Pogled na ozadja v Ruplovi knjigi ponujajo tudi daljši pasusi, v katerih Rupel navaja dolgoletnega svetovalca Janeza Drnovška, Bojana Gučka. V pismu mu je zapisal, da je Drnovškovo prvo aktivnost v zveznih organih, slovenski delegaciji in zveznem predsedstvu mentoriral (usmerjal) Miran Mejak. Guček se denimo ne strinja z Ruplovo oznako Drnovškovega političnega prepričanja kot »levoliberalnega«. Bil je, in kot takšnega ga je ocenjevala tudi ameriška diplomacija, izrazito liberalno orientiran.
V konflikt z Janšo se ni hotel spuščati. Konflikt mu je vsilil del LDS. Dejansko se je konflikt rodil v predsedniških dvorih; vanj so bili spretno pritegnjeni nekateri ministri (npr. Ivan Bizjak, generalni sekretar vlade Marko Bandelj in poslanci), je glede afere Depala vas in orožarske afere zapisal Guček. S Kučanom sta bila tekmeca za prvenstvo v slovenski nomenklaturi. Njuna težavna kohabitacija je trajala deset let.
Po izvolitvi za člana predsedstva SFRJ ga je Kučan obravnaval kot političnega marginalca brez resnega političnega zaledja. Ko je bil vladni predsednik, je Kučan pričakoval, da bo kot vrhovni poveljnik vodil svet za nacionalno varnost, a ga je Drnovšek zavrnil in ga na večino sej ni vabil. Ni ga, tako Guček, želel obveščati o aktivnostih vlade, še manj iskati pri njem mnenja in nasvete.
Kogar zanimajo odnosi med Cerkvijo in državo, bo pritegnila Gučkov opis Drnovškovega prizadevanja, da bi se pravno uredil odnos med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem: To je bila ena od prioritet mandata po volitvah konec leta 1996, saj imajo vse sosednje države in države Srednje Evrope podpisane mednarodne sporazume s Katoliško cerkvijo. Neformalno, daleč proč od javnosti, se je večkrat srečal z ljubljanskim nadškof in nuncijem.
»V strogi tajnosti je v prelomu leta 1999 in 2000 Drnovšek organiziral delovno srečanje vladnih predstavnikov in slovenskih škofov. Pogovor je bil odkrit. Obe strani sta po Drnovškovem mnenju pokazali veliko mero politične zrelosti ter bili pripravljeni poslušati pričakovanja in stališča obeh strani.« Ključno izhodišče Drnovška je bilo, da nobena določba kateregakoli sporazuma ne more biti nad slovensko ustavo. Prav to – prevlada kanonskega prava nad slovenskim – je bil potem eden od očitkov, tudi znotraj LDS, in pa da bo z njim uveden verouk v šole.
Rupel, sledeč Gučku, zapiše, da so ta nasprotovanja vatikanskemu sporazumu v njegovi stranki spodbudila Drnovška, da zapusti LDS in kandidira na predsedniških volitvah. Obžaloval je, ker mu z njim ni uspelo preseči ideoloških razlik v politiki in družbi.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
