Ker število pomembnih dogodkov in osebnosti bistveno presega število dni v letu, je vsak državni praznik nujno rezultat izbire. Ta izbira nikoli ni nevtralna. Pove nam, kaj neka skupnost razume kot posebej pomembno in kakšno podobo svoje preteklosti želi ohraniti v kolektivnem spominu.

Prav zato državni prazniki niso le izraz zgodovinskega spomina, ampak tudi instrument spominske politike. Izhodišče tega razmišljanja je razglasitev 17. maja za državni praznik, vendar zgolj kot študija primera. Zanima nas predvsem, kaj se zgodi, ko država koledar državnih praznikov začne uporabljati kot sredstvo politične interpretacije zgodovine.

Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja

Tretja vlada Janeza Janše je po porazu na parlamentarnih volitvah 24. aprila 2022 razglasila 17. maj za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Vlada, ki jo je po volitvah 2022 sestavil Robert Golob, je praznik umaknila s seznama praznikov. Leta 2026 je bila odločitev sprejeta še pred izvolitvijo četrte Janševe vlade.

Že samo zaporedje teh odločitev kaže, da pri uvrščanju tega dneva na seznam državnih praznikov oziroma odstranjevanju z njega ni šlo zgolj za ohranjanje spomina na določen zgodovinski dogodek. V ospredju je bila logika spominske politike. Zgodovina, ki razkriva pretekle krivice ali zločine, se lahko s pridom uporabi za utemeljevanje zahtev v sedanjosti. Za posameznike, politične skupine in države postane sredstvo samopredstavitve, samoupravičevanja in samopotrditve.

Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Prav zato vprašanje ni, ali so žrtve 17. maja vredne pietete. To ni sporno. Vprašanje je, zakaj je država za državni praznik izbrala prav ta datum in prav ta dogodek. 

Za dan spomina je bil izbran 17. maj 1942, ko so partizani ubili 53 oseb, večinoma pripadnikov romske skupnosti (tedaj v virih praviloma označenih kot Cigani). Vlada je dogodek opredelila kot »prvi množični pomor slovenskih civilistov s strani komunistov« in dodala, da Republika Slovenija »vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten«.

S tem pridemo do bistvenega vprašanja: zakaj je bil za državni praznik izbran prav 17. maj 1942 in ne kateri izmed številnih drugih datumov, ki zaznamujejo trpljenje civilnega prebivalstva med vojno? Zakaj ne začetek izgona Slovencev, ki so ga nemške okupacijske oblasti začele izvajati že v letu 1941? Zakaj ne dan množičnih italijanskih internacij civilnega prebivalstva? Zakaj ne množični požigi slovenskih vasi? Zakaj ne spomin na žrtve koncentracijskega taborišča na Rabu? Zakaj ne streljanje talcev v Gramozni jami? Zakaj prav dogodek 17. maja 1942?

Državni praznik ni znanstvena razprava. Je uradna državna interpretacija preteklosti. Prav zato izbira datuma nikoli ni zgolj spomin na žrtve, ampak tudi odločitev o tem, katera zgodba o preteklosti bo dobila status uradnega državnega spomina. Izbira prav tega datuma zato ni brez interpretativnih posledic. Dogajanje med letoma 1941 in 1945 postavlja v okvir, v katerem postane tako imenovano komunistično nasilje izhodišče za razumevanje celotnega vojnega obdobja. Prav v tem smislu izbira datuma pomeni poseg v prevladujočo zgodovinsko interpretacijo tega časa.

Premik z zgodovinskega na moralni teren

Izbira leta 1942 ni naključna. Ne zato, ker bi bil ta zločin večji od drugih vojnih zločinov, temveč zato, ker omogoča začetek pripovedi o »komunističnem nasilju« že med vojno. S tem se razprava premakne z zgodovinskega na moralni teren. Kdor podpira izbiro tega datuma kot državnega praznika, nastopa kot zagovornik pietete do žrtev; kdor ima do izbire datuma pomisleke, tvega, da bo razumljen kot nekdo, ki je do žrtev brezbrižen ali celo sovražen. Razprava o zgodovinski interpretaciji se tako preoblikuje v moralno presojo sedanjih političnih stališč.

Bobo

Ideološki spor se tako spremeni v moralni spopad med Dobrim in Zlim. 

Zgodovinski akterji izgubijo človeško kompleksnost. Ne nastopajo več kot ljudje s protislovji, zmotami in odgovornostjo, temveč kot moralne figure: eni poosebljajo Dobro, drugi Zlo. Prav zato so takšne zgodovinske drame v resnici globoko nezgodovinske. Preteklosti ne skušajo razumeti v njeni lastni kompleksnosti, ampak jo preoblikujejo v zrcalno podobo sedanjih političnih sporov. Izbira državnega praznika ni zgodovinopisna odločitev, temveč odločitev o tem, kateri interpretativni okvir zgodovine bo država postavila v središče svojega kolektivnega spomina.

Eden od razlogov, zaradi katerih je večina volivcev leta 2022 podprla Roberta Goloba, je bilo tudi pričakovanje, da bo nova vlada spremenila nekatere odločitve svoje predhodnice. Sklep o razglasitvi novega nacionalnega spominskega dneva ni bil sprejet po javni razpravi ali širšem družbenem soglasju. Zato je mogoče domnevati, da ni bil mišljen zgolj kot izraz pietete do žrtev, temveč je imel tudi izrazito politično funkcijo.

