Posebej zanimivo je, da se je obakrat polemično obregnil ob moja besedila, čeprav je obakrat narobe navedel celo njun naslov. Ob tem se človek nehote vpraša, ali ga je k polemiki res pritegnila vsebina mojih besedil ali predvsem možnost, da se polemika začne.

Še bolj zanimivo pa je, da se obakrat ni resneje spoprijel z argumentom, ki je bil predmet razprave. Namesto tega se je zatekel k postopku, ki ga lepo povzema znamenito navodilo odvetnika Billyja Flynna: »Razzle dazzle ’em!« – Če zmanjka argumentov, ostane predstava.

V tej predstavi mi Rupel zdaj razlaga, da »ne razločim« stvari, ki se jih je sam že »naveličal razlagati in dopovedovati«, ker so menda splošno znane. To ni argument. To je pokroviteljski način, kako sogovorniku sporočiti, da problema ne razume in da ga zato niti ni treba jemati povsem resno. Od zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani bi v strokovni polemiki vendarle pričakoval nekaj več: argument proti argumentu, vir proti viru, interpretacijo proti interpretaciji. Ponavljanje »japaja«, četudi po navdihu Miroslava Krleže, pač ne postane argument zato, ker ga ponavlja dolgoletni minister in zaslužni profesor.

Zdaj Rupel sporoča, da se v tej »brezupni polemiki« oglaša zadnjič. Če bi svoj sklep zmogel udejanjiti brez ponovnega zaničljivega naslavljanja s »tovarišem Jezernikom« in brez pojasnjevanja, česa njegov sogovornik ni sposoben razločiti, bi se z njim lahko celo strinjal. Polemika, v kateri argument nadomeščajo etikete, pokroviteljsko »dopovedovanje« in »opozarjanje« »tovariša« sogovornika, je namreč res brezupna. Le razlog za njeno brezupnost je nekoliko drugačen od tistega, ki nam ga hoče predstaviti Dimitrij Rupel.