Njegova osrednja poanta je pravzaprav antropološka: čemu je namenjen pogreb? Pogreb namreč ni samo ravnanje z mrtvim telesom. Vsakdo ima pravico do groba, tudi obsojeni vojni zločinec, prav tako do verskega obreda in žalovanja; njegovim bližnjim mora biti omogočeno, da ga pokopljejo in za njim žalujejo. Toda ko v pogrebni obred vstopijo državne ustanove, politični predstavniki in državni simboli, se zasebno žalovanje lahko spremeni v politično komemoracijo.

Miletić to razliko zelo nazorno ponazori z dvema prostoroma: pokopališčem, ki pripada mrtvim in njihovim družinam, ter Domom vojske, ki pripada živim in državi. Država namreč z izbiro prostora, simbolov in načina komemoracije ne pove samo, koga pokopava, ampak tudi, koga želi pomniti in kako.

Pogreb generala Mladića je prestop meje med zasebnim žalovanjem in državno komemoracijo pokazal skoraj šolsko nazorno. Njegove posmrtne ostanke so pokopali v družinski grobnici na Topčiderskem pokopališču, ob njegovi hčerki Ani.

Toda krsto so spremljali pripadniki Vojske Srbije, pogreb je potekal z vojaškimi častmi, navzoči so bili državni funkcionarji, obred je vodil patriarh, krsta pa je bila prekrita z zastavama Republike Srbije in Republike Srbske. Grob je ostal družinski, pogreb pa je dobil nedvoumen javni in politični pomen.

Robert Balen

Prav tu se odpirajo vprašanja, pomembna tudi za nas ob načrtovanem pokopu posmrtnih ostankov domobrancev, žrtev izvensodnih pobojev junija 1945. Ali imajo nekdanji pripadniki kolaborantskih oboroženih enot pravico do groba?

Nedvomno. Ali imajo njihovi svojci pravico, da jih pokopljejo in za njimi žalujejo? Prav tako nedvomno. Povsem drugo vprašanje pa se zastavi, ko v pokop poseže država in iz njega začne oblikovati dejanje javne politike spomina.

Pri razpravi o Žalah moramo zato razlikovati med tremi stvarmi, ki se v politični polemiki pogosto zlijejo v eno: pokopom, pieteto in komemoracijo. Pokop rešuje vprašanje dostojnega počitka mrtvih. Pieteta določa naš odnos do njih kot mrtvih. Komemoracija pa odgovarja na drugačno vprašanje: kdo so ti mrtvi v zgodbi, ki jo o preteklosti pripoveduje politična skupnost?

Pokop posmrtnih ostankov je dejanje pietete. Pomen, ki ga njihovemu pokopu pripiše država, pa je dejanje politike spomina.

Od družinskega groba do nacionalnega spomenika

Iz primera pogreba generala Mladića lahko spoznamo še nekaj: lokacija pokopa sama po sebi še ne določa njegovega pomena. Mladić je pokopan v družinski grobnici, kar je najbolj zasebna mogoča oblika groba. Vendar njegov pogreb ni bil zaseben: institucionalna koreografija, ki ga je spremljala, ga je spremenila v javno politično dejanje.

Zato se ob načrtovanem pokopu na Žalah zastavlja vprašanje: tudi če je pokop sam po sebi povsem legitimen in pieteten, kaj naredijo z njegovim pomenom napis na spomeniku, poimenovanje pokojnikov, govori, zastave, predstavniki države, liturgija in politična razlaga dogodka?

Pokop posmrtnih ostankov in njihovo kolektivno poimenovanje nista isto dejanje. Gre za dva odgovora na dve različni vprašanji. Prvo odgovarja na vprašanje, kaj dolgujemo mrtvim, drugo pa na vprašanje, kakšno zgodovino želimo povedati živim. Polemika o pokopu posmrtnih ostankov nekdanjih domobrancev na Žalah potemtakem sploh ni samo spor o mrtvih. Je spor med živimi o pomenu mrtvih in njihovem mestu v kolektivnem spominu.

Profimedia

Parlamentarna večina je odločitev za prenos posmrtnih ostankov na osrednje ljubljansko pokopališče utemeljila z dolžno pieteto do pokojnikov. Toda pieteta sama po sebi še ne zahteva kolektivnega nacionalnega groba. V slovenski pogrebni tradiciji je običajna oblika pietetnega pokopa vrnitev pokojnika med njegove – v družinski grob.

