Božidar Jezernik o Cankarjevi metafori hlapca (1. del)

Ta vzorec se ponavlja vse od razprav o splošni volilni pravici in Cankarjevega bičanja ljudi, »za hlapce rojenih, za hlapce vzgojenih«, do druge svetovne vojne, ko je Osvobodilna fronta v četrti točki svojega programa napovedala preobrazbo Slovencev iz naroda hlapcev v narod junakov. S tem je literarna metafora dokončno stopila v politični jezik. »Hlapec« ni bil več le književni lik ali moralna oznaka, temveč politična kategorija, namenjena mobilizaciji in preoblikovanju kolektivne identitete.

Dolgo življenje metafore hlapca povzema pomemben del slovenske politične zgodovine. Razkriva nekaj globljega. Več kot stoletje ponavljajoči se dvomi o samostojnosti politične presoje državljana delujejo kot svojevrstna demokratična blokada. Demokracija namreč ne zahteva le, da mislimo s svojo glavo.

Zahteva tudi, da priznamo možnost, da s svojo glavo misli tudi naš politični nasprotnik, četudi pride do drugačnih sklepov. Logika metafore hlapca deluje prav nasprotno. Ne zanika le pravilnosti njegovega mnenja, ampak tudi možnost, da je to mnenje sploh njegovo. Dolgo življenje Cankarjeve metafore zato povzema pomemben del slovenske politične zgodovine – ne toliko kot zgodovino pojma hlapca, temveč kot zgodovino nezaupanja v politično avtonomijo drugega človeka.

Cankar je pojem hlapca uporabil v zgodovinskem trenutku, ko je v slovenskem političnem jeziku že deloval kot metafora. Ni mu ga bilo treba ustvariti. Dal pa mu je literarno moč in moralno globino, zaradi katerih je postal eden najtrajnejših simbolov slovenske politične kulture.

Prav zato je ostal izjemno odprt. Metafore namreč niso fotografije resničnosti, temveč kulturne interpretacije sveta. Njihov pomen ni nikoli dokončen, ampak se spreminja skupaj z družbo, ki jih uporablja. Vsaka doba je metafori hlapca dodala svoje predstave o tem, kdo je hlapec, kdo gospodar in zakaj.

Prav zato metafora hlapca nikoli ni bila zgolj opis nekega človeka. Vedno je bila tudi način razlage političnega sveta. Z njo ni bilo mogoče povedati le, kdo je nekdo, ampak predvsem zakaj ravna tako, kot ravna. Prav v tej razlagalni moči je skrivnost njene izjemne trdoživosti.

Posebno opazno razlago je hlapec dobil v času narodnoosvobodilne vojne. Na plakatu OF je preobrazila slovenski narod, izdanem ob tretji obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, je OF jasno pokazala, kako je razumela svojo zgodovinsko vlogo.

Wikimedia

Plakat predstavlja partizana, ki z golimi rokami in nožem napade oboroženega nemškega vojaka. Nemec ima puško, bombe, čelado, uniformo in vse znake moderne vojaške sile. Partizan pa ima skoraj samo svoje telo. Spopad ni prikazan kot vojaška operacija, temveč kot skoraj prvinski boj človeka proti nasilju.

Plakat nosi napis: »OF je preobrazila slovenski narod.« Leta 1944 vojna še ni bila končana in o osvoboditvi ni bilo mogoče govoriti. Možno pa je bilo osvobodilni boj označiti po njegovi pomembni dimenziji: cilj odpora proti okupatorjem ni bil samo narodna osvoboditev, ampak tudi izgradnja bolj pravične družbe po vojni.

To pomeni, da OF ni nastopala zgolj kot organizacija odpora proti okupatorju, temveč kot organizirana družbena sila, ki je ustvarjala novo družbo in novega človeka. V tem se razkriva izrazito revolucionarno razumevanje zgodovine: konec vojne ne bo prinesel samo narodne svobode, sam narod bo spremenjen.

Osvobodilna fronta ni govorila o narodu podložnikov ali narodu zatiranih, temveč o narodu hlapcev. S tem je Cankarjevo moralno metaforo vključila v svojo revolucionarno pripoved. Pri Cankarju je hlapec predvsem posameznik, ki se odpove moralni avtonomiji. Na plakatu pa metafora postane kolektivna.

