Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je v prazničnem govoru v državnem zboru 24. junija 2026 dejal, da se Slovenci preveč ukvarjamo s preteklostjo in premalo s prihodnostjo. Misel ni nova. Prav zato pa je zanimiva. Ne zato, ker bi bila napačna, ampak ker skriva vprašanje, zakaj se v Sloveniji sploh toliko prepiramo o preteklosti.

Prihodnost namreč ni kraj, ki bi nas nekje čakal. Ne obstaja sama po sebi. Ustvarjamo jo vsak dan, v sedanjosti. Sedanjost pa ni nastala iz praznine. Ima svoje korenine v preteklosti – dolgi in vijugavi, zapleteni in protislovni. Zato poznavanje preteklosti ni ovira na poti v prihodnost, temveč eden od pogojev, da jo sploh lahko gradimo.

Stara modrost pravi: če ne vemo, od kod prihajamo, ne moremo vedeti, kje smo. In če ne vemo, kje smo, tudi ne moremo vedeti, kam gremo.

Poziv, naj se nehamo ukvarjati s preteklostjo in se raje zazremo v prihodnost, zato zveni manj kot izraz modrosti in bolj kot privlačen slogan. Všečen je predvsem zato, ker obljublja preprost izhod iz zapletenih vprašanj. Toda prihodnosti ni mogoče graditi tako, da odmislimo temelje, na katerih stojimo.

Boj za interpretacijo preteklosti

V slovenski politiki danes poteka tako ogorčen boj za interpretacijo preteklosti iz več razlogov. Prvi je ta, da je boj za preteklost v resnici boj za legitimnost sedanjosti. Prihodnost razumemo skozi predstave o preteklosti. Prav zato se v Sloveniji ne prepiramo predvsem o letu 1941 ali 1945. Prepiramo se o tem, kakšno Slovenijo želimo danes.

bobo

V tem smislu se spori o preteklosti pravzaprav odvijajo v sedanjosti. Če sprejmete pripoved, da je bila partizanska stran predvsem osvobodilna, potem iz nje izhaja določena politična tradicija. Če sprejmete pripoved, da je bila predvsem revolucionarna, se spremeni tudi pogled na današnjo državo.

Preteklost tako postane vir politične legitimnosti. Problem dodatno zapleta dejstvo, da je vodstvo partizanske strani vojno že pred njenim začetkom videlo kot priložnost za izvedbo revolucije. Vendar Osvobodilna fronta, ki se je začela organizirati 27. aprila 1941, ni bila Revolucionarna fronta, temveč je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda.

Njeni cilji so bili nacionalna združitev slovenskega naroda, razdeljenega med jugoslovanskim, italijanskim, avstrijskim in madžarskim ozemljem, v slovenski državi, v kateri ne bo ne nacionalnega ne razrednega zatiranja.

Iz poteka dosedanjega boja za interpretacijo preteklosti lahko razberemo, da je preteklost ne le najcenejša politična mobilizacija, ampak tudi zelo uspešna.Za razpravo o davčni politiki je treba poznati številke ter prednosti in slabosti obstoječih davčnih sistemov.

Za razpravo o urejanju zdravstvenega varstva so potrebne zahtevne analize o obstoječih možnosti in potrebah. Razprava o energetiki zahteva znanje.

Vse to so debate, ki angažirajo razum in nikoli ne razgrejejo čustev. Boj za interpretacijo preteklosti, kdo so naši mučeniki in svetniki na eni in kdo izdajalci in zločinci na drugi strani, pa razvnema čustva. In zelo očitno je, da je veliko laže ljudi povezati okoli občutka zgodovinske krivice kot okoli reforme pokojninskega sistema.

Poziv k prenehanju ukvarjanja s preteklostjo iz ust politika je treba brati kot poskus predstavnika manjše politične stranke, poiskati si svojo »tržno nišo«.

Tisto, kar razumemo kot boj za preteklost v Sloveniji, namreč poteka v veliki meri tudi zato, ker se obnese. Izkazalo se je namreč, da je laže politično mobilizirati slovensko volilno telo s sklicevanjem na leto 1945. To še vedno prinaša glasove. In dokler bo tako, bo tudi dovolj politikov, ki bodo to počeli.

Če se ne bi obneslo, bi morali poiskati druge možnosti za pridobivanje politične podpore. Seveda pa to ne pritegne vseh potencialnih volivcev in ti so zato dojemljivi za slogane, kakor jih ponuja Zoran Stevanović, ki skuša za svojo stranko mobilizirati ravno tisti del volilnega telesa, ki 'ma dost govorjenja o preteklosti in si želi več javne pozornosti, posvečene prihodnjemu razvoju.

