Danes pogosto govorimo o partizanih in domobrancih, kakor da bi šlo za dve jasno izoblikovani in vnaprej določeni ideološki skupnosti. Toda za veliko večino ljudi ta pripadnost ni bila posledica premišljenega političnega prepričanja, temveč konkretnih odločitev, sprejetih v izrednih in pogosto življenjsko nevarnih okoliščinah. O tem, na kateri strani se je kdo znašel, niso odločale le ideje, ampak tudi kraj bivanja, družinske vezi, izkušnje z okupatorjem, strah, prisila in skrb za preživetje.

Že dolgo je znano, da ljudje iste dogodke vidijo različno, odvisno od položaja, ki ga zasedajo v družbi. Toda to ne velja samo za opazovalce. Velja tudi za ljudi, ki delujejo in govorijo.

Da bi razumeli pomen njihovih besed in dejanj, ni dovolj vedeti, kaj so rekli ali storili. Vedeti moramo tudi, v kakšnem položaju so bili in kakšne možnosti so imeli na voljo, ko so se odločali. Zato se antropolog ne sprašuje le, kaj je nekdo rekel ali storil, temveč tudi, zakaj je to rekel ali storil.

Besede in dejanja ne nastajajo v praznem prostoru. Nastajajo v okoliščinah, ki določajo meje mogočega, koristnega in včasih celo nujnega. V skrajnih razmerah lahko postane tisto, kar človek reče ali stori, predvsem sredstvo preživetja.

To velja toliko bolj za ljudi, ki se znajdejo v položajih, kjer so njihove možnosti izbire skrčene na minimum. Kdor želi razumeti njihova ravnanja, mora najprej razumeti okoliščine, v katerih so živeli in se odločali.

Eden prvih naukov, ki sem se jih naučil pri raziskovanju koncentracijskih taborišč, je bil, da besed in dejanj internirancev ni mogoče razumeti ločeno od položaja, v katerem so se znašli. Človek je enkratno, neponovljivo bitje in končno bitje; to bistveno določa tudi njegove odločitve tako pri izbiri besed kot dejanj.

Pri taboriščih me ni zanimalo predvsem nasilje stražarjev, temveč vprašanje, kako je mogoče, da peščica oboroženih mož obvladuje tisoče ljudi. Odgovor se ni skrival samo v puškah, stražnih stolpih in bodeči žici. Skrival se je tudi v zapletenem svetu upanja, strahu, odvisnosti in prilagajanja, ki je oblikoval vsakdanje življenje za žico.

Med najbolj zgovornimi pojavi je bila tako imenovana »paketna mrzlica«. Juš Kozak je pomen paketov opisal z besedami: »Paketi so bili njihove sanje podnevi in ponoči, vsebina vsega življenja.« Njihov prihod je bil največji dogodek v taborišču. Takrat so se od vseh strani zgrinjali ljudje in nestrpno čakali, da bodo zaslišali svoje ime. Za trenutek je bilo videti, kot da ni ne taborišča ne lakote.

Wikimedia Commons

Povsem drugače je bilo s tistimi, ki paketa niso dobili. Ker so bili pravi povzročitelji njihovega trpljenja premočni, da bi se jim lahko uspešno uprli, se je njihova agresija pogosto preusmerjala na družbeno šibkejše. Neposreden upor proti oboroženim stražarjem je pomenil veliko tveganje in skoraj gotovo kazen.

Jeza se je zato obračala proti tistim, ki se niso mogli braniti: proti šibkejšim sojetnikom, včasih pa tudi proti ženam, materam in drugim svojcem, od katerih so interniranci pričakovali pomoč. Takšno premeščanje agresije sodi med klasične psihološke obrambne mehanizme.

Kadar je dejanski povzročitelj trpljenja nedosegljiv ali premočan, se sovražnost pogosto preusmeri na ljudi, ki predstavljajo manjše tveganje. Paradoks je bil očiten – tarča ogorčenja pogosto niso bili ljudje, ki so povzročili njihovo trpljenje, temveč tisti, ki so jim skušali pomagati. To ni bilo predvsem razkritje njihovega značaja, temveč razkritje moči okoliščin, v katerih so živeli.

