Avtoriteta prvega predsednika slovenske vlade je mitu o drugi Švici dala izjemno prepoznavnost in politično težo. Toda vsakdanja resničnost je vse bolj razkrivala razkorak med obljubo in dejanskim razvojem države. Zato je postajalo vse nujnejše pojasniti, zakaj se obljuba ni uresničila.

Pri tem vse razlage niso bile enako uporabne. Pojasnilo, da je bila predstava o drugi Švici že od začetka nerealistična, ni moglo priti v poštev, saj bi omajalo verodostojnost tistih, ki so jo širili. Težišče pojasnjevanja se je zato premaknilo drugam: druga Švica bi bila že dosežena, če Sloveniji na poti do nje ne bi stale naproti posamezne skupine ali posamezniki, ki jo pri tem vztrajno ovirajo.

Tako se neuresničena obljuba ni spremenila v povod za samorefleksijo, temveč v novo sredstvo politične mobilizacije. Mit ni razpadel, temveč je dobil nove grešne kozle. Prav v tem je skrivnost njegove trdoživosti. Moč političnega mita namreč ni toliko v tem, da se uresničuje, ampak v tem, da zna vsako oviro spremeniti v dokaz, da je cilj pravilen. Zato razkoraka med obljubo in resničnostjo ne razume kot ovržbo, temveč kot dokaz, da nekdo preprečuje njegovo uresničitev.

Tudi Lojze Peterle je pozneje ponudil svojo razlago, zakaj Slovenija ni postala druga Švica. Leta 2018 je v zapisu z naslovom Zakaj nismo druga Švica? najprej spomnil na misel Ivana Omana: »Mi bi imeli Švico, če bi delali kot Švicarji.«

Nato je pojasnil, da Oman »ni mislil na švicanje – Slovenci smo poznani kot pridni delavci, tudi v Švici – ampak na vrednote, načela, pravno državo in kulturo švicarske demokracije. Švica pozna visoko kakovost medsebojnosti, s sožitjem, v katerem različnost ne moti ali deli, ampak bogati. Uspešnost je nagrajena, nezakonito ravnanje kaznovano.

Sašo Radej

Navajeni smo reči – v Švici je red. Če Švicar prijavi gradnjo hiše z enim nadstropjem, ne bo na črno dozidal še enega. Poglejmo urejenost njihovih mest in podeželja. Red imajo, ker spoštujejo drug drugega in se držijo pravil.«

Razlaga se je medtem bistveno spremenila. Na začetku je bila druga Švica predstavljena kot skoraj samoumevna posledica samostojne države. Zdaj razlog za njen izostanek ni več v političnih okoliščinah, temveč v ljudeh samih. Obljuba se ni izkazala za nerealistično; neuresničena je ostala zato, ker Slovenci domnevno niso postali dovolj podobni Švicarjem. Odgovornost se tako neopazno premakne od politične obljube k značaju tistih, ki jim je bila namenjena.

Peterle nato poudari, da sam nikoli ni trdil, da bo Slovenija postala druga Švica, ampak le, da »bi lahko bila«. Dodal je, da je tako mislil še leta 2018, »samo danes, žal, pogojev za to ne vidim«. Temu je sledil očitek političnim nasprotnikom: »Bil sem predsednik vlade dve leti.

Naj bi Švico zagotovil v dveh letih?! Vprašajte za Švico tiste, ki so nedemokratično vodili Slovenijo desetletja. Vprašajte o denarju tiste, ki so takrat in še posebej tik pred demokratizacijo ter osamosvojitvijo nosili denar v švicarske banke ...«

Enako logiko nadaljuje pri razlagi kratkotrajnosti svoje vlade. Ta naj bi padla prav zato, ker je želela uvesti »odlične švicarske standarde«, predvsem na področju pravne države. Po njegovem mnenju se je po padcu Demosove vlade razvoj Slovenije odvrnil od »švicarske smeri« in se vrnil »v škodljive jugoslovanske socialistične manire«. Tudi tukaj vzrok ni več v sami obljubi, temveč v tistih, ki naj bi njeno uresničitev preprečili.

Sprva naj bi politika ustvarila drugo Švico; pozneje pa se je izkazalo, da bi morali biti ljudje najprej podobni Švicarjem, da bi druga Švica sploh lahko nastala.

