A nesreča liste SLS-SDS s tem še ni izčrpana. Še več, na naslednji stopnji prihaja v svoj tragični finale. Gre za samega nosilca liste, Milana Zvera, ki se je ta tem mestu znašel zagotovo po pomoti. Namreč: obširnejše analize, posvečene zgodnjemu delu njegove politične kariere, so pokazale neverjetno zraščenost njegove politične paradigme s paradigmo trde partije. Kar najbolj bode v oči, je dejstvo, da je Milan Zver še v letu 1989, ko je četverica že prišla iz zapora, prisegal na jugoslovanski socializem in na titoistično-kardeljansko Jugoslavijo. O tem smo napravili obširno analizo v Reporterju. Milan Zver je to počel iz univerzalnega razloga.
V januarju 2019 smo opravili poizvedbe znotraj nekdanjega jedra reformirane partije, ki danes sliši na SD. Izvedeli smo logično resnico: Milan Zver je na pozicijah demokratičnega socializma (ki je povzročil vse neslutene zločine, med drugim Hudo jamo) vztrajal do konca leta 1991 (!), ker je hotel napraviti politično kariero znotraj stranke (Zveza komunistov Slovenije), ki ji je izvorno pripadal. Šele ko so se ga komunisti odrekli, je prišel v Demos.
Milan Zver si sveta brez socializma »kot svetovnega procesa« še leta 1989 ni znal predstavljati. Dokaz: Relativna distanca je potrebna za ohranitev avtonomnosti subjektov civilne družbe, kar je hkrati edina garancija nepotvorjenega samoupravljanja, demokratičnega socializma in nerestriktivnega pluralizma. In: Nov model socializma bo moral priznati tudi te posebnosti, kakor tudi paradigme civilne družbe in pravne države, političnega pluralizma kot sistema z veliko »frei« prostor (Milan Zver, Teorija in praksa – glasilo slovenske partije, 1989, str. 317).
A tu se zgodba Milana Zvera razkrije do najtežjih podrobnosti. V Demos je nosilca liste SDS-SLS pripeljal nihče drug kot Janko Prunk. V naših zapisih – to bo izšlo jeseni v tujini – smo ves čas opozarjali na dejstvo, da je bil Milan Zver zgolj orodje Janka Prunka, ta pa je bil orodje partije, saj je bil njen ideolog, in sicer v najpomembnejšem času njenega obstoja, v osemdesetih letih, ko je bilo jasno, da prihaja drug čas.
Tako je bil Janko Prunk človek največje teže: kot »zgodovinar« je bil posvečen za pisanje nekrologov, vsakič ko so se od revolucije poslavljali njeni krvavi očetje. Pisal je uvodnike v revijo, ki je narekovala ideološki trend v totalitarizmu, v Teorijo in prakso. Njen izdajatelj je bila Dolančeva šola za politične vede, kjer je Janko Prunk preživel večino kariere, Milan Zver pa zgolj njen začetek. Prunk in Zver sta bila namreč generacijski tandem (letnice rojstva: 1943 in 1962).
V Reporterju smo razkrili vsebino nekrologa, ki ga je pod pomenljivim naslovom Edvard Kardelj in naša (se pravi tudi Prunkova, Zverova (Zver je bil član ZKS, 1979–1989), op. B. M. T) revolucija: Edvardu Kardelju je kot komunistu bila v središču njegovega teoretičnega razmišljanja in praktičnega političnega hotenja in delovanja misel za korenito družbeno spremembo – revolucijo. Edvard Kardelj je znal tesno povezovati vprašanja naše socialne preobrazbe z reševanjem nacionalnega vprašanja (Janko Prunk, Teorija in praksa, Ljubljana, 1979, št. 7–9).
A v zgodovinskem spominu ostaja predvsem Prunkova monografija o Borisu Kidriču, zločincu najširšega formata, je še danes dostopna v vsaki slovenski knjižnici. Tako: Predsedstvo SNOS in IO OF sta se 5. maja odločila, da ustanovita slovensko narodno vlado. Niso imeli težkega izbora: odločili so se predsedništvo vlade LRS poveriti najboljšemu, najbolj sposobnemu in najbolj aktivnemu stalno navzočemu voditelju slovenskega osvobodilnega boja in graditelju ljudske oblasti – Borisu Kidriču.
Le-ta je novo dolžnost, kljub temu, da se je zavedal velike odgovornosti, voljno sprejel. V prestolnico svobodne Slovenije (tako!, opomba B. M. T.) je vlada prišla 10. maja, kjer jo je pozdravila navdušena ljudska množica, kakršne Ljubljana še ni doživela (Janko Prunk, Boris Kidrič, MK, Ljubljana, 1984, str. 27). Prunk ugotavlja naprej: Štirinajst dni po prihodu v osvobojeno Ljubljano je doživel še en izredno srečen dogodek. Kot predsednik slovenske narodne vlade je mogel pozdraviti maršala Tita, ki je prišel na prvi obisk v svobodno (spet tako!,op. B. M. T.) Ljubljano (J. Prunk, Boris Kidrič, str. 27).
