Že na začetku je treba opozoriti, da so si Srbi sami inštalirali sedanjega predsednika, Aleksandra Vučića, ki bo krizo s koronavirusom izkoristil za volitve v narodno skupščino, 21. junija. Retorično sicer zagotavlja, da po izteku sedanjega predsedniškega mandata ne bo več kandidiral oziroma bo svoje mesto prepustil drugim. A to so pravljice za lahkoverne, ki pa jih v Srbiji res ne manjka.
Parlamentarne volitve se bodo namreč izvedle v ozračju, ki najprej spominja na policijsko-vojaško diktaturo. Freedom house je nedavno podal svoje mnenje o Vučićevi Srbiji, ki jo je označil s presenetljivo sintagmo: hibridna demokracija z avtoritarnim režimom. To čisto ne drži, kajti Vučićeva oblast je konsenzualna z ljudstvom: despot vlada v tesnem dogovoru s plebsom, ki zvesto potrjuje njegove mandate, na podoben način, kot se to dogaja Vladimirju Putinu.
A Vučič je zgolj vdrl skozi odprta vrata: sedanji lider srbstva namreč le ponavlja Miloševićevo sago: v deželah z orientalsko demokracijo je pač tako, da diktatorji ljudi ne motijo; ne moti jih, da življenjski standard drsi proti razmeram, kakršne je poznal kamenodobni človek. To pomeni, da je elektrika večkrat dobesedno pregrešna dobrina.
Mnogi si v razmerah vsesplošne revščine namreč ne morejo privoščiti plačevanja položnic. A to se hitro pozabi. Upokojencev nadalje ne moti, da jim je Vučić še kot predsednik vlade protiustavno znižal pokojnine. Ljudi tudi ne grize, da se parlamentarne volitve pripravljajo v takšnih razmerah zgolj zato, da bo opozicija onemogočena.
Koronaukrepi namreč prepovedujejo sleherno javno zborovanje. Glede na popolni medijski in informacijski mrk, ki Srbijo pridružuje najhujšim diktaturam, glas opozicije sploh ne more priti med ljudi.
