Pravna praksa je aprila 2026 objavila članek nekdanjega vrhovnega sodnika Jana Zobca in intervju s političnim publicistom Igorjem Omerzo. Na oba teksta sem spisal ugovor z obširno argumentacijo, a ga urednik Pravne prakse ni hotel objaviti. Ker očitno ne trobim v isti politični rog, kot ostali njegovi sodelavci.

Zato sem odgovor poslal za objavo v Sobotno prilogo Dela. Še istega dne se je nanj odzval – z bolj politično motiviranim kot argumentiranim zapisom – Omerza na X, nato pa še zasl. prof. dr. Dimitrij Rupel, in to v Reporterju (sic!).

Zanimivo je, da Rupel na moje pripombe o njegovem akademsko šibko podprtem pisanju o nacionalnem vprašanju pred nekaj meseci ni odgovoril. Takrat se je polemiki izognil; zdaj pa se je – brez jasne navezave na argumente – nenadoma vključil. Takšna selektivnost odpira preprosto vprašanje: ali gre za odziv na argumente ali zgolj za priložnostno politično repliko.

Ne gre jim za spomenik osamosvojitvi, ampak za zavarovanje spomenikov revoluciji

Posebej pomenljivo je, da Rupel, (ki ni pravnik!), razpreda o tem, kaj naj bi si bralci Pravne prakse želeli brati, pri tem pa prezre, da moj odgovor v tej reviji sploh ni bil objavljen. Sklicevanje na voljo bralcev v takem okviru učinkuje krožno: bralci naj bi želeli brati tekste, odgovorov nanje pa – ker niso objavljeni – očitno tudi ne morejo želeti. Če to ni politično motivirana uredniška selekcija, ki določa okvir razprave, potem je težko reči, kaj je.

Vsekakor pa je zelo povedno, da pisec, ki se tako glasno in pogosto predstavlja kot zagovornik demokracije, ne vidi nobenega problema v tem, da Pravna praksa mojega tehtnega odgovora ni objavila. Res, zelo zanimivo razumevanje demokracije: dopuščena je, dokler ne postane neprijetna.

Ruplov odziv na moj članek iz Sobotne priloge Dela je spisan v njegovem prepoznavnem slogu: nekaj retorične vzvišenosti s posmehljivim podtonom, nekaj politične diskreditacije in precejšnja mera nepoznavanja predmeta, o katerem polemizira. Denimo, kolega zaslužni profesor očitno ne ve niti tega, da sem več let predaval predmet Socialni spomin in kulturna dediščina ter o tej temi objavil vrsto znanstvenih del.

Sam sem se v zadnjih treh desetletjih večkrat in ob različnih priložnostih zavzemal, da bi v Ljubljani vsaj nekatere vidnejše javne spomenike, ki so bili odstranjeni, ponovno postavili. Naj omenim spomenike feldmaršalu Radeckemu, cesarju Francu Jožefu I., kralju Aleksandru I. in, seveda, maršalu Titu.

Že bežen vpogled v javno dostopne podatke na Academia.edu (ki je imela po podatkih za leto 2024 več kot 270 milijonov uporabnikov) bi pokazal, da sodim med 2 % najbolj branih avtorjev na tej platformi. Takšen minimalni preverljiv kontekst bi bil za resno polemiko težko odveč; njegova odsotnost pa kaže, da se avtor v razpravo vključuje brez minimalnega vpogleda v predmet, o katerem razpravlja.

Kaj pa znanstvena dela Dimitrija Rupla? Na Academia.edu jih ni mogoče najti. Zato sem preveril še, kako je vrednotenje bibliografskih kazalcev raziskovalne uspešnosti po metodologiji ARIS. Rezultat? Raziskovalec Rupel ima zabeleženih 47,06 točk in 2 čista citata. Za primerjavo: Sicris zame beleži 1543,62 točk in 131 čistih citatov po WoS plus 310 po Scopus. Toliko o slabo uspelem Ruplovem poskusu, da bi mene in mojo strokovnost odpravil z enim nonšalantnim zamahom leve roke.

Če bi si kolega Rupel poleg občudovanja samega sebe vzel še nekaj minut za preverjanje osnovnih dejstev, bi lahko ugotovil, da sem o spomenikih pisal večkrat, med drugim sem tudi avtor knjige Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani (Modrijan, 2014). Za nekdanjega župana Mestne občine Ljubljana bi takšno poznavanje teme moralo biti skoraj samoumevno – a očitno ni.

Še več, Rupla to ne ovira, da mojega znanstvenega dela ne bi z neznansko lahkotnostjo odpravil kot nepomembno.

Polemiku Ruplu se potemtakem ne zdi vredno ne prebrati besedila, s katerim polemizira, niti poznati dela sogovornika, ki si ga je izbral za demonstracijo svoje vzvišenosti. Tako lahko polemizira z mojim člankom, čeprav ga očitno ni prebral dovolj pozorno, hkrati pa omalovažuje moja druga znanstvena besedila o javnih spomenikih in kolektivnem spominu.

Rupel namreč piše, da gre v mojem članku »za nekakšen traktat o bizantinskem ikonoklazmu oziroma ikonoklastih, tj. uničevalcih verskih podob v 8. in 9. stoletju«. S tem se očitno želi predstaviti kot poznavalec problematike.

Vendar je takšna opredelitev preprosto netočna: o bizantinskem ikonoklazmu ne pišem ne v članku, s katerim polemizira, ne kje drugje. Toliko o natančnosti njegovega branja.

Sam sem se v zadnjih treh desetletjih večkrat in ob različnih priložnostih zavzemal, da bi v Ljubljani vsaj nekatere vidnejše javne spomenike, ki so bili odstranjeni, ponovno postavili. Naj omenim spomenike feldmaršalu Radeckemu, cesarju Francu Jožefu I., kralju Aleksandru I. in, seveda, maršalu Titu.

Moje mnenje je, da bi Ljubljana s ponovno postavitvijo teh spomenikov samo pridobila. Javni spomeniki namreč niso utelešenje upodobljenih zgodovinskih osebnosti, temveč zgodovinski in umetnostni dokumenti svojega časa. Z njihovo vrnitvijo v javni prostor bi postala bolj vidna pestra preteklost mesta, hkrati pa bi se povečala tudi zavest o raznolikosti političnih in umetnostnih okusov – kar bi bilo še posebej dobrodošlo v okolju, kjer se zgodovina ne le selektivno bere, temveč se jo po potrebi tudi sistematično prečiščuje in preureja v skladu z vsakokratnimi ideološkimi preferencami.

Morda bi prav soočenje s to raznolikostjo prispevalo k temu, da bi se zgodovine končno nehali lotevati kot projekta njenega popravljanja – in jo začeli razumeti kot dejstvo, s katerim je treba živeti.

Zasl. prof. dr. Božidar Jezernik