Čebljanja, ki jih danes dojemamo kot znanstveno fantastiko, so bila v osemdesetih letih življenjska veziva, s katerimi se je partija priklepala na oblast. Milan Zver je krčevito podpiral vse krvnike revolucije (Kidriča, Kardelja, Leskoška - Luko): zavzemal se je za to, da ostanejo del kolektivnega spomina slovenske nacionalne zavesti. Z Jankom Prunkom je v smislu kariernega povzpetništva oblikoval neločljivo simbiozo, če uporabimo pojem iz teorije biološke evolucije.
A polega odprtih kart sta Prunk in Zver igrala tudi na tiste, ki slišijo na ime skrite. Kakšna je bila njuna naloga, pojasni branje Kučanovega klana, najbolj izčrpne analize slovenske tranzicije. V njej je prezgodaj umrli novinar in urednik Danilo Slivnik – ki je bil sopotnik komunistov in je kot Stéphane Courtois poznal njihovo intimno bistvo, voljo do moči – natančno popisal, na kakšen način je partija v Sloveniji »sestopala z oblasti«. V njegovih analizah ima Janko Prunk pomembno mesto. Skupaj z Milanom Zverom je bil skrita mina, ki jo je partija postavila v samo srce Demosa.
Tako: Mnogi politiki se nikakor niso mogli ustaliti niti po enem prestopu in so večkrat menjali svojo strankarsko pripadnost. So pa seveda tudi taki, ki so se selili po skrivnem nalogu Kučanovega klana. Strategija teh prestopov je bila preprosta: ker je nekaterim opozicijskim strankam primanjkovalo sposobnih ljudi, naj bi sprejele vse manj znane in (manj kompromitirane) člane bivše partije, ki naj bi šele čez čas opravili svojo skrivno politično nalogo. Milan Kučan je nekaterim osebno svetoval, v katere stranke naj vstopijo in se potem povzpnejo čim više v njihovi hierarhiji (Danilo Slivnik, Kučanov klan, Ljubljana, 1996, str. 263).
Kako sta se Milan Zver in Janko Prunk selila po skritem nalogu Kučanovega klana – in kako sta eden in drugi prišla do visokih položajev v hierarhiji novih strank, pove naslednji odstavek: Zelo zanimiva je bila tranzitna pot Emila Milana Pintarja, visokega funkcionarja združene liste. V strankarsko življenje se je vrnil pred nekaj meseci – tokrat se je znašel med ustanovitelji Zveze deželnih strank. Sam je sicer zatrdil, da z nekdanjimi komunisti nima nič več, a je zagotovilu težko verjeti. Skupaj z njim so tudi drugi, ki so prav tako hoteli narediti kariero pri dr. Jožetu Pučniku, a jim ni uspelo. V zvezi deželnih strank sta se tako znašla dr. Janko Prunk in Tit Turnšek (Danilo Slivnik, Kučanov klan, 1996, str. 264).
Danilo Slivnik navaja Janka Prunka, ki je po nalogu Kučana prišel v pomladne stranke. Če je v pomladne stranke po nalogu Kučana prišel Janko Prunk, je logično nemogoče, da bi njegov najzvestejši podanik, ki je hkrati konkuriral v letih slovenske pomladi za najvišje položaje znotraj prenavljajoče se partije, Milan Zver, ne prišel k Pučniku drugače kot po navodilu Milana Kučana. Kajti tu deluje silogistična (logična) formula, ki jo poznamo od grških časov naprej. Ta sicer govori: Sokrates je človek in človek je smrten. Torej je tudi Sokrates smrten (četudi je njegovo delo nesmrtno).
Janko Prunk je prešernovsko »orodje in orožje« Milana Kučana: »meč, sekira in lopata« sedaj nastopajo preko Milana Zvera
Formulo za potrebe »razumevanja« evropske liste SDS-SLS 2019 prevajamo takole: Če je Kučan poslal Prunka v Demos in je bil Zver njegov najzvestejši asistent, je Kučan poslal tudi Zvera v Demos. Tu pa stvar postane logična – in strašljiva. Milan Zver je sam priznal, da je tako rekoč iz ZKS prišel do Pučnika (glede na leto dogajanja). Nikjer ni nobenih navedkov, da bi Pučnik sam slutil, kaj se mu pripravlja.
V smislu Zverove poti k demokratični opoziciji navedimo izjavo Erika Modica, prvega tajnika SDS, o tem, kdaj je Milan Zver dejansko prišel v Demos. Milan Zver prav gotovo ne sodi med ustanovitelje socialdemokratske stranke v ožjem pomenu besede. Le-to smo ustanovili že 16. februarja 1989, Milan Zver pa se je pridružil socialdemokratski stranki, če me spomin ne vara, šele v drugi polovici leta 1991. V bistvu ga je takrat v stranko pripeljal dr. Janko Prunk. Dokaj hitro je v stranki naredil kariero, saj je v prvi Drnovškovi vladi aprila 1992 postal svetovalec v kabinetu takratnega podpredsednika vlade Jožeta Pučnika (Erik Modic, Reporter, 30. 11. 2018).
