Tiste, ki bi amnestijo sprejeli, prikazuje kot bodoče soborce in enakovredne člane skupnosti. Hkrati pa tistim, ki bi vztrajali na nasprotni strani, napoveduje fizično uničenje.

Karikatura iz domobranskega tabora razkriva, kako je bila ta ponudba sprejeta na drugi strani: z zasmehovanjem in zavračanjem. Domobranec, ki amnestijski letak uporablja kot toaletni papir, ne zavrača zgolj konkretnega poziva k prestopu, temveč tudi samo idejo vrnitve in sprave.

Obe podobi pričata o globini razkola, ki je slovensko družbo razdvajal med drugo svetovno vojno. Toda osemdeset let pozneje vprašanje ni več, kdo je imel prav v tem sporu. Zgodovina je na to vprašanje že zdavnaj dala svoj odgovor. Vprašanje, ki je danes na dnevnem redu, je precej bolj preprosto: ali mrtvim priznamo pravico do dostojnega in individualiziranega pokopa. Po mojem prepričanju glede tega ne bi smelo biti nikakršnih dilem.

Pokop mrtvih temelji na pieteti, torej na spoštovanju človekovega dostojanstva tudi po smrti. Izraža prepričanje, da posmrtni ostanki niso zgolj biološki ostanek nekdanjega življenja, temveč ostajajo povezani z osebnostjo pokojnika in s spominom nanj.

Pokop omogoča svojcem, prijateljem in širši skupnosti, da se od umrlega poslovijo na dostojen način, mu izkažejo spoštovanje ter ohranijo spomin nanj. Hkrati predstavlja simbolno priznanje, da je bil pokojnik član človeške skupnosti in da njegova smrt ni nepomemben dogodek. Pieteten pokop zato ni namenjen le mrtvim, ampak tudi živim, saj prispeva k žalovanju, spravi in ohranjanju občutka človečnosti.

Arhiv NUK

Iz tega razloga sem v zadnjih treh letih različne osebe, ki so bile na položajih, v okviru katerih je bilo tudi vprašanje pokopa posmrtnih ostankov domobrancev, likvidiranih junija 1945, vztrajno opozarjal na preprosto načelo: mrtve je treba pokopati.

Odgovori so bili praviloma različne različice istega sporočila: da se ne bo storilo nič. Eden izmed sogovornikov mi je na moje vztrajanje pojasnil, da je to »težko«. Zakaj težko? Ker bi jih bilo treba po veljavni zakonodaji pokopati na Teharjah.

Zakaj pa jih ne bi pokopali tam, sem vztrajal. Ker ni prostora. Toda glede tega bi se gotovo dalo kaj storiti. Sledilo je novo pojasnilo: to je »težko«, ker bi bilo treba najprej spremeniti zakon. Potem pa spremenite zakon, sem odvrnil. Pogovor se je končal z zavijanjem z očmi, češ da ne razumem tako »težkih dejstev«.

Da sprememba zakonodaje, potrebna za rešitev tega vprašanja, vendarle ni nekaj tako neizvedljivega, je pokazal novi sklic državnega zbora. Ustrezen zakonski predlog je bil vložen v zakonodajni postopek in tudi sprejet, še preden je bila izvoljena nova vlada.

Odločitev nove koalicije, da se glede pokopa končno nekaj premakne, je zato treba pozdraviti. Posmrtni ostanki namreč na pietetni pokop čakajo že od junija 1945. To pomeni 81 let – več kot dolgo človeško življenje.

Pietetni pokop je nujen, čeprav gre v največji meri za pripadnike Slovenskega domobranstva, ki so prisegli zvestobo nemškemu firerju, delovali kot pomožne enote SS in sodelovali v boju proti odporniškemu gibanju. Prav v tem je bistvo pietete: da ni odvisna od politične, ideološke ali moralne presoje pokojnika.

Toda pietetni pokop ne pomeni zgolj prenosa posmrtnih ostankov v grob. Pomeni predvsem prizadevanje, da se ugotovi identiteta pokojnika, da se njegove posmrtne ostanke vrne svojcem oziroma lokalni skupnosti, kadar je to mogoče, ter da se ga pokoplje na način, ki spoštuje njegovo individualnost.

Če je le mogoče, je zato pred pokopom nujno ugotoviti, komu posmrtni ostanki pripadajo. Ni pietetno pokopati človeka pod imenom nekoga drugega.

Pieteta se nanaša na konkretne umrle ljudi, ne na politične interpretacije njihove smrti. Njen prvi cilj je dostojen odnos do pokojnika, ne pa ustvarjanje političnih ali ideoloških sporočil.

Prav zato pieteten pokop ne more biti nadomestek za zgodovinsko razpravo, še manj pa sredstvo za njeno politično instrumentalizacijo. Spoštovanje do mrtvih in presoja njihovega ravnanja sta dve različni vprašanji, ki ju ni mogoče enačiti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.