Hkrati je v njem Milan Zver izrekal neresnice glede temeljnih dejstev svoje biografije (kariere na FDV, kariere v ZKS, besedil, ki jih je pod okriljem partije objavljal in drugega). Predvsem je presenečalo, s kakšno lahkoto je poneveril lastno starost, v kateri je vse to počel. V času slovenske pomladi, ki sovpada z izredno aktivnim anažmajem Milana Zvera v ZKS, je bil namreč star 26 oz. 27 let: nikakor ni bil v najstniških letih, kot je to želel prikazati.
Takorekoč istega dne sem Jožetu Biščaku, uredniku revije, poslal demanti. Jože Biščak je sicer tudi spregledal politično pot Milana Zvera, saj je obširno pisal o kampanji evropskih poslancev (v kateri je sodeloval Milan Zver) zoper demokratično Poljsko (NA POVEZAVI), marec 2017. Hkrati sem Jožeta Biščaka prosil, naj mi posreduje število znakov Zverovega intervjuja, da bom še enkrat preveril, ustreza Zakonu o medijih ali ne.
Jože Biščak mi števila znakov ni nikoli posredoval, odgovoril pa mi je, naj svoj odgovor skrajšam. Njegovo merilo, koliko naj ga skrajšam, je bilo docela samovoljno. Jaz sem to odklanjal, Biščak pa mi je elementarno človeško pravico do odgovora kratil. Moral sem se obrniti na odvetnika, strokovnjak za grafiko pa je medtem fotografijo (pdf format) intervjuja uspel konvertirati v Word in prešteti znake. Moj prvotni odgovor je po kriteriju števila znakov docela ustrezal.
A Jože Biščak ni popustil : zato sem na koncu obupal in pristal na amputirano besedilo. Vendar! Malo za tem se mi je oglasil Metod Berlec in mi sporočil, da v prihodnji številki tega ne bodo objavili. Ko sem docela presenečen vprašal, zakaj pa tega ne bodo objavili v prihodnji številki, nisem dobil odgovora. Zato sem iz protesta svoje amputirano besedilo umaknil. V Demokraciji ni bilo nikoli objavljeno.
Zaradi tisočev mrtvih med državljansko vojno, za katere nosi izključno odgovornost stranka KPS; zaradi tisočev ljudi, ki jih je revolucija oropala slehernih upov in jim povzročila neskončno trpljenje; zaradi desetin tisočev njihovih svojcev, ki so postali drugorazredni državljani in je – večina od njih – tudi kot taka odšla v večnost; zaradi samostojne Slovenije, za katero Milan Zver ni mignil – v SDSS je namreč prišel v drugi polovici leta 1991, ko so žrtve vojne za Slovenijo že padle in so (smo) si vsi, ki smo v tistem prelomnem letu tvegali, oddahnili – oseba Milana Zvera ne more biti nosilec liste za Evropski parlament v stranki, ki predstavlja zadnje upanje odrinjenim državljanom RS. Za to je vsaj sto primernejših, zvestejših ljudi. Zverov angažma v letih, ko se je Slovenija rojevala (1988-1991) je namreč preveč problematičen, da bi to ne pomenilo zaušnice vsem, ki so nekoč sanjali, da bo nekdaj drugače, in jih danes ni več. Z Jožetom Pučnikom na prvem mestu.
P. S. Z Milanom Zverom nikoli nisem imel nič osebnega, nasprotno: ne da bi ga poznal, smo ga krščanski demokrati Ljubljane leta 1995 predlagali za tajnika MS MOL: če bi bila druga garnitura v SKD Ljubljana, bi bila SKD v koaliciji z LDS in bi Milan Zver ne dobil službe.
Leta 2012 sem bil prvi pisec programskih besedil na spletni strani predsedniške kandidature (avgust 2012): ogromno sem pomagal v času predsedniških volitev tistega leta. Zanj sem se tudi sicer javno zavzemal. A vse to upoštevaje dejstvo, da mi je bila prikrita njegova preteklost.
Tu pa je sedaj v Demokraciji nikoli objavljeni odgovor. Kaj pa si sam mislim o Jožetu Biščaku, Milanu Zveru in Metodu Brlecu, ki so jih sicer vedno polna usta besed o svobodi tiska in krivici, ki jo povzročajo – s kršenjem elementarnih človekovih pravic – režimski mediji, pa bralec ugane sam. Ta zgodba govori sama zase.
