mož elektirka Dobra karma

Tarot napoved: poudarjeni strahovi in podvojeni ...

luka mesec manca renko Svet24.si

Vplivni in zaljubljeni: pari med slovenskimi ...

masaza ajdovscina-pl Reporter.si

Kako do prostitutke v Ljubljani: mi smo jih našli...

zmago jelinčič Svet24.si

Zmago Jelinčič: "Janša je trojanski konj levih ...

Screenshot 2020-02-14 at 23.58.23 Necenzurirano

"Koliko iranskega denarja si dobil, gnida ...

Princ Harry Njena.si

Šok: Ubilo se je nekdanje dekle princa Harryja

anezi Njena.si

Anezi v šovu s skrivnim načrtom?

Kolumnisti

Tako je Dimitrij Rupel Milanu Kučanu v Skrivnostih države namenil posebno mesto, leta 1995 pa nastopil v Dražgošah

Deli na:
Tako je Dimitrij Rupel Milanu Kučanu v Skrivnostih države namenil posebno mesto, leta 1995 pa nastopil v Dražgošah

Dr. Boštjan M. Turk - Foto: Bobo

Potovanja Dimitrija Rupla skozi slovensko politiko nam odkrivajo njen silno zapleteni svet.

Podpredsednik Zbora za republiko in član prezidija VSO Dimitrij Rupel je za intonacijo letu 2020 izrekel misel, s katero je Milana Kučana vzpostavil kot tvorca slovenske državnosti. Po Ruplovem mnenju je na čelu osamosvojitvenega gibanja stal nihče drug kot zadnji generalni sekretar centralnega komiteja slovenske partije: »Zavedam se, da je k vsemu skupaj precej pripomogel Milan Kučan, ki se je takrat dejansko postavil na čelo osamosvojitvenega gibanja« (27. 12. 2019).

Takšna trditev, kolikor nenavadna se sliši za človeka, ki je danes intimus slovenske pomladne skupine, ni osamljena. Nasprotno. Že v Skrivnosti države (Ljubljana, 1992) je Dimitrij Rupel Milanu Kučanu namenil posebno mesto. Omeni ga kar 95-krat (petindevetdesetkrat!), kar je daleč največ od vseh, ki se jih dotakne v tej knjigi. V zadnjem poglavju, ki je pomenljivo naslovljeno Epilog, nas pričaka impozantna fotografija: Milan Kučan Dimitriju Ruplu vroča najpomembnejše državno priznanje Republike Slovenije, zlati znak svobode (str. 304).

Fotografija spominja na veličastno platno El Greca, ki prikazuje pokop grofa Orgaza. Smrt in zadnje slovo so v času baročne Španije razumeli kot poveličanje človeškega bitja, ki prehaja k Stvarniku. Telo grofa odhaja v zemljo, ko se njegova duša dviguje v nebo, kjer jo že čaka poveličanje. Tak je red sveta in tak tudi mora biti.

A partija je pervertirala sleherno vrednoto, na kateri je počival normalni svet. To se je zgodilo povsod tam, kjer so bili komunisti na oblasti, še posebej v Sloveniji. Milan Kučan na fotografiji, s katero Dimitrij Rupel nakaže svojo pot v njegov zemeljski raj, ponuja vstopnico: najvišje odlikovanje države, ki so jo on in njegovi ugrabili. Rupel to hvaležno sprejema.

Nič nenavadnega ni, da je bila ena prvih postaj, na katerih je Rupel sklonil svoje koleno, vsakoletna slovesnost v Dražgošah. Dražgoše so mit, ki v celoti temelji na laži. In tam je Rupel nastopil leta 1995 in pred ljudi postavil »misel«, katere edina zanimivost je, kako daleč se je mogoče spozabljati nad resnico. Zlasti še človeku, ki je še tako rekoč včeraj prisegal na nekaj povsem nasprotnega.

Ivan Cankar je zapisal: »Ali če se vreme nocoj zamenja, bodo preklinjali, ki so še davi molili.« Dimitrij Rupel pa je v svet poslal naslednje sporočilo: »Slovenski domoljubi iz Dražgoš, svobodoljubni ljudje iz vseh krajev Slovenije so se takšni politiki uprli z orožjem. S tem dejanjem, ki ga imenujemo narodnoosvobodilni boj, smo se uvrstili med napredne in vodilne narode povojne Evrope« (Edinost, sreča sprava, 1996, Mihelač, Ljubljana, str. 220).

