Ohranil in vzpostavil je številne stike z Ukrajinci in Ukrajinkami, tako tistimi, ko so ostali v Ukrajini (se preselili na zahod države), kot tistimi, ki so se zatekli ali prihajajo k nam. Stike ima tudi z ljudmi, ki so pobegnili na Poljsko pa tudi s tistimi, ki so se v spopadu drugače orientirali. Njihove zgodbe so različne, pravi, tako glede političnih opredelitev, pogojene pa so tudi generacijsko. Z dr. Natererjem smo se pogovarjali ob drugi obletnici agresije Ruske federacije na Ukrajino.
V bližini obcestnega bara, kjer je Naterer v mestu Makejevka na jugovzhodu države opravljal svoje »opazovanje z udeležbo« oziroma hodil tja na kavo in pisal dnevnike, je padla ena prvih žrtev vojne.
»Če skušam povzeti stališča mladih, s katerimi sem v stiku, živijo v večjih mestih in niso bili mobilizirani: nekje daleč je zanje vojna, daleč ne le geografsko, temveč tudi kulturno in socialno,« povzema dr. Naterer pogede mladih Ukrajincev.
»Predstavljajte si, da ste dve leti na fronti, v Kijevu pa je toliko mladih, ki niso bili mobilizirani ali pa so vpoklicu izognili, ker študirajo ali pa se preprosto le izmikajo in sploh ne gredo od doma, da jih ne bi dobila vojaška policija.«
Zavezništvo Nato ne more zamenjati ukrajinskih vojakov, ki so že dve leti na fronti, poudari Naterer.
Zakaj se je med ljudi, ki so ujeti na aneksiranih območjih, v Zaporožju, Hersonu in drugod - zaradi številnih razlogov, mogoče zaradi pomanjkanja možnosti, invalidnosti, zaradi upanja, da se bo vojna hitro končala - naselil nepredstavljiv strah.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