Tako so bili pokopani predsedniki države in parlamenta, pa tudi nešteti drugi znani in neznani Slovenci. Celo general Mladić, čigar pogreb je postal politična manifestacija, je bil navsezadnje pokopan ob svoji hčerki.

Zato je treba premisliti vprašanje, ki ga sklicevanje na pieteto samo po sebi ne razreši: zakaj naj bi bili identificirani pokojni namesto v družinske grobove pokopani skupaj na osrednjem slovenskem pokopališču in zakaj naj bi nad njimi stal skupni spomenik? Žale pri tem niso nevtralna lokacija.

Kot osrednje pokopališče prestolnice imajo Žale tudi izrazito nacionalno spominsko razsežnost. Skupinska grobnica na Žalah s spomenikom zato pokojne simbolno umešča v zgodbo, ki presega njihove družine in lokalne skupnosti.

S skupnim pokopom se namreč nekaj spremeni. V družinskem grobu je pokojnik najprej posameznik – sin, mož, oče, brat. V skupnem grobu s skupnim spomenikom postane predvsem pripadnik zgodovinske skupine.

V trenutku, ko mrtve izločimo iz njihovih družinskih vezi, jih zberemo na enem kraju in jim postavimo skupen spomenik, ne opravljamo več samo pogrebnega dejanja.

Prizadevanje, da bi žrtvam izvensodnih pobojev vrnili individualno dostojanstvo, jih na ta način ponovno kolektivizira – tokrat ne v anonimnem prikritem grobišču, temveč v nacionalnem spominskem prostoru. Iz posameznih pokojnikov oblikujemo zgodovinski kolektiv in mu pripisujemo skupen pomen.

Nagrobnik in spomenik zato nista ista stvar. Nagrobnik predvsem pove, kdo je pokopan pod njim; spomenik živim pripoveduje, česa naj se ob teh mrtvih spominjajo. Pravica do dostojnega groba vključuje tudi pravico do označenega groba. Iz nje pa še ne izhaja potreba po skupnem spomeniku.

Tu se odpira neprijetno, vendar nujno vprašanje: kdo pravzaprav potrebuje skupni grob na Žalah – mrtvi, svojci ali država? Vprašanje ni retorično. Od odgovora je odvisno, ali govorimo predvsem o pietetnem dejanju ali tudi o ustvarjanju novega nacionalnega kraja spomina.

Parlamentarna večina se je odločila tudi za postavitev spomenika. Dokler ne vemo, kaj bo pisalo na njem, njegovega političnega pomena ne moremo dokončno presojati. Toda že odločitev za skupni spomenik pomeni, da ne gre več samo za vprašanje dostojnega pokopa, ampak tudi za vprašanje: kakšno skupno zgodbo bo država povedala o njih?

Ne vemo, kaj bo pisalo na Žalah, vemo pa, kakšen spominski jezik se je ob domobranskih spominskih krajih že izoblikoval. Zgovoren je govor, ki ga je predsednik vlade Janez Janša 27. avgusta letos imel na Turjaku. O tamkajšnjih branilcih je govoril kot o ljudeh, ki so branili »svoje ljubljene, svoj dom in očetnjavo«, dogajanje, ki je sledilo, pa je označil za »zlo«, ki ga je treba »prepoznati, poimenovati in obsoditi«.

Janša je poudaril, da je globlje sporočilo Turjaka, da se spominjamo zato, da ne bi iz roda v rod prenašali sovraštva. »Spominjamo se zato, da se zlo ne bi ponovilo.

Mrtvemu vrniti dostojanstvo pomeni najprej vrniti mu tisto, kar mu je bilo odvzeto: ime, grob in mesto med njegovimi. Šele potem se lahko živi odločamo, kakšen spomenik bomo postavili svojemu spominu.

Da bi prihodnji rodovi vedeli, kam pripeljejo časi, ko pravo umolkne, ko resnico zamenja ideologija in ko človeško življenje izgubi svojo vrednost. Če hočemo živeti v svobodni in demokratični Sloveniji, moramo znati pogledati tudi v najtemnejše strani svoje preteklosti in se iz nje učiti. In prav zato je tako pomembno, da je Turjak danes ponovno živ.«

Takšna govorica daleč presega pieteto do mrtvih. Pokojnikom ne vrača samo imen in pravice do groba, temveč jim določa tudi mesto v moralni in zgodovinski pripovedi: eni so branili dom in očetnjavo, na drugi strani je bilo zlo. Prav tu postane razlika med pokopom in komemoracijo posebej pomembna.

