malalan karmen Odkrito.si

Znan slovenski draguljar z ženo v Južno Afriko

jayme closs Svet24.si

Surovo ubil starša 13-letnice in jo nato ugrabil,...

profimedia-0347342852 Petisvet.si

V čem so nebesna znamenja močna in v čem šibka?

upokojenci, upokojenka, socialno ogroženi Svet24.si

Kdo bo vladal slovenskim upokojencem?

amanda-eller Svet24.si

Izginila je v pragozdu in preživela: dva tedna je...

timon sturbej Njena.si

Igralec Reke ljubezni bo snemal z legendarnim ...

Bojan papez kolo Njena.si

Noro: Bojan Papež s kolesom do Dubrovnika!

Slovenija

Boštjan M. Turk: Kučan je vesel liste, na kateri je tesen politični zaveznik Silva Gorenca in človek, ki je SLS spravil iz parlamenta (KOMENTAR)

Deli na:
Boštjan M. Turk: Kučan je vesel liste, na kateri je tesen politični zaveznik Silva Gorenca in človek, ki je SLS spravil iz parlamenta (KOMENTAR)

Foto: Primož Lavre - Kandidatura Franca Bogoviča je tudi klofuta izvorni zamisli SLS. Bogovič je bil namreč predsednik, ki je stranko namerno spravil iz parlamenta, in sicer na volitvah 13. julija 2014.

Milan Kučan je vesel liste, na kateri je tesen politični zaveznik Silva Gorenca, nekdanji župan Krškega in človek, ki je SLS spravil iz parlamenta, Franc Bogovič. Lista je rojena ob vnovični izdaji Marjana Podobnika, ki je spet preklical dano besedo in podpis, kot je storil decembra 1996. Celotna Slovenija je še danes ujetnik njegove tedanje verolomnosti.

Prenekateri Demosov volivec se je te dni bridko spominjal Prešernovih verzov iz Krsta pri Savici: Ko niso meč, sekira in lopata jih mogle, lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata. Elegični bard je tu uporabil retorično sredstvo metonimije, ki se mu po slovensko reče »zamenjava«. Pomeni tisto figuro, pri kateri gre za zamenjavo pomenov. V našem primeru sta zamenjana del in celota: meč, sekira in lopata niso mišljeni v smislu, da bi sami opravljali to delo, temveč ponazarjajo vojščake, ki so jih uporabljali kot orožje oziroma kot orodje.

Na prestižnem mestu Demosove liste (opozicije) za evropske volitve 2019 se je, upoštevaje logiko Prešernove figure, znašel šef Službe državne varnosti v SFRJ, človek, katerega dejavnost je prišla celo v anale svetovne literarne zgodovine. Govorimo o uspešnici Rdeči horizonti, knjige, v kateri je nekdanji vodja romunske Securitate, general poročnik Ion Pacepa predstavil svojo biografijo. Umori, uboji, ugrabitve, zlorabe, izsiljevanja, pranje denarja, »kontrabant«, laži, prevare in kar je še podobnih nečed, vse to so glavni junaki »romana«, ki je v ob padcu komunizma dobesedno »eksplodiral po svetu«.

Ion Pacepa, Silva Gorenca, naše gore list, neposredno povezuje z ugrabitvijo Vlada Dapčevića in umorom Djordja Markuševa. Tako: Tridesetega julija 1975 je nepričakovano prišel v Bukarešto Draško Jurišić, še en pomočnik jugoslovanskega notranjega ministra, skupaj z Gorencem in majhnim spremstvom (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, CZ, 1990, str. 330).  Ugrabitev so planirali za 7. avgust. Markušev, ki se je upiral, je dobil smrtnonosen udarec po glavi, Stojanović pa je bil hudo ranjen (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, str. 331). Naprej: Ceausescu, ki je vso noč osebno usklajeval operacijo, je ukazal, da lahko Dapčevića in Stojanovića izročijo Jugoslovanom le, če bodo prevzeli tudi truplo Markuševa, ki ga je »zadela srčna kap«, in edino, če jih bodo odpeljali iz Bukarešte s svojimi avtomobili. Kmalu zatem so ujetnika odpeljali v Beograd v Jurišićevem in Gorenčevem avtomobilu (mercedesu).

Foto: Primož Lavre - Milan Kučan in Silvo Gorenc na pogrebu Marjana Orožna na ljubljanskih Žalah marca 2015.