Janusova obraza boja za interpretacijo preteklosti

A razprave o preteklosti ne temeljijo zgolj na tem pragmatičnem razlogu.Ljudje potrebujemo zgodbo o sebi, narodi še toliko bolj. Vsaka politična skupnost si ustvarja pripoved: od kod prihajamo, kdo smo, zakaj obstajamo, kdo so naši junaki, kdo naši izdajalci.

Boj za interpretacijo preteklosti črpa svojo moč privlačnosti v dejstvu, da se je v Sloveniji oblikovalo več konkurenčnih zgodb, ki se med seboj ne prekrivajo, temveč se celo medsebojno izključujejo. Po letu 1945 je nova oblast sicer fizično obračunala s tako imenovano kontrarevolucijo po principu, da se revolucija dela z likvidacijo kontrarevolucije.

Tisto, kar razumemo kot boj za preteklost v Sloveniji, namreč poteka v veliki meri tudi zato, ker se obnese. Izkazalo se je namreč, da je laže politično mobilizirati slovensko volilno telo s sklicevanjem na leto 1945.

Že po koncu vojne je bilo tako fizično likvidiranih več deset tisoč »okupatorjevih pomagačev in domačih izdajalcev«. Vendar je takoj po koncu vojne precejšen del antikomunističnega prebivalstva emigriral in v tujini ohranjal svoj kolektivni spomin, povsem nasproten v domovini uradno veljavnemu.

Po razpadu skupne jugoslovanske države in demokratizaciji pa je njihova interpretacija medvojnega in povojnega dogajanja dobila domovinsko pravico tudi doma. Po letu 1991 med obema interpretacijama preteklosti nobena ni povsem prevladala, tako da se boj za prevlado interpretacije ne le nadaljuje, temveč stopnjuje.

»Druga stran razume samo silo in vračati je treba, kot piše nekje v Svetem pismu, zvrhano in potlačeno,« je v svoji kolumni 4. julija 2026 zapisal Žiga Turk, nekdanji minister za šolstvo in kulturo.

Naj k temu dodam kot zanimivost, ki ilustrira, kako daleč so pripravljeni iti v tem boju njegovi heroji. Kot je opozoril Goran Forbici, si je »težko predstavljati bolj cinično potvorbo Jezusovih besed«, kot si jo je privoščil Turk za uporabo (nasilnega) obračunavanja s političnimi nasprotniki. Kot je zabeležil evangelist Luka: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

Robert Balen

Toda pogled na dejansko politično prakso današnjih strank hitro pokaže, da zgodovinske pripovedi pogosto ne napovedujejo njihovega konkretnega ravnanja. Se pravi, da zgodovina danes ne deluje predvsem kot program delovanja. Deluje predvsem kot simbol identitete. Politiki se ne sklicujejo na preteklost predvsem zato, da bi iz nje črpali konkretne politične rešitve. Sklicujejo se nanjo zato, da bi odgovorili na prvorazredno vprašanje: Kdo smo?Šele nato sledi drugorazredno vprašanje: Kaj bomo naredili?

O čem je pravzaprav jedro spora?

Spor za pravilno interpretacijo preteklosti, ki ga vodi slovenska politika, v resnici ni spor o preteklosti. Gre za boj za identiteto. V vsem boju o interpretaciji preteklosti vprašanje ni: Kaj se je zgodilo leta 1941? Leta 1942? Leta 1945? Jedro spora je namreč vprašanje: Kaj pomeni biti Slovenec? To sta dve različni vprašanji.

Prvo je zgodovinsko, drugo pa antropološko. Politične stranke se trudijo prepričati ljudi v določeno podobo preteklosti, ker tako vplivajo na to, kakšno prihodnost si bodo želeli ustvariti. Gre za oblikovanje politične imaginacije. Vse skupnosti živijo iz predstav o svoji preteklosti. Ne zato, ker bi bile te predstave vedno zgodovinsko točne.

Pogosto so tudi povsem izmišljene, v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi. Njihova resničnost je manj pomembna, mnogo pomembnejše je to, da dajejo smisel sedanjosti in prihodnosti. Prihodnost namreč razumemo skozi naše predstave o preteklosti.

Od kod potemtakem ostrina boja za interpretacijo preteklosti? Ta je tako oster zato, ker ne gre za spor o preteklosti, gre za prepir o prihodnosti. Vprašanja, kot so: Kaj je bila Osvobodilna fronta? Kaj domobranstvo? Kaj revolucija?, v resnici skrivajo drugo vprašanje: Kakšno Slovenijo želimo?