Vsakič, ko nekoga razglasimo za hlapca, mu ne odrečemo le pravilnosti njegovega političnega stališča. Odrečemo mu tudi sposobnost samostojnega političnega mišljenja.

Hlapec ni več posameznik, temveč celoten narod. Prav tako tudi preobrazba ni več individualna, temveč kolektivna. Narod naj bi iz hlapca postal junak, gospodar lastne usode. Zato ne gre zgolj za politično spremembo, ampak za antropološko preobrazbo: narod naj bi dobil novo identiteto.

Če nas je dosedanje razmišljanje privedlo do teze, da je bila po letu 1907 glavna dilema: ali bo novi državljan mislil sam ali bo mislil po nekom drugem?, plakat odločno odgovarja: ne zanima nas toliko državljan kot junak. Sporočilo vsebuje pomembno razliko. Demokracija potrebuje državljane, revolucija junake.

Prav v tem se razkriva temeljna razlika med demokratično in revolucionarno politično kulturo. In res, na plakatu ni razprave, ni političnega pluralizma, ni državljana. Obstajata samo dve kategoriji: bodisi hlapci bodisi junaki. Vmesnega prostora ni. To je značilno za revolucionarno ikonografijo in za revolucionarni način razmišljanja.

Metafora hlapca je skozi vse 20. stoletje ostala izredno produktivna. Ta plakat je odličen dokaz. To se lepo ujema s četrto točko programa OF. Pravzaprav bi lahko zapisali, da je ta plakat njena vizualna ponazoritev. A Cankar je »hlapca« uporabil kot kritiko moralne odpovedi posameznika, OF pa kot diagnozo zgodovinskega stanja celotnega naroda. Ta diagnoza je veljala vse do razpada nekdanje skupne države.

Zanimivo, s spremembo režima in prehodom v demokracijo, do česar je prišlo leta 1991, pa hlapec ni izgubil svoje pomembne vloge in teže v političnem govoru. Današnji politični govor ga še vedno s pridom uporablja, in sicer predvsem kot oznako političnega nasprotnika.

Dolgo 20. stoletje je tako spremenilo nosilca metafore. Pri Cankarju je bil hlapec posameznik, v revolucionarni ikonografiji narod, v sodobnem političnem govoru pa predvsem politični nasprotnik. Malo metafor je v slovenski politični kulturi prehodilo tako dolgo in hkrati tako prilagodljivo razvojno pot.

Politični nasprotnik ne misli s svojo glavo

Cankarjanski »hlapec« je z leti zrasel v tako velikanski mit, da za njim komajda še opazimo njegovega nujnega sopotnika – gospodarja. Beseda hlapec je namreč relacijska: brez gospodarja je sploh ni mogoče misliti. Vsakič, ko nekoga označimo za hlapca, hkrati ustvarimo tudi njegovega gospodarja, četudi ga ne poimenujemo. Toda gospodar Cankarjevega hlapca ni zgolj delodajalec ali oblastnik. Je predvsem tisti, ki naj bi mislil namesto drugega in usmerjal njegove odločitve.

Odmev Cankarjeve metafore v slovenski politični kulturi je bil tako močan, da je sčasoma postala skoraj samoumevna. Prav zato so vprašanja, ki jih odpira – kdo je gospodar, zakaj ga potrebujemo in od kod prepričanje, da nekdo misli namesto drugega –, ostala presenetljivo malo premišljena.

V tem je tudi bistvo problema. Beseda hlapec nikoli ne nastopa sama, ampak vedno prikliče tudi predstavo o gospodarju. Če gospodarja ni, tudi hlapca ni. Zato nas v nadaljevanju ne zanimajo ne hlapci ne gospodarji kot konkretne osebe, temveč politična imaginacija, ki politične odnose vedno znova razume skozi njun medsebojni odnos.