Zgovoren primer takšnega premeščanja agresije je v svojem dnevniku iz koncentracijskega taborišča v Padovi opisal Srečko Černe. Zabeležil je, kako so se lačni interniranci jezili na žene in matere, ki jim niso poslale paketa: »Bo že videla, ko pridem domov, po nagi jo bom tepel vsak dan opoldne in zvečer namesto kosila in večerje.«

Če bi te besede brali brez poznavanja okoliščin, bi v njih morda videli predvsem pričevanje o značaju človeka, ki jih je izrekel. V resnici pa povedo mnogo več o svetu lakote, ponižanja in nemoči, v katerem so nastale. Zato jih ne gre razumeti predvsem kot izraz odnosa do žene, temveč kot izraz položaja, v katerem se je znašel njihov avtor.

V takšnih izbruhih ni šlo zgolj za jezo. Prizadeti si je v domišljiji za trenutek povrnil občutek moči, ki mu ga je taborišče odvzelo. Medtem ko je bil v resnici lačen, ponižan in popolnoma odvisen od drugih, je v fantaziji postal tisti, ki bo sodil, kaznoval in odločal o usodi nekoga drugega.

Prav v tej sprevrženi zamenjavi vlog se skriva eden od paradoksov taboriščnega življenja: trpljenje se lahko preoblikuje v vir psihološkega zadoščenja, čeprav zgolj v domišljiji in na račun nekoga, ki za to trpljenje sploh ni odgovoren.

To pa ni bilo značilno le za posameznike, temveč za družbeni red taborišča kot celoto. Tudi tam je veljalo pravilo, da nima nihče samo nekoga nad seboj, temveč tudi nekoga pod seboj. Po tej nevidni lestvici so se navzdol prenašali strah, ponižanje in agresija. Žrtve so se priklanjale tistim zgoraj in pritiskale na tiste spodaj.

Prav zato se raziskovalec pri branju dokumentov, nastalih v oziroma o koncentracijskih taboriščih, ne bi smel vprašati samo, kaj je nekdo napisal, ampak tudi, zakaj je to napisal.

Wikimedia Commons

Takšnega prilagajanja ne srečamo le v koncentracijskih taboriščih. Najdemo ga povsod tam, kjer ljudje govorijo pred močnejšim od sebe: pred sodnikom, zasliševalcem, delodajalcem, okupacijsko oblastjo ali komerkoli drugim, ki odloča o njihovi usodi. Zato zgodovinar ne sme pozabiti, da izrečene besede niso vedno neposreden izraz prepričanja, temveč so pogosto tudi sredstvo za dosego določenega cilja.

To vprašanje postane še posebej pomembno pri prošnjah internirancev za izpustitev iz taborišč in pri njihovih izjavah o pripravljenosti za vključitev v oborožene protikomunistične formacije. Takšni dokumenti so za zgodovinarja dragocen vir, vendar jih je treba brati previdno. Sami po sebi nam ne povedo, kaj so njihovi avtorji v resnici mislili, temveč predvsem, kaj so bili pripravljeni reči v položaju, ko je bila od teh besed lahko odvisna njihova vrnitev domov.

Vprašanje zato ni samo, kaj piše v dokumentu, ampak tudi, v kakšnih okoliščinah je nastal in kakšen cilj je hotel njegov avtor doseči.

Na to opozarjajo tudi številne posamezne usode internirancev. Zgovoren primer ponuja zgodba bratov dvojčkov iz Reniccija. Njuna mati jima je pisala, da je prosila župnika, naj pri oblasteh posreduje za njuno izpustitev. Brata sta bila materinega pisma vesela, vendar je bilo njuno veselje pomešano s skrbjo.

Bala sta se namreč, da bi ju po vrnitvi domov vključili v belo gardo. Nekaj tednov pozneje sta bila res izpuščena iz taborišča. Kmalu zatem se je med interniranci razširila vest, da sta bila mobilizirana v belogardistične enote in da sta že po dveh dneh padla v partizanskem napadu.

Ta zgodba opozarja na nevarnost prehitrih sklepov. Če bi zgodovinar razpolagal samo z materinim pismom ali z njeno prošnjo za posredovanje, bi lahko sklepal, da si je družina predvsem želela vrnitve sinov domov. Če bi razpolagal samo z novico o njuni mobilizaciji, bi morda sklepal, da sta se prostovoljno odločila za belo gardo. Toda celota pokaže nekaj drugega: da pomena dejanj in odločitev ni mogoče razumeti brez poznavanja okoliščin, v katerih so nastali.

Prav zato dokumentov iz koncentracijskih taborišč ni mogoče brati zgolj kot izraz političnih prepričanj njihovih avtorjev. Pogosto so bili tudi izraz strahu, upanja, odvisnosti in želje po preživetju.

