»Nikoli nisem prav lahko pisal, a v zadnjem času mi je pisanje prav telesna muka«: s takšno mislijo je pospremil svoje najboljše in najdlje segajoče besedilo Podobe iz sanj Ivan Cankar. Tudi sam sem se skoraj en mesec pripravljal, da za Reporter napišem oceno Kriminalnih temeljev Teritorialne obrambe in NLB, avtorjev Igorja Omerze in Rada Pezdirja. Knjiga je medtem postala moje najljubše branje: preselila se je k Stendhalu, Cervantesu, Faureju, Orwellu, Courtoisu – in Jančarju, ki tvorijo sveto mesto mojih »livres de chevet«, knjig z nočne omarice.
Naj navedem stavek iz knjige, ki najbolje izrazi njeno bistvo, pojasnjujoč, zakaj je tako privlačna: »Petdesetletnica TO ne more biti predmet praznovanja v demokratični slovenski državi. Ta je sicer nastala na teritoriju socialistične Slovenije in na njeni obstoječi materialni in človeški infrastrukutri, a ne na njenih vrednostnih temeljih« (Kriminalni temelji, str. 13).
Knjiga sama je sicer intonirana na akribično analiziranje udbo-bančniških malverzacij iz druge polovice šestdesetih let: podira mnoge mite, najprej onega o Niku Kavčiču in njegovi pregovorni zavezanosti slovenski avtonomiji v bančništvu. Prednost študije je njen akribični značaj, oprt na neverjetno pripovedno moč obeh avtorjev: knjiga se bere kot napeta kriminalka, ko hkrati zadržuje vse lastnosti žanra, iz katerega je nastala, to je strokovne monografije. Knjiga bi morala biti – kot Temna stran meseca – povod za razstavo o TO v dejanski luči njenega nastanka. Kvaliteta zapisa jo usposablja, da je takšna razstava v prostorih najvišjega kulturnega gremija RS, v Cankarjevem domu.
Najprej – in naposled – gre za eno od najboljših stvari, ki sem jih sam kdaj bral – take literature pa sem predihal dosti. Drugič, gre za moje, intuitivno zaupanje, da bi bila avtorja tisti vezni člen, ki bi ob opori na ustrezno platformo ljudi mogel odigrati vlogo, ki bi fenomene, o katerih jadikujemo že pol stoletja (in katerih sovsebna analiza predstavlja predmet Kriminalnih temeljev), dokončno pospravili v ropotarnico zgodovine.
Pisati oceno knjige, ki se ukvarja s politiko, in ob tem spregledati, da sta njena tvorca rojena s političnim talentom, ki presega meje običajnega, bi bilo udariti mimo. Še posebej zaradi skupnega imenovalca, ki povezuje vse skupaj in je hkrati osnova današnjega stanja. To je misteriozna beseda, ki se jih Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB ves čas bližajo, a je nikoli ne izrečejo. Tako kot Izraelci niso nikoli izrekli besede Boga, ne v dobrem ne v slabem.
Skrivnostna beseda, ki povezuje ta skriti način »epifanije«, je bila iznajdena v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Med ljudi je zašla kot diamant: kalila se je v globinah (ječ, pregonov, anatem, zanikanj, groženj s smrtjo) in bila podvržena strašanskim pritiskom. Njen avtor je eden od disidentov krvavega in blebetavega stoletja: slavo lastne knjige je užival, ko je gnil v temnicah titoistične »demokracije«. Milovan Đilas, ime pojma pa je novi razred.
Novi razred je seveda Đilasova najbolj znana knjiga. Prevedena v neštete jezike, tiskana v toliko (milijonih) izvodov, da je obšla planet. In da je še po toliko in toliko desetletjih tukaj, da ponuja ključ interpretacij. Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB je mogoče v celoti intepretirati skozi zgodbo »novega razreda«, kot je sem mogoče uvrstiti tudi biografiji Rada Pezdirja in Igorja Omerze: njuno življenje namreč zaznamuje boj zoper to najtežjo deviacijo v prostoru: še več: sama sta se prizadevanju za njeno razkrinjanje in odpravo izročila do mere, da sta s tem nepovratno določena, ad finem. Ljudje, ki z Arhimedovim vzvodom premikajo svet, so v koordinatah taistega sveta v naprej pogubljeni: upajo lahko zgolj, da se tega v celoti ne ovedò: strah je namreč najzvestejši spremljevalec najdrznejših.
Kaj je novi razred, je znano. Njegov temelj je laž, je lažna mitologija: »Tendenca vsake družbe je, da za svoje potrebe ustvarja, uporablja in pri življenju vzdržuje različne mite. Ti miti so lahko popolnoma benigni, lahko pa so tudi maligni. Narava malignih mito je, da se vgradijo v institucije in korumpirajo resnico oz. približevanje k njej.