Po vrnitvi iz Beograda je eden od spremljevalcev poročal, da je med potjo dajal Stojanoviću krvne transfuzije, da pa so ga v Beogradu vtaknili v jugoslovanski zapor, kjer je kmalu umrl (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, str. 331). In finale: Prtljago, ki so jo našli v Dapčevićevi in Stojanovićevi sobi, so natančno preiskali. V nekem kovčku so pod dvojnim dnom našli beležnico z več sto imeni. To so nekaj dni pozneje izročili Gorencu. Pozneje je Tito obvestil Ceausesca, da so Jugoslovani na osnovi teh informacij in nadaljnjih zasliševanj aretirali ali na skrivaj likvidirali veliko sovražnikov Jugoslavije (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, str. 332). Predstavljamo si lahko, kako lepo povorko bodo pokojni iz prejšnjih odstavkov pripravili šefu nekdanje jugoslovanske Udbe, ko se bo prikazal v večnosti.

Silvo Gorenc pa je veliko vedel tudi o umoru in ugrabitvi Alda Mora. Tako:  Ko se je moj (pripoveduje Ion Pacepa, op. B. M. T.) avto ustavil pred vhodom v zaščiteno hišo, sem začul Gorenčev prešerni glas in smeh. Ko je zaslišal avto, je prišel k vratom. »Kako lepo je srečati stare prijatelje na znanih krajih,« je rekel, me objel in me potrepljal z rokami po hrbtu, kot imajo Jugoslovani navado. Hišo je seveda dobro poznal, saj je imel v njej štab med ugrabitvijo Dapčevića (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, str. 333). 

»Stari prijatelj« šefa Ceausescove Securitate se je potem razgovoril o Aldu Moru: Tito je sporočil, da niso mogli vplivati na voditelje Rdečih brigad, da bi izpustili Mora, in da so teroristi pravkar sprejeli odločitev o eksemplarični usmrtitvi. »Veste,« je povedal Gorenc, »mi imamo odlične odnose z vodstvom Rdečih brigad. Jaz sem osebno govoril z enim od voditeljev v Ceausescovem in Titovem imenu in ravno sinoči sem dobil njihov dokončen odgovor. Zato sem sedaj tukaj in sem pripravljen odgovoriti na vsako vprašanje, ki bi ga tovariš Ceausescu morda še imel« (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, str. 333).

A Silvo Gorenc je poleg vseh danes splošno znanih »kvalitet« premogel tudi sposobnost čudovitega spomina. Ion Pacepa jo je občudoval: Čeprav so od ugrabitve Dapčevića minila že skoraj tri leta, je Gorenc še zmeraj zelo rad govoril o tem. »Spominjam se, kot bi bilo včeraj«, je rekel. »Dapčević je ležal z zavezanimi očmi, z lisicami na rokah in ves krvav prav v tejle sobi«. Gorenc je pokazal na sobo poleg tiste, v kateri smo jedli (gospoda Gorenc in Pacepa sta pač imela odlične želodce, op. B. M. T.), kjer je bila pisarna, in nadaljeval: »Stojanović pa je ležal tamle notri, nezavesten in z veliko luknjo v glavi. Ko smo prišli v Beograd, so ga vrgli v zapor in 'pozabili'. Če bi ga pustili živega, bi nas kvečjemu bolela glava. Še istega dne so ga kremirali,« je zaključil Gorenc (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, str. 335).

Silvo Gorenc se je tudi spoznal na anatomska opravila, ki jih sicer povezujemo z delom v prosekturi (ali razteleševalnici) – in na avtomobile, še posebej če so bili novi in če so slišali na kakšno prestižno, zahodno ime: Gorenc je pokazal skozi okno (in sprožil mlinček spominov, op. B. M. T.). »Tisto noč je lilo kot iz škafa. Potem ko je poklical tovariš Tito, sem ukazal, naj postavijo Markuševo truplo ven, da spere kri iz njega, zato da sem ga lahko potem dal v prtljažnik svojega mercedesa. Ta je bil še čisto nov« (Ion Pacepa, Rdeči horizonti, str. 335).

