Ko je 8. julija 1990 v Kočevskem rogu potekala prva spravna slovesnost, je dogodek simbolno zaznamoval začetek novega obdobja. Tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je navzoče pozval: »Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki je edina pot v življenje.« Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan pa je dodal misel, ki je ostala ena najbolj citiranih iz tistega časa: »Spravimo se torej z njimi, pokopljimo jih, a z njimi odnesimo in pokopljimo tudi orožje.«

Od teh besed je minilo več kot tri desetletja. V tem času je bilo izrečenih nešteto pozivov k spravi, organiziranih mnogo slovesnosti, napisanih nešteto člankov, knjig in političnih programov. Kljub temu se zdi, kakor da sprava ostaja nedosežen cilj. Mrtvi še vedno niso vsi dostojno pokopani, »orožje« pa prav tako ni izginilo. Le da danes ni več iz jekla in smodnika, temveč iz besed, simbolov, interpretacij in političnih interesov.

Ko sem pred kratkim sestavljal kazalo zbornika o spravi, ki je v pripravi za tisk, me je presenetila na videz nepomembna, a povedna podrobnost. Med besedila sem namreč vključil tudi nagovor tedanjega predsednika predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana in pridigo ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja, izrečena na dogodku v Kočevskem rogu 8. julija 1990.

Že njuna naslova razkrivata različno razumevanje istega dogodka. Kučanov tekst nosi naslov Govor na spravni slovesnosti, Šuštarjev pa Pridiga na spominski maši. Za spominski zapis sem prosil tudi ljudi, ki so bili dogodku posebej blizu.

Medtem ko odgovora iz kroga nekdanjega predsednika nisem prejel, je pomožni škof Anton Jamnik prispeval zapis, v katerem dogodek opredeljuje kot »pogrebno spominsko mašo« oziroma »spravno slovesnost«. Pobudnica in ena glavnih organizatork dogodka Spomenka Hribar ga poimenuje »spravni dan«. Še bolj pomenljiv pa je pogled nekaterih nekdanjih domobrancev. Justin Stanovnik je v enem izmed intervjujev izjavil, da tisto, kar se je 8. julija 1990 zgodilo v Kočevskem rogu, »ni bilo nič«.ć

arhiv Reporterja

Ta raznolikost poimenovanj sama po sebi ni nepomembna. Poimenovanja niso zgolj besede; so način, kako ljudje razumejo dogodke, jim pripisujejo pomen in jih umeščajo v svoj pogled na svet. Ko sem primerjal različne opise istega dogodka, sem prišel do nekoliko neprijetnega spoznanja.

Če se ključni akterji in dediči tega simbolno izjemno pomembnega srečanja ne morejo poenotiti niti glede tega, kaj se je tedaj sploh zgodilo oziroma kako naj bi dogodek imenovali, potem težko pričakujemo soglasje o mnogo zahtevnejših vprašanjih, povezanih s pomenom preteklosti.

Zdi se, da je vsak od udeležencev v Kočevski rog prinesel svojo predstavo o spravi in od tam odnesel predvsem potrditev lastnega razumevanja dogodka. Morda prav v tem tiči eden od razlogov, zakaj se sprava v slovenskem javnem prostoru tako pogosto kaže kot izmikajoči se cilj: ne zato, ker bi bilo premalo govora o njej, temveč zato, ker pod isto besedo različni ljudje razumejo zelo različne stvari.

V javnem prostoru se zato pogosto ustvarja vtis, da Slovenci nosimo neko posebno breme zgodovine, ki ga ne zmoremo odložiti. Kot da smo ujeti v začarani krog preteklosti in nesposobni storiti odločilnega koraka naprej.

