Dolgoletni član več slovenskih vlad in zaslužni profesor Dimitrij Rupel je že drugič začel polemiko z menoj.

Dimitrij Rupel je svoj odgovor na moj tekst z naslovom z domnevnim naslovom Ljubil je revolucijo: goreče pismo mladega Dimitrija Rupla zvezi komunistov, naslovil Pojasnilo in opozorilo Božidarju Jezerniku.

»Zdaj vem, da jo ljubim. Revolucijo! Dajem se ti, Partija, dajem se akciji in reakciji, moje belo telo, ki hujša, vzemite! Nove čase na dan, stare na stran!«

V začetku septembra 2026 je Aleksandar R. Miletić na Peščaniku objavil razmišljanje o pogrebu generala Ratka Mladića v Beogradu.

Zaslužni profesor Božidar Jezernik o nujnosti dialoga v politiki

To seveda ne pomeni, da mora biti direktor muzeja človek brez političnih pogledov.

Smrt človeku ne vzame le prihodnosti. Vzame mu tudi možnost, da bi odločal o lastni preteklosti. Od tedaj naprej njegovo življenjsko zgodbo pripovedujejo drugi.

»Prava Švica stoji med Alpami. Druga Švica pa, kot kaže, predvsem v slovenski politični domišljiji; ni je mogoče najti na nobenem zemljevidu,« v drugem delu eseja o političnih pravljicah piše dr. Božidar Jezernik.

Kako je iz »želeli smo postati druga Švica« oziroma »verjeli smo, da lahko postanemo druga Švica« postopoma nastalo »Peterle nam je obljubil drugo Švico«.

»Slovenski politični govor je državljana prepogosto zamenjal s hlapcem: namesto da bi razpravljal o argumentih avtonomnega političnega subjekta, išče njegovega domnevnega gospodarja,« v nadaljevanju eseja o Cankarjevi metafori o hlapcih opozarja dr. Božidar Jezernik.

Metaforo hlapca je Ivan Cankar po zmagi Slovenske ljudske stranke na volitvah leta 1907 povzdignil v enega osrednjih simbolov slovenske politične kulture

Slovar slovenskega knjižnega jezika praznik opredeljuje kot dan, posvečen pomembnemu dogodku ali spominu nanj.

Tisto, kar razumemo kot boj za preteklost v Sloveniji, namreč poteka v veliki meri tudi zato, ker se obnese. Izkazalo se je namreč, da je laže politično mobilizirati slovensko volilno telo s sklicevanjem na leto 1945.

Vsaka generacija na novo piše zgodovino. Ne zato, ker bi se preteklost spreminjala, ampak zato, ker se spreminjajo vprašanja, ki jih zastavljamo preteklosti.

Zakaj bi moral 8. julij postati državni praznik – spravni dan. Praznik, ki bi bil posvečen preseganju delitev med Slovenci.

O nevarnosti prehitrih sklepov pri branju dokumentov, nastalih v izrednih življenjskih razmerah.

Katerokoli obstoječo enciklopedijo druge svetovne vojne vzamete v roke, v njej ne boste našli gesla italijanska koncentracijska taborišča.

Partizanski plakat, izdan ob razglasitvi amnestije januarja 1945, kaže, da je bila domobrancem še v zadnjih mesecih vojne ponujena možnost vrnitve v narodno skupnost.

Zgodovine bi se lahko končno nehali lotevati kot projekta njenega popravljanja – in jo začeli razumeti kot dejstvo, s katerim je treba živeti.

Po prevzemu vodstva KPJ se je Tito najprej posvetil odločnemu spopadu z vsemi »frakcionaši«, »oportunisti«, »saboterji« in »omahljivci« v partiji. Ta spopad je poznal različne metode »boja«. Prva med njima je bila metoda prepričevanja, ki je bila v celoti uspešna v Sloveniji.