Šimen Zupančič

V svoji drami je Cankar o gospodarju povedal razmeroma malo. Njegova pozornost je usmerjena k učitelju Jermanu, človeku, ki se odloča, ali bo ostal zvest samemu sebi ali se bo uklonil. Zato Hlapci niso toliko drama gospodarja, kot so drama človekove vesti. To lepo izrazi Jerman, ko pravi:

»Resnično, za hlapca nisem rojen. Morda bi rad bil napojen in nasičen, morda bi rad sladko počival pod gospodarjevo streho, ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa če mu sam ukažem …«

Gospodar ostaja skoraj brez lastnosti. O njem izvemo le toliko, da ponuja streho, varnost in kruh ter da ne pripada »smrdljivi drhali«. Drama se zato ne odvija med gospodarjem in hlapcem, temveč v hlapcu samem, v njegovem razmerju do lastne vesti. Prav zato je toliko bolj presenetljivo, da je poznejša slovenska politična kultura iz Cankarjeve metafore ohranila predvsem vprašanje hlapca, vprašanja gospodarja pa skoraj nikoli ni zares odprla.

Toda vsakič, ko nekoga označimo za hlapca, se neizogibno postavi še eno vprašanje: čigav hlapec? Cankar ga skoraj nikoli ne razčleni. Poznejša politična kultura pa je bila veliko ustvarjalnejša. Ponudila nam je hlapce klerikalcev, kapitala, Dunaja, Vatikana, Beograda, Moskve, Bruslja, Kučana, Janše in še mnogih drugih gospodarjev.

S tem se je težišče metafore premaknilo. Pri Cankarju je osrednje vprašanje zvestoba lastni vesti. V poznejšem političnem jeziku pa postane odločilno vprašanje: komu služiš? To ni več isto vprašanje. Če je Cankar iz družbenega položaja ustvaril moralno kategorijo, je slovenski politični govor iz njegove moralne kategorije ustvaril razlagalni model političnega sveta.

Zanimivo, s spremembo režima in prehodom v demokracijo, do česar je prišlo leta 1991, pa hlapec ni izgubil svoje pomembne vloge in teže v političnem govoru. Današnji politični govor ga še vedno s pridom uporablja, in sicer predvsem kot oznako političnega nasprotnika.

Po tem modelu političnih odnosov ne razumemo več predvsem kot soočenja različnih prepričanj, temveč kot razmerje med gospodarjem in hlapcem. Za vsakim političnim stališčem naj bi stal nekdo, ki v resnici misli in odloča. Če se s kom ne strinjamo, nam je pogosto lažje verjeti, da služi svojemu gospodarju, kakor pa sprejeti možnost, da je do drugačnega prepričanja prišel sam. To ni več zgodba o eni sami besedi. Je pripoved o tem, kako si predstavljamo oblast, avtoriteto in politično skupnost.

Državljan v senci hlapca

Ob vsem tem se odpira zanimivo vprašanje. Zakaj je v slovenski politični kulturi osrednja figura postal hlapec, ne pa državljan? Zakaj politične odnose tako pogosto razumemo skozi par gospodar–hlapec in ne skozi pojem državljanske avtonomije? Za razumevanje tega nenavadnega položaja je treba upoštevati več razlogov.

Predvsem »hlapec« v tem govoru ne označuje socialnega položaja. Beseda, ki je prvotno označevala preprosto človeka v službi drugega, je v sodobni slovenski politični govorici skoraj povsem izgubila ta pomen. V sodobnem pomenu »hlapec« označuje človeka, ki se je prostovoljno odpovedal lastni presoji in služi interesom nekoga drugega. Ne gre torej za opis, temveč za moralno sodbo. Ko označimo nekoga za »hlapca«, to pomeni, da smo ga razglasili za človeka brez hrbtenice.

Beseda »hlapec« je v politični propagandi izjemno uporabna, ker ne označuje dejanja, temveč domnevno človekovo notranjo držo. Prav zato jo je skoraj nemogoče ovreči. Kdor je obtožen korupcije, lahko zahteva dokaze. Kdor je razglašen za hlapca, tega ne more storiti, saj ne gre za preverljivo dejstvo, ampak za interpretacijo njegove osebnosti.

Ravno zato je oznaka politično tako učinkovita. Če je politični nasprotnik hlapec, njegovih argumentov ni več treba ovreči. Dovolj je pokazati na njegovega domnevnega gospodarja. Razprava o argumentih se spremeni v razpravo o podrejenosti.