PRESTRELJENA POMLAD
(zahteva po objavi popravka oz. prikaza nasprotnih dejstev)
Nekajkrat sem moral prebrati intervju z Milanom Zverom (Demokracija, 10. 1. 2019, str. 24-27, pravzaprav je sleherna stran intervjuja namenjena istim neresnicam), da sem se res prepričal, je kaj takega resnično ali ne. Skrbi me, ker takšni izpadi slabe volje, razočaranosti in drugačnih izrazov patoloških osebnostnih stanj evropskega poslanca sedaj prihajajo v cikličnih oblikah, ne da bi jih sam s čemerkoli povzročil. Tako je bilo poleti 2016, ko je Demokracija objavila intervju z Milanom Zverom, v katerem sem zvedel, kaj vse sem počel, začenši s tem, da naj bi »nadlegoval« njegovo soprogo. Tako je danes. In tako bo najbrž čez nekaj časa spet. Najverjetneje, dokler ne bo vmes poseglo – Evropsko sodišče za človekove pravice.
Kje so vzroki takšnega – docela zlonamernega in naravnost krivičnega, lažnivega, predvsem pa blodnega obračunavanja s človekom, ki mu razen tega, da je – zaradi njega lahko prišel do službe v MOL leta 1995 – Milan Zver v intervjuju namreč sam pove: »Potem sem našel kruh na Mestni občini Ljubljana« in bil avtor prvih besedil njegove predsedniške kampanje 2012 – ni naredil nič –, lahko zgolj samo ugibam. Kako da časopis zlorablja bralce in jim v tako kritičnih časih nudi takšne oblike informacij, zavite v »intervjuje«, pa je drugo vprašanje.
Ker sem človek, ki v pisanju dejstva postavlja na prvo mesto, odgovarjam bralcem Demokracije. Zanje mi ni vseeno, so bralci mojih kolumen, bralci mojih knjig in občestvo, od katerega se ne pustim ločiti.
1. Na stavek, ki ga intonira segmentno jedro »Potem pa je počilo. Ista zgodba isti očitki. Razlog: morda to, da mu z ženo nisva mogla zagotoviti podporo Janeza Janše pri kandidaturi za predsednika Zbora za republiko«, odgovarjam: Milan Zver skozi leta (od 2016.) nenehoma cvetliči o tem, da naj bi »nadlegoval« njegovo ženo (in njega). Razlog naj bi bil, da bi hotel postati »predsednik zbora za republiko« (2014. ali 2015.). 4. novembra 2013 sta Janez Janša in dr. Lovro Šturm (skupaj z menoj) v prostorih SSK predstavila Sloveniji mojo knjigo Dvanajstero zidov ( še vedno je na voljo v Novih obzorjih). V njej je citiran tudi stavek Janeza Janše: Vaš komentar – najboljši komentar v času tranzicije. LP JJ« (glej opombo 1020 istoimenske knjige). »Najboljši komentar v času tranzicije«? Takega komplimenta do tedaj še nisem dobil.
Če bi hotel postati predsednik ZZR, mar bi Janezu Janši ne izrazil svoje želje in mu poslal program dela? Mar bi enakega sporočila ne posredoval tedanjemu predsedniku ZZR, dr. Lovro Šturmu? Res je: po moji zaslugi v času druge reformne vlade je ZZR postal široko opazna tribuna obrambe dosežkov tiste vlade. Koliko tiskovnih konferenc z ministri, veleposlaniki in drugimi sem vodil vse z namenom obrambe reformnih prizadevanj. Za veliko zborovanje na Kongresnem trgu, 8. 2. 2013, sem tudi napisal besedilo. Bilo je prebrano: avtor je bil naveden. Zato sem tudi plačal svojo ceno. Zgodba, kaj me je tedaj doletelo na mojem delovnem mestu (in kaj je potem z menoj počela Združena levica preko Radia Študent), je javnosti znana. Kandidirati za predsednika ZZR – v kolikor ima kaj takega danes še smisel – bi bilo v tistem času s stališča moje kariere samomorilno dejanje. Pa tudi ne vem dobro, kaj bi s to »titulo« sicer počel ...
