta doktorski disertaciji pridobila pri človeku (enemu od njiju je bil Janko Prunk mentor, drugemu somentor), ki je do razpada SFRJ bil med prvimi častilci največjih krvnikov slovenskega naroda, to je Kardelja in Kidriča.

Leta 1989 (tako!) izda razpravo Dva modela samoupravnega pluralizma, s katero nastopi na politoloških dnevih v Ankaranu. Politološki dnevi so bili namenjeni »sestopanju z oblasti« oz. razmišljanju o tem, kako naj se partija prebije v nove čase. Navedimo nekaj naslovov: Politični pluralizem in SZDL, Načelo demokratičnega centralizma in delovanje federativne države, Politični pluralizem – socializem, Problemi političkog pluralizma u socialističkim zemljama itd. Šlo je za multikulturni jugoslovenarski forum, v katerega so pisali ideologi jugoslovanske partije, med njimi Milan Zver (!). To pomeni, da je bil sedanji ortodoksni desničar in antikomunist pač integralni del vrha partije, in to v letu, ko je padel berlinski zid.

Milan Zver je na ta forum prinesel »odlično« idejo. Uporabljajoč Kardeljev jezik je hotel pokazati, da sta Gosarjev in Kardeljev model družbene regulacije tako rekoč sovpadajoča: to sovpadanje pa je most, ki lahko Kardelja vodi v novo družbo. Gosar je bil (sicer) mislec krščanskega socializma, ki se je uprl partiji. Leta 1941 je zavrnil Antiimperialistično fronto, ker je natančno vedel, kaj je zadaj. Bil je človek, ki mu je zgodovina dala prav. Ni mu pa dal prav Milan Zver, kajti Gosarja že v začetku razprave postavlja v inferiorni položaj v primerjavi s Kardeljem, zato zapiše:  »Gosarjev model, mimogrede, ni bil tako daleč segajoč« (Milan Zver, Dva modela samoupravnega pluralizma, v Politični pluralizem in demokratizacija javnega življenja, Slovensko politološko društvo, 1989, str. 315).

Milan Zver si sveta brez socializma »kot svetovnega procesa« še leta 1989 ni znal predstavljati, zato nadalje formulira takšnele misli: »Relativna distanca je potrebna za ohranitev avtonomnosti subjektov civilne družbe, kar je hkrati edina garancija nepotvorjenega samoupravljanja, demokratičnega socializma in nerestriktivnega pluralizma« (prav tam, str. 316). V zaključku pa meni: »Nov model socializma bo moral priznati tudi te posebnosti, kakor tudi paradigme civilne družbe in pravne države, političnega pluralizma kot sistema z veliko 'frei' prostora« (prav tam, str. 317). Milan Zver uporablja kardeljanski jezik v prid Kardelju in v škodo Gosarju.

A glavni problem – kot ga je bilo mogoče že uganiti –  je drugje: Kardelj in Gosar nimata namreč ničesar skupnega. Andrej Gosar je bil krščanski socialist, ki ga je komunizem preganjal, še posebej pa Kardelj. »Za komunistično oblast je bil Gosar nasprotnik. Ves čas ga je kot takega ocenjevala in dojemala, ga kontrolirala in uničevala. Zadnjih 25 let življenja, ko je bil intelektualno v najboljši formi, je moral biti tiho.

Za intelektualca in aktivnega politika njegove kategorije je bilo to nekrvavo mučeništvo, s katerim se je pridruževal mnogim tisočem mučencem, ki so tedaj že ležali v slovenski zemlji« (Andrej Fink, Dr. Andrej Gosar in njegov čas, v Dr. Andrej Gosar, CMD, Celje, 2015, str. 33). Kardelj in Gosar sta bila tisoče svetlobnih let narazen: tega niso hoteli videti samo v prenavljajoči se partiji: pač zato, ker so se tedaj oklepali bilke, da bi naprej ostali na oblasti. V tej zvezi bo ime Milana Zvera v analih jugoslovanskih komunistov vselej ostalo zapisano z zlatimi črkami.

Milan Zver in Andreja Valič sta kljub svoji drži imela konflikte s tranzicijsko oblastjo. Konkretno je bilo to na parkirišču Študijskega centra za narodno spravo, kjer jima je stala nasproti oblast MOL: velike limuzine Milana Zvera (večinoma je šlo za nove modele audija 6, ki stanejo od 65.000 evrov dalje) in Andreje Valič (VW tiguan, v cenovnem razredu od 40.000 evrov dalje) so bile namreč parkirane tako, da so motile in ogrožale mimoidoči promet.

A zgodba, katere del smo izpostavili (zbrani material omogoča nastanek monografije pod naslovom Rekonkvista oblasti s strani nekdanje partije leta 1990, primer Slovenija), ni komična, je tragična. Pripoveduje o tem, kako so slovenskega človeka žejnega čez vodo peljali prav tisti, ki so se sklicevali na njegove pravice. Tu so Milan Kučan in Milan Zver, ob Janku Prunku in Andreji Valič, mutatis mutandis zgolj različni deli istih meridianov. Zemlja je namreč okrogla (in partija tudi).

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24

loading...
Loading...