Nova vlada se je tako znašla pred dilemo. Če bi spominski dan ohranila, bi potrdila eno od simbolno najizrazitejših odločitev svoje predhodnice. Ker ga je odpravila, pa je opozicija njeno odločitev razglasila za ideološko, izključevalno in celo nemoralno. Opozarjala je, da država znova ustvarja dve nezdružljivi resnici o preteklosti in da takšna politika onemogoča spravo.

Najostreje je odločitev obsodil vodja največje opozicijske stranke Janez Janša. Po njegovih besedah je šlo za »eno najbolj zavržnih in sramotnih odločitev v zgodovini samostojne Slovenije«, na družbenem omrežju X pa je celo zapisal, da je vlada z njo napovedala novo državljansko vojno.

V tem je paradoks celotnega spora. Golobovi vladi so očitali ideološkost in onemogočanje sprave, čeprav je bil že sam način uvedbe novega spominskega dne izrazito politično dejanje. Zbliževanja in razumnega dogovora ni mogoče graditi na državni interpretaciji zgodovine, ki odporniško gibanje in kolaboracijo postavlja na isto moralno raven. Komunistična partija je narodnoosvobodilni boj razumela tudi kot priložnost za izvedbo socialistične revolucije, po vojni pa je novi režim z množičnimi zunajsodnimi poboji zagrešil zločin, ki je ostal nekaznovan. To pa še ne pomeni, da je mogoče narodnoosvobodilno gibanje kot celoto enačiti s temi zločini.

Kako nastajajo zgodovinski miti

Takšna politična raba zgodovine ni slovenska posebnost. V Sloveniji pa je dobila posebno težo tudi zato, ker sta obe strani povojnega ideološkega spora desetletja gradili selektiven kolektivni spomin. Dolga desetletja je slovensko zgodovinopisje nastajalo pod vplivom komisij za ohranjanje tradicij in vrednot narodnoosvobodilnega boja ter socialistične revolucije. Ker je bila njihova skrb pogosto usmerjena bolj v utrjevanje zaželene zgodovinske podobe kakor v kritično preverjanje zgodovinskih dejstev, je razumevanje tega obdobja marsikdaj dobilo bolj mitske kakor zgodovinsko utemeljene poteze. 

Sašo Radej

Udeleženci vojnega dogajanja, ki so po vojni prevzeli politično oblast, niso bili pripravljeni dopuščati raziskav, ki bi osvetlile njihove napake, zmote ali odgovornost. Zato pri raziskovanju narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije ni manjkalo tabuiziranih tem. Raziskovalci so bili pri obravnavanju teh vprašanj močno omejeni. Svojega predmeta niso mogli presojati z običajnimi merili kritične in primerjalne analize, temveč so bili pogosto prisiljeni sprejemati uradno potrjene interpretacije kot nesporna dejstva. Kot sem zapisal že pred štiridesetimi leti: »Tam, kjer se začenja samoumevnost, se neha znanost.«

Nič manj vneto pa je svoje napake in slabosti potlačevala tudi poražena, domobranska stran. Po letu 1945 se je v emigraciji oblikoval selektivni kolektivni spomin, ki je pogosto dobil značaj apologije lastnih odločitev, tudi takih, za katere ni mogoče najti opravičila (denimo poklonitev slovenskih politikov duceju v Rimu kmalu po italijanski priključitvi Ljubljanske province Italiji 3. maja 1941, prisega Adolfu Hitlerju na ljubljanskem stadionu na njegov rojstni dan itd.).

Poudarjeno so se spominjali domobranskih žrtev, zlasti tistih, ki so padle v spopadih z rojaki v narodnoosvobodilnem gibanju. Na ta način so oblikovali podobo preteklosti, ki je bila zavestno postavljena nasproti uradnemu zgodovinopisju v domovini. Tudi to podobo je bilo mogoče vzdrževati le s skrbno selekcijo tega, kar je ostalo v kolektivnem spominu, in tistega, kar je bilo potisnjeno v pozabo. Predvsem pa je bil potisnjen v ozadje podatek, da so se med vojno najprej povezali z italijanskim fašističnim okupatorjem, nato pa še z nemškim nacističnim režimom.

Državni prazniki morajo povezovati državljane

Demokratična skupnost državnih praznikov ne potrebuje zato, da bi z njimi dokončno razsojala o zgodovini. Potrebuje jih zato, da ustvarja skupni simbolni prostor svojih državljanov. Državni prazniki niso namenjeni temu, da država razglasi zmagovalca zgodovine. Njihov namen je, da državljanom pomagajo prepoznati skupni prostor, v katerem lahko kljub različnim pogledom na preteklost živijo skupaj. Zato je dolžnost demokratične države, da izbira takšne praznike, ki skupnost povezujejo, ne pa razdvajajo. Državni prazniki naj bodo mostovi med državljani, ne mejniki, ki jih ločujejo.

Prav zato vprašanje državnih praznikov ni vprašanje zgodovinske resnice, temveč politične modrosti. Demokratična država ne izbira praznikov zato, ker bi z njimi dokončno razsodila o preteklosti, ampak zato, ker z njimi oblikuje skupni simbolni prostor skupnosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.