westlotto, igra 6 od 49 Svet24.si

Našla ga je "sreča", zdaj ga iščejo, ker ga ...

branko mamula Svet24.si

Mamula je odšel "domov"

koper Svet24.si

Vlada nad zakoni in ustavo – vsi grehi Janševe ...

bojan pozar-pl Reporter.si

Propadli politik Bojan Požar sedi na dobrem ...

andrej vizjak Necenzurirano

Vse afere in sporni posli ministra Vizjaka

tito in jovanka Odkrito.si

Kaj je skrival Josip Broz Tito?!

luka doncic dallas pm Ekipa24.si

KRALJ! Kar je Luka DONČIĆ naredil za bolne ...

Kolumnisti

Kako velika je moč človeka in njegove umetnosti!

Deli na:
Kako velika je moč človeka in njegove umetnosti!

Dr. Boštjan M. Turk - Foto: Bobo

Vladimir Veličković je eden najbolj zaznamovanih evropskih slikarjev druge polovice 20. stoletja.

Rojen leta 1935 je kot otrok doživel grozote vojne: obešenje srbskih rodoljubov na Terazijah v Beogradu takoj po nemški okupaciji. Nacisti niso obešali komunistov, ampak srbsko inteligenco, tisto, ki ji je šlo za domovino: tako kot so po končani vojni komunisti (Tito) množično pobijali prav isto vrsto ljudi: tiste, ki jim ni šlo za politiko, pač pa za narod. Komunisti leta 1941 tudi proti zasedbi Srbije niso imeli nič – kot niso imeli nič proti ustanovitvi NDH in Anteju Paveliću v istem mescu. Bili so še v tesni povezavi s Hitlerjem, pač preko Stalinovega božanstva.

Vladimir Veličković v slikarskem navdihu ni ločeval med politiki: tudi ni ločeval med ljudmi: zanj je bil človek en sam. In ena sama je bila človekova usoda. Slikarska pokrajina v Veličkovićevem delu je prostor, v katerem vladata vserazsežnost smrti in uničenja. Vislice, kavlji, raztrganine; ognji; pa porod kot narojevanje v apriorno opustošenje, kakršnega je nad človekom izvršila slepa usoda. In odsotnost kakršnekoli podobe, ki bi spominjala na naravno okolje vrste človek.

To so teme, ki tudi sicer bremenijo naš rod. A zaradi njih še ne postaneš prepoznaven slikar. Veličkovićevo delo je nabito s sugestivnostjo: vsako platno govori na način, da se gledalec vanj integrira. Umetnina človeka prepriča, da je prostor, ki ga oblikuje, prostor njegove eksistence. Takšna umetnost ne more nikogar pustiti ravnodušnega: v sliko strmiš in strmiš, še in še.

Umetnosti kritik Jean-Luc Chalumeau je slikarjev opus takole ocenil: »Veličković je umetnik 'velikega stila', kot bi se izrazil Nietzsche. 'Veliki stil' predpostavlja zaničevanje manjših in krajših izrazov lepote. Veličkovićevo delo je oblikovano okrog velikih tem, integracije časa, harmonije in ritma. Vse vodijo v središče krogotoka, tja, kjer se vzpostavlja umetnikova bivanjska povezanost z Grünewaldovim izročilom Križevega pota. To je strast trpljenja potisnilo na sam rob izrekljivega.

Umetnik je razumel (kot Pascal, Lukrecij ali sofisti), da se vse dogaja, kot če bi človeška vrsta, v dnu same sebe, izgubila občutek za naravo. Izginotje narave se nujno sklepa v misli o strašnosti: slednjo je Veličković nenehno upodabljal. To je počel s toliko življenjske energije, da je način, na katerega je v bivanje klical skrivnost človeške usode, v isti sapi postal simetrična potrditev lepote življenja, lepote, ki ni 'ne mala, ne kratka'.«

Sam sem se z Veličkovićem seznanil po razstavi v Slovenj Gradcu. Tedaj sem zaključeval knjigo Dvanajstero zidov: gre za izčrpno študijo o »stopicanju na mestu«, kakršno je partija uprizorila na prostoru nekdanjih republik SFRJ. Knjiga, ki šteje 791 strani (opomb je 1300), je bila trikrat ponatisnjena: vsaka naklada, razen zadnje, je pošla.