Deli biografije nekdanjega šefa jugoslovanske Udbe so po letu 1990 razumljivo postali del »zakladnice narodnega spomina«. Za to so skrbeli predvsem neodvisni tisk ter raziskovalci arhivov. Skoraj sistematično je Silvo Gorenc vsakega od razkritih elementov svoje impozantne biografije »sinhroniziral« s sodnimi pregoni na preštevilnih instancah. Loteval se je v prvi vrsti novinarjev in fotografov (na primer Igorja Kršinarja in Primoža Lavreta z Reporterja), dolžan pa ni ostajal niti raziskovalcem, ko so iz arhivskega gradiva rekonstruirali pretekle dogodke (zločine). Izpostavljamo delo Romana Leljaka, predvsem v zadevi odgovornosti Silva Gorenca za ugrabitev in smrt študenta Stjepana Crnogorca.

Foto: arhiv Reporterja - Knjižna uspešnica Rdeči horizonti, v kateri generalporočnik Ion Pacepa, nekdanji vodja romunske Securitate, Silva Gorenca neposredno povezuje z ugrabitvijo Vlada Dapčevića in umorom Djordja Markuševa.

 Nadalje se je razkrilo tudi (ob sanaciji bank, od leta 1994 naprej), da je bil isti Silvo Gorenc (kot direktor papirnice Videm Krško) skupaj z nekaterimi člani politično-gospodarske oligarhije (Janez Kocijančič, na primer (Adria) eden najbolj marljivih »kopačev« bančne luknje, ki smo jo državljani spet in spet »servisirali«. In razkrilo se je še mnogo, a je vse ostalo brez epiloga. Silvo Gorenc je namreč eden najbolj zaščitenih pripadnikov razreda nedotakljivih. Sodstvo je nad njim bilo in je brez moči. Enciklopedija (Slovenije) o njem še danes sporoča zgolj to, da je bil »gospodarstvenik in politik«.

»Intimna zveza« Silva Gorenca s Francem Bogovičem

Ko niso meč, sekira in lopata ga mogle,  bi lahko s parafrazo Prešernovega verza opredelili delo kritične javnosti, ki si je prizadevala za razkritje in posledično sodni pregon najbolj izstopajočih elementov iz življenjepisa Silva Gorenca, je na pomoč priskočila Slovenska ljudska stranka (ter prva opozicijska stranka, kolikor neverjetno se to sliši) in človeka, ki je skrbel za čast in dobro ime šefa zvezne Udbe, v času, ko mu je bilo najtežje, postavila na vidno mesto evropske liste 2019. Župan Krškega Franc Bogovič je tisto ime, ki se je najbolj zavezalo (govorimo o javnem prostoru) poosamosvojitveni usodi Silva Gorenca.

Franc Bogovič je bil »orodje in orožje«, s katerim si je Gorenc vračal ugled v dobi, kjer bi se mu – če bi bila Slovenija normalna – moralo goditi prav nasprotno. O Bogovičevi »rehabilitaciji« šefa zvezne Udbe je kar precej pričevanj. Največ jih je v Reporterju zbral Jože Biščak, ki ga tu obširno navajamo. Svojo analizo je intoniral na način, ki je že tedaj razodeval v nebo vpijočo nespodobnost dialektične dvojice Gorenc-Bogovič.

Navajamo: Zgodba o udbovcu iz Krškega, ki se mirno sprehaja po Sloveniji in je član številnih društev; je politično aktiven, zaveznike pa je našel tudi v pomladnem taboru, v SLS, je med bralci vzbudila veliko zanimanja. Vprašanja, ki so se zastavljala, so šla v dve smeri. Bi bilo mogoče, da se šef nekdanje slovenske in zvezne Službe državne varnosti (SDV) Silvo Gorenc sodno preganja ter kako je nastala obojestranska politična in ideološka podpora med Gorencem in predsednikom SLS Francijem Bogovičem (Jože Biščak, Silvo Gorenc in Franc Bogovič, posavsko udbovsko-ljudska naveza, Reporter, 18. julij 2013). V svoji analizi Jože Biščak nadalje razčlenjuje položaj Silva Gorenca v poosamosvojitveni periodi.

V matični stranki ni mogel prav zaživeti: naš vtis (to je vtis pisca pričujočih vrstic) je, da ga je SD nekako držala v distanci. V tem smislu je lahko do javnega vpliva, moči in ugleda prihajal v kombinaciji z županom Krškega: kombinacija SLS-SD (beri tisti deli SD, ki slišijo na nekdanjo Udbo, na primer Vinko Može; vir: Slovenske novice; Samo Bevk, vir: Udba med nami; Janez De Reggi, vir: Igor Omerza, JBTZ, Ljubljana, 2013, str. 35, in drugi) je bila formula, ki je tako Gorencu kot Bogoviču pomagala zadihati s polnimi pljuči. Tako Biščak ugotavlja: Pa vendarle je našel »prijatelja« med pomladniki. To je sedanji predsednik SLS Franc Bogovič, s katerim sta bila leta 1994 skupaj izvoljena v občinski svet.