2. Na stavek, ki ga intonira segmentno jedro »Ni mi znano, da bi Turk naredil kaj izjemnega na polju znanosti, cobiss, sicris«, odgovarjam: Milan Zver – ne da bi se sam razumel na klasifikacijo znanstvenih bibliografij – meni skrajno žaljivo očita, da je moj znanstveni opus brez vidnejših dosežkov. Sploh zato, ker je on šel z Univerze, ker ni izpolnjeval elementarnih znanstvenih kriterijev: nobeden od njegovih člankov iz tistega časa bi namreč ne prestal recenzijskega rešeta. Zakaj to niso bili znanstveni članki (po kriterijih habilitacijskih meril), temveč vdanostno izrekanje lojalnosti Zvezi komunistov Slovenije in njenim ideologemom (primerjaj spodnje navedke).
Sam ne morem preprečiti, da bi me Milan Zver ne žalil, a dejstvo je, da habilitacijski kriteriji ob vsaki izvolitvi (in vnovični izvolitvi) natačno predvidevajo tudi število mednarodno opaznih dosežkov. Brez njih ne gre. Ker so pri mojih habilitacijah vselej sodelovali tudi tuji profesorji, je logična ugotovitev, da moj znanstveni opus pač vsebuje mednarodno opaznejše dosežke, jasna kot velika začetnica pri imenu in priimku.
A vseeno, ker sem potisnjen v skrajno neprijeten položaj, da moram ob obrambi stebrov svoje znanstvene in učiteljske identitete navajati, kaj sem takšnega naredil, bom to storil. Brez kakršnih koli zvez sem se – na osnovi predloga raziskovalne teze – uspel – dobesedno z ulice – vpisati na univerzo Paris – IV Sorbonne (1995.). Tam sem potem tudi doktoriral, pri profesorici, ki je svetovna referenca za predmetno področje. Pri elitni pariški založbi Téqui je leta 2011 izšla moja znanstvena monografija o Claudelu. Nekatere segmente njegove lirike (Pet velikih Od, na primer) so od tedaj interpretirali drugače, pač v smislu mojih dognanj. To je celo vidno na wikipediji. Eno akademsko leto sem predaval na Inalcu, Paris: tam rekrutirajo večino predsednikov francoskih diplomatskih misij v tujini. Direktor Inštituta, profesor emeritus Jacques Legrand me je ob koncu poklical k sebi in mi ponudil delovno mesto ter takojšnjo promocijo v profesorski naslov.
V zadnjih petih letih sem predaval na najpomembnejših evropskih univerzah (Université Paris – Sorbonne, Université Paris II Panthéon – Assas, Masarykova Universita, Univerzita Komenskeho, Uniwersytet Jagiellonski, Universitaet Wien), vselej tako, da sem s temo kandidiral in bil sprejet. Teme so moj raziskovalni dosežek in so večinoma v opreki z ustaljenimi pojmovanji v literarni vedi. Vzporedno sem raziskoval in za revijo Communisme (tudi za Catholico) predstavljal možnosti integralne kritike titoizma. To je naletelo na velik odmev in bilo citirano s strani vidnih avtoritet sodobne zgodovinske vede, S. Courtoisa, P. Moreauja, I. Banca in drugih. Mednarodno odmeven (Vertical) je bil tudi moj dokaz, da je Tomo Česen splezal Južno steno Lhotseja, a to je že druga zgodba.
V tem trenutku sem avtor 3.064 (tri tisoč štiriinšestdeset) strani znanstvenih ali strokovnih monografij oz. univerzitetnih učbenikov (klasifikacijskih sistem cobiss, sicris), v več jezikih. Vsako od knjižnih publikacij je pospremila ena od velikih avtoritet za zadevno področje: meni najljubše še vedno ostajajo Razdalje do sveta, ki jih je predstavil Boris Pahor. Hkrati sem napisal tudi več kot 1000 člankov, vsakršne tipologije, tudi v različnih jezikih. Bralstvo naj samo sodi!
3. Na stavek, ki ga intonira segmentno jedro »Sedaj Turk ponavlja vajo (MOL, 1994-1998)«, odgovarjam: 30. septembra 1994 sem postal predsednik ljubljanskega odbora Slovenskih krščanskih demokratov. To se je zgodilo kot posledica dogodkov Depale vasi in globokega nezadovoljstva baze demokristjanov s politiko na državni ravni. Predstavljal sem upanje alternative. Po lokalnih volitvah leta 1994 (december) bi morala SKD Ljubljana stopiti v koalicijo z LDS Ljubljana, enako kot je tedaj bilo na državni ravni.