Najbrž ni odveč dodati, da država in politika, katerih institucije temeljijo na malignih mitih, ne more pričakovati normalne, kaj šele cvetoče prihodnosti« (Kriminalni temelji, str. 7). Ljudje mite uporabljajo enkrat tako, enkrat drugače, vselej pa na način, da so v njihovi službi. Novi razred je tisti, ki onemogoča, da bi se med mitom in resničnostjo spletla povezava, ki sicer veže eno plat jezikovnega znaka z drugim: ki sicer govori, bi se temu reklo v normalnem jeziku, da je dve in dve štiri, belo je belo in črno črno.
Kriminalni temelji zadevajo v jedro mitologije o »poštenosti« partijskih oblastnikov in njihovih namenov.
Novi razred je na plano stopil z revolucijo, z umori (VOS). Segmenti prejšnje družbe so bili nepovratno pomešani, njena elita pa je – fizično in dejansko likvidirana – izpuhtela v vakuumu. Na njeno mesto so pogojno stopili prišleki, nabrani z vseh vetrov. Zato novi razred predpostavlja ljudi, ki se na kriterije »življenja v resnici« požvižgajo: gre za vrste posameznikov, ki se ideološko izrekajo zato, da imajo od tega materialne, finančne koristi. Denar je sicer pojem, ki je kontradiktoren ideologiji: še več, je z njo v prav takšnem nasprotju, da si po dialektičnem načelu privlačnosti nasprotujeta. Še posebej je denar kontradiktoren ideologiji družbe, ki si je postavila za svoj cilj, da ga za večno odpravi. To je družbe socialističnega titoizma, s perspektivo v popolni brezrazrednosti, ki jo je obljubljal komunizem: tam niti vilic in očal ne bo več (Kampučija, Pol Pot), kaj šele denarja.
Kriminalni temelji zadevajo v jedro mitologije o »poštenosti« partijskih oblastnikov in njihovih namenov: »Ustanovitev socialistične Teritorialne obrambe in Ljubljanske banke nista bila nič drugega kot postavitev vzvodov za kriminalno dejavnost, v kateri so nastali zgolj nastavki za institucionalizirano kriminalno dejavnost. Leto 1968 torej ni svetla točka, ki je zablestela šele nekaj več kot dvajset let kasneje, ampak točka sramote, ki je spravila državne institucije na raven organiziranih združb kriminala. Povedano drugače, ni se osamosvajalo, kradlo se je in kradlo se je na veliki nogi« (str. 11).
Avtorja analizo knjige tako »potegneta« skozi nepričakovano – in za potrebe vladajočega sloja na oblasti (to je novega razreda) – docela protislovno paradigmo med ustavno in zakonsko zapisanimi ideološkimi »temelji« socialistične družbe ter njeno brutalno prakso, ki je v mafijskih principih vsakodnevnega poslovanja dokaz ene najbolj dognanih kontradikcij, katere so kadarkoli obvladovale kakšno družbo. Ta razpoka, na katero Omerza in Pezdir opozarjataskozi celotno študijo, je prav neverjetna.
Za titofile in tiste, ki si želijo vrnitve v samoupravno »poštenost«, je zdravilna analiza, ki celotno početje partijskega vrha definira v luči tistega, kar je v resnici bil (in počel), v luči kontrabanta: »Brozova opomba, da so mnogi v Udbi švercali, in Kardeljev dodatek, da je to počel tudi Ranković, je sprenevedanje na potenco. Vrh državne komunistične politike, na čelu s Titom, Kardeljem, (...) z Rankovićem, se je po vojni zavestno odločil za državni šverc, saj so s tem kompnezirali ali vsaj zmanjšali izpad deviz, ker so z nespametno in primitivno ekonomsko politiko uničili podjetnike in gospodarstvo ter tako tudi primeren devizni priliv« (st. 138).
Kriminalni temelji teritorialne obrambe in NLB
Kontrabant ali šverc po domače je bil tudi v ozadju nastanka Teritorialne obrambe. Pravzaprav bi je brez čistega kriminala, ki ga še danes najdemo v obliki vzporedne ekonomije (Nova Ljubljanska banka), sploh ne bilo.
Na tej osnovi lahko spregovorimo tudi o prvem (anti)junaku knjige, Milošu Ogrizku. Ime večini Slovencev ne pomeni nič. Gre za fantomsko senco, ki sta jo avtorja – kot toliko drugih– izkopala iz večne pozabe in ji – po zaslugah lastne dramaturgije – vnovič vdihnila nezamenljivo eksistenco. Milošu Ogrizku sta dala vstati od mrtvih: »Rojen je bil v Ljubljani 8. maja 1915. Imel je zelo težko otroštvo. Postal je mojster galvanike. Ko so prišli Nemci v Maribor, je pobegnil v Ljubljano.