Politični in mnenjski voditelji nam redno ponavljajo, da je narodna sprava prvi pogoj za zdravo prihodnost skupnosti. Brez nje naj bi ostajali talci starih delitev, iz katerih naj bi izvirali številni sodobni problemi. Sprava se v takšnih interpretacijah pojavlja skoraj kot čarobni ključ, ki bi odprl vrata v boljšo družbo, če bi ga le zmogli najti.ć

Toda morda je težava drugje. Morda sprave ne iščemo na pravem mestu.

Ob vprašanju sprave pogosto stojimo kakor pred sfingo. Pred nami je velika uganka, ki naj bi odločala o naši prihodnosti. Dokler je ne rešimo, naj ne bi mogli naprej. Vendar je pri sfingini uganki bistveno nekaj drugega: njena moč traja le toliko časa, dokler ne prepoznamo pravilnega odgovora. Ko ga prepoznamo, sfinga izgubi svojo oblast.

Morda je podobno tudi s spravo. Morda se nam izmika ne zato, ker bi bili Slovenci posebej nespravljivi, temveč zato, ker jo iščemo tam, kjer je ni mogoče najti. Iščemo jo v političnih deklaracijah, simbolnih gestah in ideoloških sporih, medtem ko spregledamo, da je bila v vsakdanjem življenju v veliki meri dosežena že pred desetletji.

Spominjam se pogovora, ki sem mu prisostvoval v prvi polovici šestdesetih let v neki dolenjski vasi. Eden od sogovornikov je vojno preživel na »rdeči«, drugi na »beli« strani. Med pogovorom je slednji izrekel stavek, ki me je kot otroka pretresel: »Saj, če bi mi zmagali, bi vas še več potolkli.« Pričakoval sem prepir, morda celo sovražnost.

Bobo

Toda ni se zgodilo nič takega. Po kratkem molku sta oba obstala vsak v svojih mislih. Izrečene besede niso odprle starega bojišča, temveč so vodile k tihemu spoznanju, da je vojna zlo. Nobeden ni imel potrebe po nadaljnjem dokazovanju svojega prav.

Takrat sem prvič zaslutil razliko med političnim spominom in življenjem samim.

Dolenjske vasi so bile med vojno pogosto razdeljene po ideoloških in vojaških ločnicah. Toda dvajset let pozneje je bilo treba živeti naprej. Ko so vaščani kupovali skupno kmetijsko mehanizacijo, so denar prispevali nekdanji »rdeči« in nekdanji »beli«. Ko je bilo treba opraviti večja dela, so delali skupaj.

Po žetvi in mlatvi so skupaj praznovali. Kadar je prišlo do prepira, se je ta praviloma nanašal na meje parcel, živino ali medsosedske zamere, ne pa na dogodke iz vojne. Ob smrti vaščana so ob njem bedeli vsi, ne glede na nekdanje opredelitve. Pri porokah so sedeli za istimi mizami. Njihovi otroci so se poročali med seboj. Danes so njihovi vnuki in pravnuki odrasli ljudje.

To ni bila sprava v obliki slavnostne deklaracije. Nihče je ni razglasil. Nihče je ni podpisal. Nastala je iz potrebe po skupnem življenju. Ljudje so ugotovili, da je prihodnost pomembnejša od preteklosti in da sosed ostaja sosed tudi po koncu vojne.

Če je tako, potem se zastavlja vprašanje, zakaj se zdi sprava v javnem prostoru še vedno nedosežena. Odgovor je morda preprost. Nekateri ljudje in skupine živijo od prepričanja, da problem ostaja nerešen. Če bi priznali, da je bilo na ravni vsakdanjega življenja mnogo storjenega že zdavnaj, bi izgubili pomemben vir moralne in politične legitimnosti. Zato ne vidijo tistega, kar je mogoče videti, in ne slišijo tistega, kar je mogoče slišati.

Toda če je bila sprava v vsakdanjem življenju v veliki meri dosežena že pred desetletji, zakaj ostaja v javnem prostoru tako izmuzljiv in nedosežen ideal?