Sam sem to preprečil: nastala je pomladna koalicija (ni sicer šlo brez težav – glavni problem je bil agent SDV s kodnim imenom Napoleon – kasneje ključni akter v aferi Patria (2013)), a koalicija se je oblikovala in zdržala cel mandat. Nikoli kasneje se o čem podobnem v Ljubljani ni dalo več sanjati. Tudi Milanu Zveru smo uredili službo. Vsega tega brez mojega poguma 30. 9. 1994 in kasnejše odločnosti ne bi bilo. O tem bom kmalu napravil široko analizo v reviji Reporter.
4. Na stavek, ki ga intonira segmentno jedro »Turk Vam očita, da ste bili do osamosvojitve predvideni za visoke funkcije znotraj ZKS«, odgovarjam: ker me je Milan Zver v času njegove predsedniške kampanje (za sodelovanje v kateri me je lepo prosil) prevaral (zamolčal je svoj dolgoletni staž v Zvezi komunistov Slovenije), sem se – ko sem imel prvič nekaj časa – odločil raziskati njegovo preteklost, pač kot jo razkrivajo pisni viri. To sem storil iz univerzalnega razloga: v času svojega zavzemanja za izvorne vrednote Demosa sem spoznal veliko število ljudi. Večina med njimi je pripadala korpusu stranke SDS: ti ljudje so bili tudi bralci mojih člankov in mojih knjig. Odlikovala sta jih neomadeževana poštenost ter dejstvo, da so svoje prepričanje vselej postavljali pred kakršne koli karierne zahteve. Bili so poštenjaki – poštenjakinje, kajti med njimi je bilo veliko žensk, v pravem pomenu besede.
Milan Zver se je po mojem preučevanju tega, kar je počel pred padcem režima, vse bolj kazal kot jedrno zanikanje večinske baze Slovenske demokratske stranke. Član Zveze komunistov je bil celih deset let, do leta 1989. Na pomladno stran je skupaj z ideologom Zveze komunistov Jankom Prunkom prišel šele v drugi polovici leta 1991 (takó pričevanje iz tajništva največje pomladne stranke), tedaj, ko je bila vojna za Slovenijo že dobljena, neodvisnost RS pa tudi.
Kdo sicer je Janko Prunk? Človek, ki o Borisu Kidriču, na primer meni: »Predsedstvo SNOS in IO OF sta se 5. maja odločila, da ustanovita slovensko narodno vlado. Niso imeli težkega izbora: odločili so se predsedništvo vlade LRS poveriti najboljšemu, najbolj sposobnemu in najbolj aktivnemu stalno navzočemu voditelju slovenskega osvobodilnega boja in graditelju ljudske oblasti – Borisu Kidriču. Le-ta je novo dolžnost, kljub temu, da se je zavedal velike odgovornosti, voljno sprejel. V prestolnico svobodne Slovenije (tako!, opomba B. M. T.) je vlada prišla 10. maja, kjer jo je pozdravila navdušena ljudska množica, kakršne Ljubljana še ni doživela« (Janko Prunk, Boris Kidrič, MK, Ljubljana, 1984, str. 27). Janko Prunk o Kardelju: »»Edvardu Kardelju je kot komunistu bila v središču njegovega teoretičnega razmišljanja in praktičnega političnega hotenja in delovanja misel za korenito družbeno spremembo – revolucijo. Edvard Kardelj je znal tesno povezovati vprašanja naše socialne preobrazbe z reševanjem nacionalnega vprašanja« (Janko Prunk, Teorija in praksa, Ljubljana, 1979, št 7-9.).