V Sloveniji pa ima beseda »hlapec« še dodatno razsežnost. Povezana je z zgodovinsko izkušnjo naroda, ki je svojo državo dobil šele leta 1991 in je večino svoje zgodovine preživel na obrobju večjih političnih središč. Tudi po osamosvojitvi se geopolitični položaj ni bistveno spremenil: slovenski prostor je ostal na stičišču vplivov večjih sil. Zato se je pomemben del politične kulture oblikoval okoli vprašanja, komu kdo služi.

Če pogledamo zadnjih 150 let, se pravzaprav ne spreminja sama logika obtožbe, temveč le odgovor na vprašanje, čigav hlapec naj bi bil kdo. Oznaka ostaja ista, zamenja se le gospodar. Paradoks pa je še večji: domnevni hlapec je vedno jasno imenovan, gospodar, ki naj bi mu služil, pa pogosto ostaja nekakšna oddaljena, skoraj neotipljiva figura, katere vpliv se razume kot samoumeven in je zato le redko predmet enako kritične presoje.

Mediaspeed

Pri tem prenosu pomena je po vsej verjetnosti odločilno vlogo odigral Ivan Cankar s svojo dramo Hlapci. Ta po uvodnih satiričnih prizorih postopoma preide v tragiko, v sklepnem dejanju pa v resnost. Zlasti v zaključnem dejanju dramatik pusti toliko odprtih vprašanj, da jih mora – pravzaprav želi – vsak bralec ali gledalec zapolniti po svoje.

Prav te namerne praznine, ki odpirajo prostor najrazličnejšim interpretacijam, so morda vrh Cankarjeve literarne umetnosti. Zapomnljiva metafora o hlapcih, povezana z dramatikovo izjemno literarno močjo, je nedvomno prispevala k njenemu trajnemu uspehu.

Po Hlapcih se je beseda dokončno odtrgala od svojega prvotnega pomena in postala predvsem moralna ter politična oznaka. Po Hlapcih beseda »hlapec« ne označuje več poklica, temveč način mišljenja. Še danes skoraj vsak Slovenec ob tej besedi najprej pomisli na Cankarja, četudi drame nikoli ni prebral. Toda »hlapec« nikakor ni nevtralna oznaka. Kogar označimo za hlapca, mu ne pripišemo le določene lastnosti, ampak hkrati nekaj povemo tudi o sebi.

Implicitno se postavimo na drugo stran: med svobodne, pokončne in samostojne ljudi. Prav zato oznaka »hlapec«, po Cankarju tudi pripadnik »smrdljive drhali«, razkriva manj o tistem, ki mu je namenjena, kot o tistem, ki jo izreče – o njegovi predstavi o sebi in o tem, kako želi, da ga vidijo drugi. Toda prav v tem trenutku literarna metafora preraste svoje literarno okolje in začne oblikovati način političnega mišljenja.

Toda politični pomen te metafore sega precej dlje od jezika. Vsakič, ko nekoga razglasimo za hlapca, mu ne odrečemo le pravilnosti njegovega političnega stališča. Odrečemo mu tudi sposobnost samostojnega političnega mišljenja. Prav v tem se skriva njen demokratični problem.

Demokracija namreč ne zahteva le, da mislimo s svojo glavo. Zahteva tudi, da priznamo možnost, da s svojo glavo misli tudi naš politični nasprotnik, četudi pride do drugačnih sklepov. Metafora hlapca je bila tako uspešna prav zato, ker je omogočila, da političnega nasprotnika ni bilo več treba ovreči.

Dovolj ga je bilo razglasiti za človeka, ki sploh ne misli sam, ampak le ponavlja misli svojega gospodarja. Dolgo življenje te metafore zato ne pripoveduje predvsem zgodbe o eni besedi. Razkriva več kot stoletje trajajoče nezaupanje v politično avtonomijo državljana. Prav v tem je njena največja politična moč in hkrati njen največji demokratični problem.

Slovenski politični govor je državljana prepogosto zamenjal s hlapcem: namesto da bi razpravljal o argumentih avtonomnega političnega subjekta, išče njegovega domnevnega gospodarja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.