Za pojasnilo sem mu hvaležen, čeprav sam nisem avtor nobenega teksta s takim naslovom! Domnevam, da se Ruplovo pojasnilo in opozorilo nanaša na moj esej z naslovom Revolucija proti revoluciji, a lahko, da se motim. Kajti težko verjamem, da tako ugleden pisec kot je on, ne zna prav prebrati niti naslova.

Beseda »opozorilo« pa me je nekoliko presenetila. V polemiki med dvema avtorjema bi pričakoval odgovor, ugovor, popravek ali pojasnilo; opozorilo sodi bolj v besednjak drugih časov in prostorov, kjer različnost pogledov ni bila razumljena kot predpostavka razprave, temveč kot težava, ki jo je bilo treba odpraviti.

V demokratični razpravi zato zveni nekoliko nenavadno, skoraj kot tujek. Demokracija namreč ne predpostavlja, da bomo o preteklosti, revoluciji, osamosvojitvi ali spomenikih mislili enako, temveč prav nasprotno: da lahko o njih mislimo različno in svoja stališča javno soočamo, ne da bi bilo treba kogar koli zaradi drugačnega pogleda opozarjati.

Ljubil je revolucijo: goreče pismo mladega Dimitrija Rupla zvezi komunistov

Ob besedi »opozorilo« pa se mi zastavlja še eno, za nadaljevanje te razprave morda pomembnejše vprašanje: katerega Rupla pravzaprav berem – mladega revolucionarja iz leta 1970 ali starejšega demokrata iz leta 2026? Iz njegovega »opozorila« tega ni tako preprosto razbrati. Stališča, ki jih zastopa danes, so namreč radikalno drugačna od tistih, ki jih je zagovarjal pred šestinpetdesetimi leti.

Nekaj pa oba Rupla vendarle povezuje: ne vsebina prepričanj, temveč vnema in gotovost, s katerima jih zastopata. Merila so se spremenila, manj pa prepričanje, da je prav po njih mogoče precej zanesljivo razločiti, kaj je prav in kaj narobe, kdo je na pravi in kdo na napačni strani zgodovine. Prav ta kontinuiteta med revolucionarjem iz leta 1970 in demokratom iz leta 2026 se mi zdi zanimivejša od samega dejstva, da je prvi sčasoma postal drugi.

Najprej k nečemu, česar pravzaprav ni treba pojasnjevati. Dimitriju Ruplu pravice, da je v šestinpetdesetih letih spremenil svoje politične poglede, seveda nihče ne odreka. Bilo bi precej nenavadno, če jih ne bi. To tudi ni bilo vprašanje mojega zapisa Revolucija proti revoluciji. Rupel v njem ni glavna tema; zapis govori o današnji spominski politiki v Sloveniji in o spreminjajočem se odnosu do revolucije.

Rupel je zgolj eden od primerov, ob katerih sem skušal pokazati, kako se skozi čas spreminjajo pogledi na preteklost in njeno mesto v sedanjosti. Prav zato sem med drugim navedel tudi, kako je o revoluciji pisal leta 1970. Njegovo tedanje in današnje pisanje skupaj ponujata zanimiv primer tega, kako se ne spreminjajo samo politična stališča, ampak tudi načini, kako pozneje razlagamo lastno preteklost.

Rupel zdaj pojasnjuje, da je bilo njegovo Pismo Partiji »kritika režima in pojmovanja revolucije«. Prvo drži, drugo zahteva nekoliko natančnejše branje. Mladi Rupel je Partijo nedvomno kritiziral, vendar je ni kritiziral zato, ker bi bila revolucionarna. Očital ji je prej nasprotno: »Partija, pustila si se prehiteti.« Zapisal je: »Zdaj vem, da jo ljubim. Revolucijo!«, »Dajem se ti, Partija«, »Ljubim Partijo« in nazadnje: »Zadolžite me.« Opozarjal jo je, naj ne »kombinira s kapitalom in imperializmom«, ter jo pozival, naj sprejme umetnosti, »ki razbijajo buržoazne klišeje«.

To je bila kritika Partije, toda kritika iz revolucionarnega obzorja, ne zavračanje revolucije. Prav v tem je zgodovinska zanimivost besedila. Kaže namreč, kako je del prodornih mladih intelektualcev tistega časa razumel revolucijo in svojo vlogo v njej. Nekateri med njimi so pozneje svoje poglede temeljito spremenili. Tudi to je zgodovinsko zanimivo.

Še zanimiveje pa postane, kadar nekdanji revolucionarji desetletja pozneje revolucijo uporabljajo kot diskvalifikacijsko oznako za tiste, ki želijo o njej razmišljati, ne da bi bil sklep določen že vnaprej. Tako lahko nekdanji »ud Partije« postane demokrat, nekdo, ki nasprotuje odstranjevanju spomenikov revolucije, pa »tovariš« ali »komunistični apologet«.

Dimitrij Rupel: Pojasnilo in opozorilo Božidarju Jezerniku

Prav zato je zanimivo, kako Rupel svojo tedanjo revolucionarnost razlaga danes. Študentsko gibanje in »revolucija mladih« naj bi po njegovih besedah v naslednjih desetletjih »dozorela v projekt neodvisne državnosti Slovenije«. Tudi takšna interpretacija je mogoča.