Zato se raziskovalec ne sme vprašati samo, kaj je nekdo rekel ali storil. Vprašati se mora tudi, zakaj je to rekel ali storil in kakšne posledice bi zanj imela drugačna odločitev.

Denimo, na ljubljanski škofijski ordinariat so v drugi polovici leta 1942 in prvi polovici  leta 1943 prihajale prošnje, v katerih so prosilci zatrjevali, da navedeni posameznik nikakor ni »prevratnik«, se pravi podpornik OF, ampak je, nasprotno, lojalen podanik italijanske »postavne oblasti«.

Wikimedia Commons

Tako je na primer Ana Pekolj v prošnji, 23. marca 1943, navedla, da je bil njen mož »vedno doma, vedno pokoren državnim oblastem in odločno nasproten vsakemu prevratnemu naziranju«. Dora Porenta pa je v prošnji za izpust moža, 20. marca 1943, celo zatrjevala, da je bil »sempre contro comunismo e contro O. F., manifestava sempre francamente le sue idee« (vedno proti komunizmu in OF ter je vedno odkrito izražal svoja stališča).

Na Rožmanov naslov so prihajale tudi prošnje, kakršno je 1. januarja 1943 napisal v Gonarsu internirani Avguštin Karner: »G. škof, jaz se obračam na Vas s prošnjo, da bi bil sprejet v belo gardo, ker silno gorim od želje, da se borim z našimi fanti in možmi proti brezbožnim komunistom ...

Zato Vas prosim, g. dr. škof, da me pokličete iz internacije v Ljubljano, da prisežem na zvestobi beli gardi in da se poslej borim z dušo in telesom za Kristusa Kralja in za red in mir v naši Sloveniji. Garantiram Vam, g. škof, da če bom sprejet v belo gardo, bo marsikateri rdeči brezbožnik padel mrtev ali živ pravdi v roke, ker jaz gorim od želje, da se borim proti njim ...«

To seveda ne pomeni, da med interniranci ni bilo iskrenih protikomunistov. Prav tako ne pomeni, da so bile vse prošnje za sprejem v MVAC zgolj pretvarjanje. Pomeni pa, da iz takšnih dokumentov ni mogoče neposredno sklepati na politično identiteto njihovih avtorjev. Človek, ki piše prošnjo za izpustitev iz koncentracijskega taborišča, ni svoboden opazovalec, temveč človek v skrajni stiski. Njegove besede so lahko izraz prepričanja, lahko pa tudi izraz strahu, upanja ali želje po vrnitvi domov. Največkrat so bile verjetno vse to hkrati.

Da so bile politične in vojaške opredelitve v vojnih razmerah pogosto manj trdne, kot jih vidimo danes, kaže tudi dogajanje po kapitulaciji Italije. Več pripadnikov vaških straž se je takrat predalo partizanom brez boja, partizanski štabi pa so jih vključevali v svoje enote. Enako so ravnali tudi s številnimi posamezniki, ki so bili pred tem krajši čas vključeni v MVAC.

Pri tem ne gre prezreti, da so ljudje, ki so internirance nagovarjali k vstopu v MVAC, njihovo stisko dobro poznali. Prav zato so bile prošnje in izjave, nastale v razmerah lakote, negotovosti in prisilne internacije, lahko tudi učinkovito sredstvo politične mobilizacije. Zato jih ni mogoče razumeti zgolj kot pričevanje o internirancih, temveč tudi kot pričevanje o strategijah tistih, ki so skušali njihovo stisko preoblikovati v politični kapital.

Naloga raziskovalca zato ni, da iz preteklosti izbira dokaze za vnaprej pripravljene sodbe. Njegova naloga je razumeti ljudi v svetu, v katerem so živeli. To pomeni razumeti ne samo njihove besede in dejanja, temveč tudi možnosti, ki so jih imeli na voljo, strahove, ki so jih spremljali, in posledice, ki bi jih lahko doletele, če bi ravnali drugače.

Včasih to pomeni priznati, da so isti ljudje lahko hkrati sovražili okupatorja in komunizem, si želeli domov in se bali vrnitve, govorili eno in mislili drugo ali pa niti sami niso vedeli, kaj bi storili, če bi se jim ponudila možnost izbire. Prav v tej protislovnosti se skriva resnična človeška izkušnja vojne. Šele ko jo poskušamo razumeti, lahko razumemo tudi pomen besed in dejanj ljudi, ki so živeli v svetu, bistveno drugačnem od našega.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.