Vključil se je v zloglasni Vos in tamkaj opravljal tudi likvidacije. Takoj po vojni je deloval v Ozni in kasneje s kratkim prestankom vse do novembra 1966 v slovenski Udbi. Maja 1969 je nastopil službo šefa varnostne službe Glavnega štaba splošnega ljudskega odpora, krajše TO. To mesto je moral zaradi suma povezave z Rankovićem zapustiti. Toda to ga ni ustavilo, da ne bi nadaljeval s poslovnim angažiranjem za TO alias z ustvarjanjem njenih črnih fondov« (str. 47).
Ogrizek je dramatis persona knjige, na katero se navezujejo takšni in takšni polkriminalni in kriminalni posli, ki sta jih avtorja rekonstruirala po pričevanju arhivskega gradiva. Vendar: »Ob tem naj takoj pripomnimo, da bo za vse večne čase mnogo njegovih in tudi Kavčičevih privatnih aktivnosti ostalo nepojasnjenih, saj se do vsega tega niso mogli dokopati niti udbaši niti kriminalisti v svojih obsežnih preiskavah v letih 1972–1981, avtorja te knjige pa še manj, ker sva imela na razpolago mnogo manj dokumentacije kot prej omenjeni uslužbenci« (prav tam).
Komplementarna »antijunaka« Milošu Ogrizku sta še Bata Todorović (isti, ki ga poznamo iz Omerzove knjige 88 stopnic do pekla) in Đoka Anđelković: kronski princ oziroma kronska princa pa sta ovekovečena s priimkom Kavčič: eden sliši na ime Niko, drugi na Staneta. Ta sta v »paralelni motor«, ki je vzpostavil mehanizem vzporednega bančništva, ob katerem so se napolnili črni fondi za nakupe orožja nastajajoče TO. Tako: »Kratka rekonstrukcija celotne sheme vzporednega bančništva bi bila sledeča: s pomočjo korupcije in ob institucionalnih nedoslednostih jugoslovanske monentarne politike je Ljubljanski banki uspelo pridobiti vire financiranja, s katerimi je bilo mogoče odobriti kredite izbranemu krogu podjetij.
Ogrizek je dramatis persona knjige, na katero se navezujejo takšni in takšni polkriminalni in kriminalni posli, ki sta jih avtorja rekonstruirala po pričevanju arhivskega gradiva.
Ti krediti niso bili regularni, saj so bili podeljeni v nasprotju z nameni Narodne banke Jugoslavije. Kreditni posel je potekal tako, da so podjetja fiktivno financirala uvoz iz vzhodnih držav preko Todorovićevih podjetij. V teh podjetijih je prišlo do ponarejanja dokumentacije, s čimer se je prikazalo, da gre za uvozni posel iz vzhoda, v resnici pa je bil uvoz realiziran na zahodu« (str. 62).
Denar od teh poslov (tudi obresti) se je zbiral na računih posebnih podjetij: ta so bila v lasti ljudi, ki so bila povezana s hobotnico. Denar so potem nakazovali v Švico (ali drugam). Zvijačnost udbovcev, ko so pretentavali Udbo samo, ni poznala meja: obvladali so mehanizme klirinških pretokov, tako imenovan reeksport, trgovali in švercali so vse mogoče, od zlata do orožja.
Udba jim je na začetku redko prišla na sled in če – po naključju (npr. v Parizu). A kar je bistveno: imeli so dovolj časa, da so zgradili sistem, ki se je po svoji funkcionalnosti zanesel v dan današnji. Vsi smo namreč žrtve »vzporedne ekonomije« in vzporednih politikov. Tudi ko je Udba udarila po mizi, je bilo to prividno: akterji so se prihulili, a so se kmalu spet pobrali. Ogrizek je še sredi osemdesetih ropotal s poneverjenimi krediti.
A poškodbe so še hujše: novi razred je namreč iz vprašanj oblasti, trgovine, politike in ekonomije izločil vsakega, ki ni bil popolna zdrizovina. Ta silovita nenačelost, razkorak med besedami in dejanji, je pridrl tudi v novi čas. O njem sicer piše neka druga knjiga, Kota 101. A v času komunistične »protireformacije« se je znova aktualiziral rek iz Cankarjevih Hlapcev: »V naših krajih so pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«
Tudi če Cankarjeve trditve ne vzamemo dobesedno – in je dobesedno tudi ni za jemati, dokaz je zgolj Pezdir-Omerzova knjiga in še kaj (!), lahko Kriminalne temelje vnovič in vnovič premislimo v luči, v katero jih nenazadnje postavlja tudi zadnji navedek.