Ob tej priložnosti sem Vladimirja Veličkovića obiskal v njegovem delovnem ateljeju, na aveniji Lenin (pomenljivo ime!) v pariškem predmestju Arcueil. Bilo je novembra 2012. Slikar me je sprejel, mi razkazal ogromen prostor: govorila sva dolgo časa, o slikarstvu, umetnosti, politiki. Prijazno mi je dovolil, da sem eno od njegovih grafik (Spust) uporabil na naslovnici knjige.

Veličković je na ta način postal del moje intime, četudi z njim kasneje nisem imel več mnogo stikov. Življenje me je potegnilo drugam, pisal sem druge knjige. Tako sem bil zelo prijetno presenečen, ko sem dobil od fundacije Hélène & Édouard Leclerc (ustanovitelji in lastniki trgovske verige Leclerc, znane po vsem svetu) vabilo na odprtje velike retrospektivne razstave v Landerneauju (v Bretanji). Vabilo je vključevalo tudi prevoz z zasebnim letalom iz Pariza do Bresta in nazaj. Seveda sem sprejel: prav grela me je misel na bližnje srečanje s slikarjem.

V času, ko me spet preganjajo v službi, češ da nimam dovolj »mednarodne odmevnosti« (kakšen absurd!), je uvrstitev na listo za razstavo eksplicitna potrditev moje angažiranosti in opaznosti.

Tisto jutro na dan odhoda v Brest sem šel še enkrat na splet preverit nekaj bazičnih podatkov o Veličkoviću. Njegovo delo je namreč izpričevalo več tematskih ciklov: sam sem hotel pač povrtati v tisto, kar je zadnji čas ustvaril novega – in tu me je prebodlo do bolečine. Spominjam se, da je bilo kot udarec na veliki gong, ki pošlje valove zvoka dobesedno skozi telo. Odrinil sem celo stol od mize, da sem lažje zadihal.

Elektronski vir je namreč poleg letnice rojstva prinašal tudi podatek o smrti: ta se je zgodila enkrat ob koncu poletja 2019. Vladimirja Veličkovića torej ni bilo več: ne bom ga srečal, ne bova se rokovala, ne bova govorila. Slikar je nepreklicno vstopil v pokrajino, katero je vse življenje zvesto prikazoval: postal je ena od neizrekljivih metamorfoz, ki jih v človeško bivanje prinese njegovo zadnje dejanje, smrt.

V gradivu, ki je bilo povabljenim na odprtje razstave v Landerneauju poslano, je bil ta podatek zamolčan. Razumel sem, da iz pietete do velikega umetnika. Michel-Édouard Leclerc, ki je imel ob odprtju pozdravni nagovor, je slikarjevo delo postavljal v kontekst: predvsem v tistega, ki zadeva poustvaritev Grünewaldovega poglavitnega motiva: Križanega Jezusa, ki je izpostavljen neizrekljivi muki telesa, katero se trga od bolečine.

V retoričnem zanosu se predsednik fundacije Leclerc tudi ni mogel izogniti nujni kontekstualizaciji, v kateri se je Veličkovićevo upodabljanje pasijona moralo samo po sebi znajti. To je v razmerju do druge božje osebe in sploh v njenem odnosu do ljudi, do umetnika, ki si je vse skupaj zamislil. Povedal je nekaj visoko opaznih in prepričljivih stvari.

Sam sem hkrati iskal odgovor na drugo zagonetko. Razen Vladimirja Veličkovića nisem namreč tam poznal nikogar. Kako pa sem se znašel na izbrani listi za razstavo, sem se spraševal. To vprašanje sem zastavil najstarejšemu sinu. Odgovoril mi je, da je listo povabljenih oblikoval oče. Enako mi je potrdil tudi predsednik fundacije, Michel-Édouard Leclerc.

To me je pretreslo. V času, ko me spet preganjajo v službi, češ da nimam dovolj »mednarodne odmevnosti« (kakšen absurd!), je uvrstitev na listo za razstavo eksplicitna potrditev moje angažiranosti in opaznosti. Bilo mi je, kot bi se me prijazna roka velikega umetnika dotaknila še iznad groba in tako kot novembra 2012 zame ponovno storila nekaj lepega in pomembnega. Kako velika je moč človeka in njegove umetnosti!

Loading...