Država ne odgovarja več samo na vprašanje, kaj dolgujemo mrtvim, ampak tudi na vprašanje, kako naj živi razumejo njihovo zgodovinsko vlogo.

Mrtvi in kraji spomina

Prav zato je Mladićev primer koristen predvsem kot kontrast, ne kot analogija. V Beogradu je država iz družinskega pogreba naredila nacionalno-politični dogodek.

V slovenskem primeru bi lahko proces potekal v nasprotni smeri: mrtve, ki bi jih bilo mogoče vrniti družinam, bi država zbrala na enem nacionalnem kraju in iz njihovega skupnega pokopa ustvarila kraj kolektivnega spomina. Žale tako niso več samo odgovor na vprašanje, ali in kje pokopati posmrtne ostanke izvensodno pobitih domobrancev, ampak tudi na vprašanje, kako naj se jih narod spominja.

Pri naslednji primerjavi je potrebna jasna omejitev. Ne gre za primerjavo med pokojniki in še manj med njihovo zgodovinsko odgovornostjo. Primerljiva je samo funkcija groba kot potencialnega političnega kraja spomina.

Miletić v svojem članku v zvezi s tem opozarja tudi na ravnanje s posmrtnimi ostanki nacističnih voditeljev, usmrčenih po sodbi Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu. Njihova trupla so upepelili, pepel pa raztresli. Smisel takšnega ravnanja ni bil samo odstranitev posmrtnih ostankov, ampak tudi preprečitev nastanka groba, ki bi lahko postal kraj političnega čaščenja.

Nürnberški primer seveda ne more biti zgled za ravnanje s posmrtnimi ostanki pobitih domobrancev. Med primeroma so bistvene pravne, zgodovinske in moralne razlike. Odpira pa isto antropološko vprašanje: kaj se zgodi, ko mrtvo telo dobi politično moč in njegov grob postane kraj kolektivnega spomina?

Z vidika tega vprašanja sta Nürnberg in Žale skoraj nasprotni možnosti. V prvem primeru je oblast skušala preprečiti nastanek kraja političnega spomina; v drugem bi skupni grob in spomenik tak kraj ustvarila.

Pravica mrtvih do dostojnega pokopa tega vprašanja ne razreši. Pojasni, zakaj je treba posmrtne ostanke pokopati, ne pa tudi, zakaj jih je treba pokopati skupaj na osrednjem slovenskem pokopališču in jim postaviti skupen spomenik.

KPV

Vrniti mrtvim ime

Tu pa se pokaže še globlji paradoks. Ena temeljnih krivic prikritih grobišč ni bila samo v tem, da so bili ljudje brez sodbe pobiti. Mrtvim so odvzeli tudi individualnost: ime, grob, mesto med svojci in možnost, da bi njihovi bližnji za njimi javno žalovali.

Prav zato bi moralo biti popravljanje te krivice predvsem proces vračanja individualnosti. Če je pokojnika mogoče identificirati in če obstajajo svojci, pomeni vrniti mu dostojanstvo tudi vrniti ga med njegove. Seveda pod pogojem, da si njegovi svojci tega želijo; pieteta do mrtvih bi težko pomenila, da država živim odvzame pravico odločati o grobu njihovih bližnjih.

Če identificirane posmrtne ostanke namesto tega zberemo v novem skupnem grobu kot pripadnike ene politično-vojaške kategorije, nastane nenavaden paradoks. Iz anonimne množice mrtvih jih ne vračamo najprej med njihove svojce, temveč jih ponovno oblikujemo v kolektiv – tokrat ne več kot zamolčane mrtve prikritega grobišča, ampak kot kolektiv nacionalnega spomina.

Med anonimnim prikritim grobiščem in označenim nacionalnim spomenikom je seveda nepremostljiva moralna razlika. Vendar se lahko v obeh primerih posameznik izgubi v kolektivu – prvič kot brezimni mrtvec, drugič kot predstavnik zgodovinske kategorije.

Zato se vprašanje ob načrtovanem skupnem pokopu na Žalah nazadnje glasi zelo preprosto: kaj pravzaprav pomeni mrtvemu vrniti dostojanstvo – vrniti mu ime, grob in mesto med njegovimi ali ga vključiti v nov kolektivni spomenik?

Mrtvemu vrniti dostojanstvo pomeni najprej vrniti mu tisto, kar mu je bilo odvzeto: ime, grob in mesto med njegovimi. Šele potem se lahko živi odločamo, kakšen spomenik bomo postavili svojemu spominu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.