Od takrat naj bi sodelovala, to je leta 1998 na županskih volitvah v Krškem pripeljalo do »čudne« koalicije. V drugem krogu volitev za župana se je Bogovič pomeril s takratnim županom SKD Danilom Siterjem, zmago pa mu je zagotovila lokalna SD s Silvom Gorencem na čelu, ki je tudi predsednik Pokrajinskega sveta ZB za vrednote NOB Posavja (prav tam). Jože Biščak še ugotavlja: Bogovič je bil župan do leta 2011, v svojih govorih ob občinskih praznikih pa je pogosto omenil prav nekdanjega župana Krškega Gorenca. Zato ni malo tistih, ki celo menijo, da je prav on njegov mentor. To je razvidno tudi iz stališča Bogoviča, ki sicer obžaluje povojne poboje in krivice, ki žal niso dočakali sodnega epiloga, da pa Slovenija ne sme biti ujetnik tega dela zgodovine (prav tam).

»Orodje in orožje« ali kako daleč sežejo Pisma bralcev. Atentat na Aleša Hojsa in veterane slovenske osamosvojitve

A največji dokaz tej tezi je ponudil prav Franc Bogovič sam. V tem smislu je njegova intervencija v Pismih bralcev Reporterja prav antološka. Dejstvo je bilo, da je Gorenc krvavo potreboval politične zaveznike, kajti utegnilo bi se mu zgoditi, da bi ga privedli pred sodišče: Biščak navaja tedanje dogodke na Hrvaškem (2013), namreč, vlada RH je imela namen spremeniti ustavo RH tako, da zločini Udbe ne bi nikoli zastarali, pa bi tako roka pravice dosegla tudi Silva Gorenca. Vemo, da se je to kasneje zgodilo v primeru Perković-Mustač. Še več, čeprav je bil neposredno izzvan, se Franc Bogovič v odgovoru nikjer ne izreče o vsekakor silovito sporni preteklosti svojega prijatelja Gorenca: tudi osebnega prijateljstva z njim ne zanika, zanika le nekatere od strašno meglenih izrazov (tipa: nestor, mentor).

Foto: Primož Lavre - Novinar Jože Biščak pred vrati družinske hiše Silva Gorenca v Krškem poleti 2013. V drugem krogu volitev za župana leta 1998 je Bogoviča podprla lokalna SD s Silvom Gorencem na čelu.

Pismo bi bilo potrebno spet ponatisniti. »Kako lepo je srečati stare prijatelje na znanem kraju,« je po ugrabitvi Dapčevića Ion Pacepa dejal Silvu Gorencu: ko se spomnimo na Krško in njegov delež (govorimo o času po županovanju krščanskega demokrata Siterja – tega smo poznali in je časten človek), nam povezava Gorenc-Bogovič nehote vzbudi asociacijo na gornji stavek. Omenimo še, da svoje izjave Bogovič ponderira na način Kučanove »logike« preseganja delitev, politike – da bi vse le ostalo tako, kot je bilo, ko smo bili mi na oblasti: Poudarjam, da smo v trinajstih letih mojega županovanja v občini Krško presegli politikantstvo, delali razvojno in izključno v dobro prebivalcev občine (Franc Bogovič, Popravek in odgovor s pojasnilom SLS na članek Udbovec iz Krškega, Reporter, 20. 6. 2013, str. 66).

Franc Bogovič se je podpisal zveneče, kot predsednik SLS: tako se nikakor ni mogel opredeliti zoper Silva Gorenca, kako bi tudi se: na ta način bi se izrekel zoper svoje najtesnejše zaveznike – in zoper Udbo. Slovenska ljudska stranka je bila od druge polovice 90. let do danes namreč v službi udbo-partijskih transmisij. Iz nje so v tem času nagnali ljudi, ki so ustrezali trem kriterijem: da so bili razumni, inteligentni in vsekdar pošteni. Slovenska ljudska stranka je bila in je orodje starih sil: čisto v smislu Prešernove formulacije je meč, sekira in lopata, s katero nomenklatura utrjuje okope oblasti.