Na tej premisi je nato Peterle izpeljal nov sklep: »Osamosvojili smo se, osvobodili pa še ne.« Če bi Slovenija zares sprejela švicarske standarde in kulturo demokratičnega urejanja skupnih zadev, bi bila, je obrazložil svoj sklep, »druga Švica. Celo boljši bi lahko bili od nje, zlasti če bi malce omilili nevoščljivost in ne bi onemogočali tistih, ki vlečejo naprej.« Vzrok, da druga Švica ni meso postala, so (bili) potemtakem volivci, ne politični voditelji z več poetične domišljije kot resnega ekonomskega programa.

»Novi človek« v drugi Švici

Peterletova politična retorika hkrati kaže, da imajo privlačne zgodbe in obljube veliko mobilizacijsko moč, zlasti v prelomnih zgodovinskih trenutkih. Morda je svoje obljube res izrekal z določenimi pridržki, vendar se je očitno zavedal, kako jih bo razumel velik del poslušalcev.

Prav v tem je bila politična moč njegovih obljub: dopuščale so razumevanje, ki je bilo bistveno širše od njihove dobesedne formulacije. Že ta razkorak med izrečeno obljubo in njenim javnim razumevanjem kaže značilnosti političnega mita. To potrjuje tudi njegova poznejša razlaga.

Če je sprva drugo Švico predstavljal kot dosegljiv politični cilj, katerega temeljni pogoj je bila državna osamosvojitev, jo je pozneje preoblikoval v merilo za presojanje »švicarskih« lastnosti Slovencev. Politična obljuba se je tako neopazno spremenila v antropološko razlago lastnega neuspeha.

S tem se je razmerje med vzrokom in posledico obrnilo. Sprva naj bi politika ustvarila drugo Švico; pozneje pa se je izkazalo, da bi morali biti ljudje najprej podobni Švicarjem, da bi druga Švica sploh lahko nastala.

Podobna logika se pokaže tudi v enem Peterletovih zadnjih intervjujev. V njem voditeljem jugoslovanske socialistične revolucije očita, da so verjeli v »novega človeka« in pozabili, kakšni ljudje v resnici so. S tem zagovarja izrazito realistično antropološko izhodišče: ljudje so takšni, kot so, in politika jih ne more čez noč preoblikovati po svojih predstavah. Tu se pokaže zanimiv paradoks.

Peterle revolucionarjem očita, da so verjeli v možnost oblikovanja »novega človeka«. Hkrati pa neuspeh druge Švice pojasni s tem, da Slovenci niso postali dovolj podobni Švicarjem. V tem primeru je uporabil povsem nasprotno antropološko izhodišče: neuspeh v realizaciji ni več posledica neuresničljive politične obljube, ampak posledica domnevnih lastnosti ljudi samih.

Robert Balen

V obeh primerih vidimo, kako Peterle pojasnjuje zgodovinsko dogajanje s pomočjo človekove narave, vendar skrajno protislovno. V prvem primeru jo uporablja za kritiko revolucionarne utopije, medtem ko v drugem primeru z njo razlaga, zakaj politična obljuba ni bila uresničena.

Politični mit in njegova moč

Od vseh slovenskih različic Švice je najbolj trdoživa prav tista, ki je nikoli ni bilo. Prava Švica stoji med Alpami. Druga Švica pa, kot kaže, predvsem v slovenski politični domišljiji; ni je mogoče najti na nobenem zemljevidu.

Druga Švica zato ni predvsem zgodba o Švici. Še manj o Lojzetu Peterletu. Je zgodba o političnem mitu, ki svojo moč črpa iz tega, da ga ni mogoče preveriti. Svojo življenjsko moč bo ohranil, vse dokler bo ostal dovolj nedoločen, da ga lahko vsaka nova generacija napolni s svojimi pričakovanji, vsak neuspeh pa razloži z novimi ovirami in novimi grešnimi kozli.

Pravljice imajo srečen konec. Politični miti pa ga nenehno prestavljajo v prihodnost. Zato druga Švica ni cilj, ki bi ga bilo mogoče doseči. Je obljuba, ki vedno potrebuje še en razlog, zakaj je še nismo dosegli.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.