Človek se spreminja in svojim preteklim dejanjem lahko pozneje pripiše drugačen pomen. Z zgodovinskega vidika bi bilo vsekakor zanimivo videti, kako bi bila takšna razvojna črta – od revolucije mladih do slovenske osamosvojitve – predstavljena v Muzeju slovenske osamosvojitve. Razstavo si bom ogledal z velikim veseljem.

Toda prav tu pridemo do širšega vprašanja, zaradi katerega sem Ruplovo Pismo Partiji sploh omenil. Težava nastane, če pravico do zgodovinskega spreminjanja pomena priznamo sebi, odrečemo pa jo predmetom in simbolom skupne preteklosti. Rupel lahko svojo revolucionarno mladost vključi v zgodbo o dozorevanju v demokrata in soustvarjalca slovenske države.

Spomenik, postavljen v času revolucije ali socializma, pa naj bi za vedno ostal samo »spomenik bivšega režima«; odstraniti ga je treba oziroma mu odvzeti mesto v sedanjem javnem prostoru. In kdor meni, da odstranjevanje spomenikov ni najboljši način obračunavanja z zgodovino, lahko hitro postane »tovariš« ali »komunistični apologet«.

Toda prav Rupel iz leta 1970 ponuja zanimiv ugovor Ruplu iz leta 2026: »Zgodovina je tekst. Beremo zgodovino, kakor jo pišemo. Zgodovina se ne piše sama. Tradicija je naša izmišljotina.«

Če to velja za človeka in njegovo biografijo, se vsaj kot vprašanje ponuja tudi pri spomeniku. Spomenik nima samo pomena, ki mu ga je ob postavitvi pripisala oblast. Njegovi pomeni se spreminjajo z generacijami, političnimi sistemi in načini branja preteklosti. Ohraniti spomenik zato še ne pomeni ohraniti ideologije, v kateri je nastal, tako kot ohraniti Ruplovo Pismo Partiji ne pomeni zagovarjati revolucije, ki jo je njegov avtor tedaj ljubil.

Prav zato je vredno ohranjati oboje – pisma in spomenike. Ne zato, ker bi morali pritrjevati idejam, zaradi katerih so nastali, temveč zato, ker so dokumenti časa in sledovi poti, po kateri smo prišli do sedanjosti. Ruplovo Pismo Partiji nam danes pomaga razumeti ne samo, kaj je leta 1970 mislil njegov avtor, ampak tudi intelektualno in politično ozračje, v katerem so takšne misli lahko nastajale.

Podobno nam spomeniki revolucije ne pripovedujejo samo o revoluciji, temveč tudi o družbi, ki jih je postavila, o vrednotah, ki jih je želela z njimi izraziti, in – navsezadnje – o našem današnjem odnosu do te preteklosti. Če odstranimo sledove poti, po kateri smo prišli, bomo morda lažje pripovedovali zgodbo o tem, kdo smo danes, precej težje pa bomo razumeli, kako smo to postali. Slovenija namreč ni nastala leta 1991. Takrat je nastala slovenska država; družba, ki jo je ustvarila, pa ima precej daljšo zgodovino.

Zato me Ruplov »tovariš Jezernik« pravzaprav ne moti. Prej se mi zdi droben jezikovni primer prav tistega problema, o katerem pišem: namesto da bi se vprašali, kaj neki spomenik, besedilo ali dogodek pomeni danes in kako se je njegov pomen skozi čas spreminjal, najprej določimo, na katero stran zgodovine bomo postavili tistega, ki o njem govori.

Če sprejmemo takšno gledanje na spominsko politiko, potem brez »tovarišev« in njihovih nasprotnikov res ne moremo: preteklost je treba najprej razdeliti na naše in njihove, šele nato jo lahko začnemo razlagati. Toda s takšnim pogledom bomo težko razumeli prav tisto, kar bi nas moralo najbolj zanimati: kaj se je v preteklosti dogajalo, kako so ljudje razumeli svet, v katerem so živeli, in po kakšnih poteh je iz njega nastala sedanjost, v kateri smo takšni, kakršni smo.

Morda je mladi Dimitrij Rupel s svojo mislijo o zgodovini kot tekstu povedal nekaj, kar je vredno vzeti resno tudi šestinpetdeset let pozneje. Vprašanje ni, ali ima človek pravico spremeniti svoja politična stališča in pozneje drugače razumeti svojo preteklost. Seveda jo ima. Zanimivejše je vprašanje, zakaj naj bi bila ta pravica pridržana predvsem posamezniku, medtem ko naj bi pomen nekaterih dogodkov, simbolov in spomenikov ostal za vedno določen z okoliščinami njihovega nastanka.

Če lahko revolucionar iz leta 1970 svojo nekdanjo revolucionarnost leta 2026 bere kot eno od postaj na poti k demokraciji in slovenski državnosti, potem bi morali vsaj dopustiti možnost, da se skozi čas spreminja tudi pomen revolucije in njenih spomenikov. Ne gre za to, da bi revolucijo povzdigovali ali jo obsojali, še manj, da bi jo izbrisali iz kolektivnega spomina.

Preteklosti namreč ni treba ne poveličevati ne izbrisati, da bi jo lahko razumeli. Prav v tem je navsezadnje naloga znanosti: ne da preteklosti razsoja, še preden jo je raziskala, temveč da jo skuša razumeti tudi takrat, ko ji to, kar odkrije, ni všeč.