Del odgovora se skriva v samem načinu, kako je bil pojem sprave razumljen in uporabljan. Sprava predpostavlja priznanje drugega kot legitimnega sogovornika, s katerim si delimo skupni politični in moralni prostor. To pa je težko doseči v tradicijah, ki politiko razumejo predvsem kot boj med resnico in zmoto, med dobrim in zlim, med tistimi, ki imajo prav, in tistimi, ki jim je treba to pravico šele priznati.

V slovenski politični zgodovini takšno razumevanje ni bilo omejeno zgolj na revolucionarne tokove. Tudi njihovi nasprotniki so pogosto dojemali politično življenje ne kot tekmovanje med legitimnimi alternativami, temveč kot prizadevanje za prevlado edinega pravilnega svetovnega nazora.

V takšnem okviru politični nasprotnik ni razumljen kot nekdo, s katerim se je mogoče sporazumevati, temveč kot ovira, ki jo je treba odstraniti, prevzgojiti ali vsaj moralno diskvalificirati.

Prav zato se sprava tako pogosto spreminja v nekaj drugega od tega, kar naj bi bila. Namesto vzajemnega procesa priznanja postane zahteva, da ena stran prizna resnico druge.

Bobo

Namesto dialoga postane preverjanje pravilnosti zgodovinskega spomina. Namesto srečanja različnih izkušenj postane potrjevanje že vnaprej določenih moralnih hierarhij. Kdor zase zahteva monopol nad resnico, težko prizna legitimnost drugače mislečega. Brez takšnega priznanja pa sprava ni mogoča.

Morda je zato slovenska razprava o spravi pogosto podobna hoji v krogu. Več ko se govori o njej, bolj se oddaljuje. Medtem ko ljudje v vsakdanjem življenju že dolgo živijo drug ob drugem, sodelujejo, sklepajo prijateljstva, se poročajo med seboj ter skupaj pokopavajo svoje mrtve, se v javnem prostoru še vedno bijejo bitke za moralno lastništvo preteklosti.ć

Sfingina uganka je bila torej morda rešena že zdavnaj. Toda sfinga še vedno stoji na poti, ker nekateri vztrajajo pri prepričanju, da uganka še ni rešena. Najslabše vidi tisti, ki noče videti. Najslabše sliši tisti, ki noče slišati. Če pa mu takšna slepota in gluhota prinašata še moralni ugled, politični vpliv ali občutek zgodovinske pravičnosti, potem ima zelo malo razlogov, da bi se jima odpovedal.

Če je res tako, potem bi veljalo premisliti tudi o simbolnem pomenu dogodka, ki se je zgodil 8. julija 1990 v Kočevskem rogu. Kljub različnim interpretacijam je šlo za eno redkih zgodovinskih dejanj, pri katerem sta si predstavnika dveh dotlej sprtih simbolnih polov slovenske družbe javno segla v roko in pozvala k skupni prihodnosti. Morda zato ni naključje, da je Spomenka Hribar dogodek poimenovala preprosto »spravni dan«. To poimenovanje se zdi danes bolj posrečeno kot kadarkoli prej.

Če že imamo državne praznike, ki obeležujejo upor, državnost in osamosvojitev, celo skupine Ciganov (danes: Romov), bi veljalo razmisliti tudi o prazniku, ki bi bil posvečen preseganju delitev.

Osmi julij bi lahko postal državni praznik – spravni dan. Ne kot dan zmagovalcev ali poražencev, ne kot dan ene zgodovinske interpretacije proti drugi, temveč kot dan spomina na preprosto, a pomembno spoznanje, da je skupno življenje mogoče tudi po najglobljih razkolih.

Tak praznik ne bi rešil odprtih zgodovinskih vprašanj niti ne bi odpravil različnih pogledov na preteklost. Bi pa priznal nekaj, kar je slovenska družba v veliki meri dosegla že sama: da so ljudje pogosto našli pot drug do drugega veliko prej, kot so to zmogli njihovi politični in ideološki zastopniki.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.