Foto: Bobo - Milan Kučan in Dimitrij Rupel leta 2017

V neposredni bližini navedka najdemo tudi obračunavanje s Svetim sedežem, iz zanimivega razloga: »Vedeti je treba, da je bil Vatikan od nekdaj proti Jugoslaviji, ki jo je imel za ujetništvo katolikov, ki bi po njegovem spadali v Avstrijo. Slovenija ni bila niti zelo pomembna katoliška dežela niti se njena cerkev ni nikoli poskusila izmakniti Vatikanu« (Edinost, sreča sprava, str. 217).

Zanimivo bi bilo opazovati, kako bi na takšnole »misel« reagirala Alois Mock in Janez Pavel II., ko bi zunanji minister nastajajoče RS trkal po vatikanskih in dunajskih vratih ter prosil za nujno priznanje. In: »Jaz bi pogajanja s Cerkvijo zavlekel, razen če se omehča ona. A za to je malo možnosti« (prav tam).

Nič nenavadnega ni, da je bila ena prvih postaj, na katerih je Rupel sklonil svoje koleno, vsakoletna slovesnost v Dražgošah. Dražgoše so mit, ki v celoti temelji na laži. In tam je Rupel nastopil leta 1995.

A strupenim puščicam novokomponiranega služabnika Kučanovega veličanstva kar ni konca. Ker je Žarko Petan takoj po osamosvojitvi na RTV SLO vzpostavil nekaj demokratičnih standardov, se je bilo potrebno prav v to zaleteti, ad primum. Slovenija naj bi bila namreč abnormalna zaradi implementacije vrednostnega sestava, kakršnega predstavljajo stranke, zbrane pod zastavo Demosa.

»Največji problem je sistem RTV, ki ga je Demos osvojil z naskokom leta 1990 in ga potem ni več izpustil iz rok. Televizijsko podobo Slovenije še vedno krojijo uredniki in direktorji, ki jih je postavil Demos« (Edinost, sreča sprava). Kdo pa je bil zunanji minister Demosa?

Marljivo razgrinja anatomijo tistih političnih sil (in tistih političnih vodij), h katerim se je danes zatekel in pri tem ne varčuje z nikakršno kritiko, tudi najstrožjo ne. V Hlapcih Ivana Cankarja beremo o učitelju Komarju, ki se je vsakič marljivo odrekel prejšnjega pogleda na svet, kajti – kot cinično ugotovi pisatelj: »Komar, vi ste bili vedno nepopustljivi v svojem prepričanj.«

Tako: »Po drugi strani desnica (predvsem tista, ki jo vodita Janša in Podobnik) želi po najkrajšem postopku izsiliti nove državne volitve. Te bi se morale že zgoditi aprila, vendar desnica takrat še ni bila pripravljena, poleg vsega pa se je ravno takrat spotaknil Janša. Glavne teme prihodnjih državnozborskih volitev bodo po vsej priliki naslednje reinterpretacije: 1. reinterpretacija zavezništev in izida II. svetovne vojne; 2. reinterpretacija osamosvojitve in ponovna razdelitev zaslug zanjo; reinterpretacija mednarodnega položaja Slovenije in dobrih namenov prijateljskih držav (itd.)« (Edinost, sreča sprava).

Ko je France Bučar izstopil iz Demokratske stranke (potem ko je preko Ljerke Bizilj utrdila tranzicijsko alianso postkomunistične nomenklature, s tem da se je združila z LDS, marca 1994), mu je Dimitrij Rupel napisal pismo. V njem je mogoče brati naslednjo oceno: »SLS je povezana z SKD, ta z Janšo in z 'združeno desnico', vse skupaj pa resno vodi v podporo vladavini samovolje, kranjske preproščine, folklore, pregretih, »veteranskih« glav« (Edinost, sreča, sprava, str. 211).

Spotakne tudi nekoga, ki bi ga prav iz higieničnih razlogov lastnega položaja danes ne smel: »Najnovejše Janševe obtožbe na Bavčarjev račun (v zvezi z orožjem) so seveda le najnovejša in zgledna potrditev znane domneve, da tudi v ambiciozni politiki ni prostora za prijateljevanje« (Edinost, sreča, sprava, str. 209).

A brez učinka »potovanja« Dimitrija Rupla niso. Meandri in vijuge nam kažejo smer, v katero se je gibala slovenska demokracija po razpadu Demosa, a to je od samega začetka. V tem smislu so premeti prava časovna kapsula: odkrivajo zapleteno deželo in razodevajo njene patologije. Seveda po načinu pars pro toto, delec namesto celote. So dragoceni kazalnik bistvenega: kako daleč smo še od moralnega zakona, vrednot – in normalnosti.

loading...
Loading...