Prav iz želje po različnih prihodnostih skorajda neizogibno pripovedujemo tudi različne zgodbe o preteklosti. Zato boj političnih strank za preteklost ni predvsem boj za zgodovino. Je boj za prihodnost. Ker ljudje prihodnost gradimo iz predstav, ki jih imamo o svoji preteklosti.

(Pre)vrednotenje vrednot

Interpretacija preteklosti vedno sproža tudi interpretacijo vrednot, na katerih naj bi temeljila sedanja in prihodnja politična skupnost. Če trdimo, da je bila ključna zgodovinska izkušnja slovenskega 20. stoletja narodnoosvobodilni boj in socialistična revolucija, potem iz tega pogosto izhajata dve različni politični pripovedi, ki obe iščeta legitimnost v preteklosti. Ena, ki poudarja vrednoto narodnoosvobodilnega boja, druga, ki poudarja brutalnost revolucije.

Ob tem je treba opozoriti, da se navedeno nanaša na idealno tipsko razdelitev, medtem ko se posamezne stranke v praksi od nje lahko tudi močno odmaknejo.

Obe strani pogosto zagovarjata načela, ki jih nato v praksi uporabljata precej selektivno. V diskurzu današnje slovenske desnice lahko pogosto zaznamo kritiko države, medtem ko v praksi zelo močno uporablja silo države, kadar je sama na oblasti. Podobno velja tudi za levico.

Navedeno pa ne pomeni, da želita strani v sporu prihodnost spremeniti ena v leto 1941, druga pa v leto 1945. Pomeni le, da obe strani v preteklosti iščeta normativni temelj za prihodnost. Boj za domobransko ali partizansko preteklost je v resnici boj za prihodnost, ki svojo legitimnost črpa iz domobranske oziroma partizanske interpretacije preteklosti.

Primož Lavre

Vsaka politična skupnost potrebuje odgovor na štiri vprašanja: Kdo smo? Od kod prihajamo? Katere vrednote so nas oblikovale? Kam želimo iti? Prva tri vprašanja se nanašajo na preteklost, četrto na prihodnost. A odgovor na četrto vprašanje praviloma oblikujemo v odnosu na prva tri. Kajti prihodnost razumemo skozi predstave o preteklosti.Vsaka skupnost prihodnost načrtuje na podlagi zgodbe, ki jo pripoveduje sama sebi o svoji preteklosti.

Če zaključimo, problem ni, da imamo različne poglede na preteklost in različne politične cilje v sedanjosti. Problem nastane, ko obe strani konflikt, ki izhaja iz teh razlik, razumeta na revolucionaren način. Se pravi ne kot tekmovanje, temveč kot odločilni boj med Dobrim in Zlim. Prav ta boj pa povzroča razpadanje demokratične politične kulture.

Namesto da bi si zastavljali vprašanja o urejanju skupnega življenja v sedanjosti in prihodnosti, se sprašujemo, zakaj je ena stran leta 1941 ravnala tako in druga drugače. Medtem ko je pravo vprašanje, zakaj leta 2026 še vedno uporabljamo politične vzorce, ki so nastali pred desetletji ali celo stoletjem.

To je vprašanje, ki presega delitev današnjih političnih strank na levico in desnico. Gre za vprašanje, kako se politične kulture reproducirajo skozi institucije, jezik, navade in načine političnega boja.

V Sloveniji je bilo malo obdobij normalnega demokratičnega političnega življenja zahodne Evrope. Zahodnoevropske stranke so izgubljale volitve, priznavale poraz, sklepale kompromise.

Pri nas pa je bilo takšnih obdobij zelo malo. Od prvih splošnih volitev leta 1907 do prve svetovne vojne in nato še obdobje med obema svetovnima vojnama (pa še to z omejeno demokracijo). Temu je sledilo 45 let enostrankarskega sistema. To pomeni, da je politična kultura mlajša od političnih institucij.

V zahodnoevropskih državah so se politične stranke desetletja učile živeti druga z drugo, pri nas pa te »lekcije niso vzele«. Dolgoletnemu obdobju klerikalne prevlade oziroma skorajda političnega monopola je sledilo skorajda enako dolgo obdobje monopola »brezbožne« stranke.

Vse to nam pripoveduje, da problem ni samo v politikih. Da je pravi problem pravzaprav politična kultura volivcev. Ko bo večina volivcev začela politične stranke presojati po njihovih predstavah o prihodnosti in ne po njihovih predstavah o preteklosti, bo spor o zgodovini izgubil velik del svoje politične moči. Ne zato, ker bo preteklost postala manj pomembna. Temveč zato, ker prihodnost ne bo več talec zgodovine.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.