In zakaj je Milan Zver prišel k Pučniku. Milan Zver je prišel k Pučniku zato – to sledi po sklepih kartezijanske logike – da ga na tak ali drugačen način pripravi za karierni korak Janka Prunka, za konec Demosa. Drug zaključek pač ni mogoč. Janko Prunk je namreč z zrušitvijo Demosa prišel do položaja ministra (za Slovence po svetu), Milan Zver pa je dobil novo službo. Pripravil je konec politični karieri Jožeta Pučnika. Po srečanju s Pučnikom (po koncu Demosa) je očetu slovenske državnosti ostajala bolj ali manj zgolj pot čez Karavanke. Jože Pučnik se je namreč po letu 1996 (ko je zaključil poslanski mandat 1992–1996) vse redkeje vračal v domovino: v tujini ga je tudi doletela smrt.
Danes za Jožetom Pučnikom ostajajo člani SDS (k sreči teh ni malo!), ki zares verjamejo v Pučnikovo izročilo. Navedimo dva: Franca Breznika in Branka Grimsa. Oba bi morala biti na Pučnikovi listi SDS za evropske volitve. Predvsem Franc Breznik, veteran vojne za Slovenijo, bi veliko zalegel. Je izreden retorik in poštenjak. Volivce na Štajerskem bi mobiliziral za odhod na volišča. S preferenčnimi glasovi bi utegnil postati favorit liste. A sedaj je, kot je.
V celotnem kontekstu ni zanemarljivo, da so se na naše analize tandema Prunk-Zver odzvali sodelavci SDV in nekdanji člani ZKS-ZKJ. Demosovi ljudje so molčali in si postavljali težka vprašanja. Za Milana Zvera se je javno zavzel »kopač« bančne luknje, Janez Kocijančič: priznal mu je visoko stopnjo javnega ugleda in ga postavil ob bok Janezu Markešu in Spomenki Hribar. O avtorju pričujoče analize se je Janez Kocijančič izrekel slabšalno in nespodobno.
Od »kritikov« omenimo še Borisa Cipota: člana Zveze komunistov Slovenije, ki ga je Janez Janša imenoval v Programski svet RTV SLO leta 2006. Zahvalil se mu je tako, da je podpisal Peticijo zoper cenzuro (2007) (primerjaj listo podpisnikov). In mu zabil nož v hrbet. Tu so potem intervencije Milana Gregoriča, registriranega sodelavca Službe državne varnosti. Dokaz: Gregorič Milan, 08. 09. 1934, Dekani-Koper, knjigovodja, SDV 0055000, SDV 0013857, v Roman Leljak, Špiclji Udbe 2, Radenci, 2016, str. 163. Milan Gregorič odmevno in gorjupo nastopa zoper pisca omenjenih vrstic: a analize renomiranega raziskovalca udbovskih arhivov, Romana Leljaka, Milana Gregoriča povezujejo z dejstvom, da je podpisal sodelovanje z Udbo in od nje prejemal finančne dotacije ter več drugih ugodnosti, kot so jih vsi registrirani sodelavci.
Konkretno je to bilo tako, da je Milan Gregorič na povabilo Udbe nekega neidentificiranega dne prišel v njene prostore in tam – pri popolni prištevnosti – podpisal sporazum o sodelovanju. Sporazum je Milanu Gregoriču omogočil – preko Udbe – ugodnosti, ki običajnim državljanom niso bile na voljo. Kritična javnost (revija Reporter) je Milana Gregoriča že večkrat pozvala k temu, naj objavi svoj udbovski dosje. Do tega ima pravico. A on se je vselej izmaknil. Milan Gregorič očitno pač skriva pretežko breme, je (spet) logični zaključek.
Problem evropskih volitev 2019 je, da se še težje breme skriva na vrhu liste, ki naj bi bila najbolj demokratična. Lista bo dobila – glede na zadnje projekcije Evropskega parlamenta – zgolj dva člana: najverjetnejša favorita sta »sekira in lopata« vsega povedanega: orodje Silva Gorenca in orožje Milana Kučana, Franc Bogovič in Milan Zver. »Silvo Gorenc« bo prišel v EP s preferenčnimi glasovi, kot je leta 2014. Marjan Podobnik ga je namreč že ob aliansi s Čušem predvidel za najpomembnejšega aduta liste (primerjaj navedek STA zgoraj).
Milan Kučan bo 26. maja 2019 skupaj s skritim ozadjem slavil najpomembnejšo zmago po letu 1990.
Tedaj bo vse njihovo.