Franc Bogovič je v luči gornjih odstavkov tudi ravnal docela konsekventno, ko je v maju 2014 z nizom manevrov, kakršne smo v zvezi s Pacepovo knjigo navedli zgoraj, iz liste SKD-SLS odstranil predstavnika demokratične opozicije Aleša Hojsa. Alešu Hojsu je bilo zaupano visoko mesto na omenjeni listi leta 2014. Z zakulisnimi manevri je Franc Bogovič dosegel njegovo izločitev, s tem pa tudi izločitev najbolj zvestega dela Demosovih volivcev. Aleš Hojs je namreč časten človek: bil je obrambni minister RS; danes predseduje edini nekompromitirani veteranski organizaciji RS, VSO RS. Bogovičeva kandidatura ni samo klofuta Demosovemu človeku in Alešu Hojsu: je klofuta celotni veteranski organizaciji, ki je na tak način simbolno ponižana.

Kandidatura Franca Bogoviča je tudi klofuta izvorni zamisli Slovenske ljudske stranke. Bogovič je bil namreč predsednik, ki je stranko namerno spravil iz parlamenta, in sicer na volitvah 13. julija 2014. Stranka je zgrešila prag za dobesedno štiristo glasov. To pa zato, ker Bogovič – po nareku stricev iz ozadja (in lastne pohlepnosti – bruseljska plača) ni hotel kandidirati v matičnem okolju. Franc Bogovič je tako grobar lastne stranke. Da je sedaj ne njeni evropski listi, je s stališča zdravega razuma – groteska. A s stališča nomenklature je to poteza, ki potolče več muh na en mah: najprej odžene z volišč Demosovega volivca, ki spričo globokega razočaranja ne more dati glas prijatelju in zavezniku šefa zvezne Udbe. Potem poniža veteransko organizacijo VSO. In vse drugo, kar po tej logiki sledi.

Foto: Bobo - Skupna lista NSI in SLS za volitve v Evropski parlament leta 2014.

Marjan Podobnik vnovič prevara volivce, ko prekliče svoj lastni podpis. Ne prvič ne zadnjič

A prevara Franca Bogoviča ni bila edina prevara, v kateri je rojena lista za evropske volitve 2019. Usodo tranzicije je namreč zapečatila verolomnost še enega predsednika Slovenske ljudske stranke, Marjana Podobnika. Ta je po odličnem rezultatu SLS 10. novembra 1996  1. decembra 1996 podpisal sporazum o skupnem nastopu s pomladniki (vir: faksimile podpisa in sporazuma, objavljen v: Leon Marc, Kristjani za demokracijo, SKD, Ljubljana, 1999, str. 36–39). A je svoje partnerje opetnajstil in šel v koalicijo z LDS. Transmisijske sile so mu priskrbele tudi »kadre«: najpomembnejše mesto (ministra za obrambo) je zasedel sedanji predsednik Zveze borcev, Tit Turnšek.

Isti Marjan Podobnik je vnovič postal predsednik SLS in svojo politično pot takoj na začetku okitil z novo prevaro. Podpisal je sporazum o skupnem nastopu na evropskih volitvah. Tako: Ljubljana, 21. januarja 2019 – Predsednika SLS in Zelenih Slovenije Marjan Podobnik in Andrej Čuš sta danes podpisala pismo o nameri za sodelovanje na evropskih in parlamentarnih volitvah. Podobnik je pojasnil, da bo vsaka od strank, s katerimi bodo na evropskih volitvah sodelovali, imela vsaj enega kandidata, najresnejši za nosilca liste pa je evropski poslanec Franc Bogovič (vir: STA).

Z Andrejem Čušem se ne samo ne strinjamo, temveč ne razumemo, zakaj mu je bil sploh potreben toliko in toliko razkričan manever, s katerim se je razšel s svojo matično stranko. A to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Marjan Podobnik avtor nove, hudo sporne prevare, s katero je odstopil od podpisane pogodbe. Marjanu Podobniku človek ne sme verjeti niti glede pisne izjave, kaj šele na besedo. Res, človek in politik na mestu.

KOMENTAR DR. BOŠTJANA M. TURKA JE BIL OBJAVLJEN V TISKANI IZDAJI REPORTERJA 29. APRILA 2019

Loading...