Prunk je kot Kardeljev in Kidričev učenec tako rekoč do konca ostajal »Jugoslovan« (partijski jugoslovenar). Milan Zver mu je držal roko, tudi v najtežjih preizkušnjah takšnega »jugoslovanstva«, kot sta jih z mentorjem zaznavala leta 1988. V Teoriji in praksi Milan Zver navaja prizadevanja svojega učitelja v prelomnih trenutkih. Gre za popis enega od srečanj, »mitingov« jugoslovenarske državnosti, kjer so še gojili internacionalistično jugoslovanstvo, tipa Kardelj. S tem so posiljevali tudi študente: »V drugem delu je Janko Prunk predstavil pedagoški status predmeta Uvod v politično misel narodov Jugoslavije na FSPN. Predmet je bil pri študentih dobro sprejet. Izkazali so precejšnjo angažiranost. Obseg ur pri tem predmetu bi veljalo še povečati. Na posvetu so tudi izbrali Janka Prunka za koordinatorja priprav za izdajo hrestomatije Zgodovine politične misli narodov Jugoslavije« (Milan Zver, »Jugoslovanski posvet o proučevanju politične misli, v Teorija in Praksa, 1988, str. 914).
V isti ediciji Milan Zver izpostavi naslednjo »analizo«. Njen temelj je svarjenje pred nevarnostjo »klerikalizma«, pri čemer izraz uporablja na docela isti način kot botra njegovega »botra« Janka Prunka, Kardelj in Kidrič. Tako razgrinja: »različne inačice klerikalizma« (Prav tam) in izpostavlja »klerikalno« gibanje v Sloveniji (prav tam). Vse skupaj zaključuje s sugestijo: » Poleg proučevanja politične misli t.i. kolektivnih akterjev je potrebno vključiti še posebne monografske študije vidnejših mislecev (in politikov) kot so: Kidrič, Kardelj (in drugi)« (prav tam). Milan Zver si sveta brez socializma »kot svetovnega procesa« še leta 1989 ni znal predstavljati, zato formulira takšnele misli: »Relativna distanca je potrebna za ohranitev avtonomnosti subjektov civilne družbe, kar je hkrati edina garancija nepotvorjenega samoupravljanja, demokratičnega socializma in nerestriktivnega pluralizma« ((Milan Zver, »Dva modela samoupravnega pluralizma«, v Politični pluralizem in demokratizacija javnega življenja, Slovensko politološko društvo, 1989, str. 315).
A Milan Zver ni v času slovenske pomladi častil samo Kardelja, (Tita) in Kidriča, s posebno pozornostjo je opozarjal na »intelektualni volumen« nekaterih največjih morilcev revolucije, tako Franca Leskoška Luke. V reviji za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih misli beremo: »Socialistična revija Svoboda je v okviru svoje tako imenovane marksistične šole (Franc Leskošek jo je na celjskem poimenoval »univerza marksizma«) z agilnim uredništvom pripravila obsežnejši načrt prevajanja izvorne marksistične literature.« (Milan Zver, »Odnos socialistov do enotne fronte proletariata in ljudske fronte v tridesetih letih na Slovenskem«, v Borec, revija za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih tradicij, julij – avgust 1989). Milan Zver je to počel zato, ker je hotel svojo politično kariero nadaljevati na Dolančevi šoli za politične vede in je v tem smislu izkazoval več kot vso lojalnost. In spet smo na začetku.
In fine: Milan Zver je v času, ko je bil Janez Janša prvič zaprt (v času, ko je bil drugič zaprt (2014) sta z Andrejo Valič Zver prirejala piknike, primerjaj: Janšo so zaprli, zakonca Zver pa sta se zabavala na pikniku, »Pozareport«, 24. 10. 2016) objavljal članke v podporo enotni Jugoslaviji in kardeljanskemu socializmu. Zavzemal se je za okrepitev študijskega dela o velikih krvnikih revolucije, Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju. Pozdravljal je demokratični socializem in grmel zoper klerikalizem. Potvarjal je misel krščanskih socialistov (Andreja Gosarja) in jo prikazoval kot inferiorno korporativizmu samoupravnega socializma. Vse to dokazujejo citati, ki sem jih navedel. Najbolj presenečajo letnice: gre za objave, ki so se dogajale v samem času slovenske pomladi, v času procesa zoper četverico.
Slovenska demokratska stranka še nikoli ni bila pred večjim izzivom. Upoštevati pa moramo, da je vse, kar je tukaj navedeno, zgolj vrh ledene gore. Stvari bodo v nadaljevanju pač spregovorile same po sebi.
Boštjan Marko Turk
Docteur ès lettres de l'Université Paris – IV Sorbonne