Prav tako ne boste naleteli na geslo Rab, čeprav je bilo tamkajšnje taborišče po deležu smrtnih žrtev glede na število internirancev in čas delovanja med najhujšimi v Evropi.

Presegala so ga le uničevalna taborišča, kakršni sta bili Treblinka in Auschwitz. Tudi Mauthausen, ki velja za eno najokrutnejših koncentracijskih taborišč nacističnega sistema, ni imel tako visoke stopnje umrljivosti kot taborišče na Rabu v novembru in decembru 1942 in januarju 1943.

Vsak zakaj ima svoj zato. Obstajajo razlogi, da je tako. Zahodni zavezniki so po vojni želeli Italijane razbremeniti madeža aktivnega sodelovanja pri fašistični politiki nasilja in internacij, Italija pa je vzdrževala mit italiani brava gente (»dobri Italijani«). Svoje razloge so imele tudi povojne jugoslovanske oblasti, ki so zavzele stališče: da, vse to drži, vendar se o tem (javno) ne govori.

Moja osebna izkušnja kaže, da je bila pri takšni politiki molka pripravljena vztrajati tudi stranka, ki se je razglašala za naslednico nekdanje partije.

O arhivski in diplomatski zapori

Leta 1996 sem s štipendijo slovenskega ministrstva za znanost in tehnologijo za en mesec odpotoval v Rim, da bi raziskoval v Osrednjem državnem arhivu in arhivu italijanskega zunanjega ministrstva. Ob tej priložnosti se je »izkazala« tudi slovenska država, ki je italijanski nevede ali vede pomagala pri prikrivanju podatkov.

Za dostop do arhiva je bila potrebna verbalna nota, ki pa je slovensko veleposlaništvo – ni izdalo. Tako mi je minister za znanost in tehnologijo Lojze Marinček omogočil raziskovalno delo v rimskih arhivih, tedanji slovenski veleposlanik v Rimu pa ga je dejansko onemogočil.

Zgodbo sem podrobno razložil v pogovoru z Mojco Drčar Murko za Sobotno prilogo Dela, dne 16. oktobra 1996. Naj je bilo vse skupaj še tako škandalozno, je šla v tišini neopažena v pozabo, slovenska diplomacija pa je zabeležila še en dosežek.

Do marca 1943 so bila italijanska koncentracijska taborišča v pristojnosti vojnega ministrstva, pozneje pa je nadzor nad večino prevzelo notranje ministrstvo. Izjema sta bili taborišči na Rabu in v Viscu, ki sta ostali pod vojaško upravo. Medtem ko je bilo gradivo vojnega ministrstva v celoti nedostopno, so bili dokumenti notranjega ministrstva, povezani s koncentracijskimi taborišči, večinoma izločeni. Raziskovalec je tako v inventarjih in katalogih pogosto naletel zgolj na prazne mape.

Wiki

Zapora arhivskega gradiva je pomenila, da so bili 75 let nedostopni dokumenti, ki se nanašajo na italijanske vojne pohode v Grčiji, Albaniji, Etiopiji, Dalmaciji, Črni gori in Sloveniji. Na teh pohodih pa je italijanska vojska ne le z večjim ali manjšim uspehom širila »dvatisočletno rimsko kulturo«, temveč zagrešila tudi vrsto hudih vojnih zločinov.

V Italiji so bila koncentracijska taborišča v pristojnosti vojnega ali notranjega ministrstva, a vojaki in policisti niso sami odločali, koga bodo aretirali in vtaknili v taborišče.

Pri tem so delovali na podlagi ukazov nadrejenih, in taki ukazi – v določenem naselju aretirajte toliko in toliko ljudi določenih kategorij – so pisni, ne ustni. Če takšni ukazi niso dostopni niti za raziskovalne namene, se zastavlja vprašanje, katere osebne podatke je pravzaprav varovala tako dolgotrajna in rigorozna zapora.

Prikrivanje samega obstoja sistema italijanskih koncentracijskih taborišč je bilo tako temeljito in uspešno, da je predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi jeseni 2003 italijanskim novinarjem vneto zatrjeval, da fašistični režim Benita Mussolinija »ni ubil nikogar«. Kot je zapisal poročevalec v časopisu La voce di Rimini, naj bi samo pošiljal ljudi »na počitnice« v razna taborišča.

Izjava italijanskega premierja je sprožila številne kritike; evropski dopisnik International Herald Tribuna, Thomas Fuller, je konec oktobra 2003 objavil daljši članek o italijanski amneziji, v katerem ugotavlja, da ta nikakor ni bila naključna.

Berlusconijeva izjava, izrečena z ustnicami, raztegnjenimi v širok nasmeh, me je spodbudila, da sem leta 2003 o tem napisal krajši članek za TV-15. Stari rek Habent sua fata libelli opozarja, da imajo besedila lastno zgodovino in lastno usodo. Uredništvo TV-15 za moj članek takrat ni našlo prostora. Njegova usoda si je izbrala precej daljši ovinek.

V tem času sem sam nanj že pozabil, a me je nanj spomnil aktualni urednik Svobodne besede, ko sem ga povprašal o usodi nekega drugega članka, ki sem ga napisal pred dobrim mesecem dni, in sicer o nenavadni interpretaciji pravnega pojma državljanska nepokorščina, ki jo je skoval nekdanji vrhovni sodnik Jan Zobec, in pravnem vidiku izjave Igorja Omerze, da morajo obstoječi spomeniki s Trga republike »izginiti«, čeprav so pod spomeniškim varstvom (sic!).

Wiki

Podobno kot članek o italijanskih koncentracijskih taboriščih pri TV-15 pa se je tudi ta članek izgubil nekje v uredništvu Svobodne besede.

TV-15 je že dolgo med pokojnimi, prav tako njegova naslednica Svobodna misel. Obe je nadomestil mesečnik Svobodna beseda. Obstaja pa kontinuiteta, ki presega življenjsko dobo posameznih časopisov: njihova povezanost s politično stranko, ki ji je pripadal tudi zgoraj omenjeni veleposlanik. Navedena uredništva povezuje še nekaj: vsa so svoje delo ocenjevala kot – uspešno.

»Neobstoječa« italijanska koncentracijska taborišča

Če posledice italijanske arhivske politike niso očitne že na prvi pogled, pa so njeni učinki več kot jasni. Italijanska koncentracijska taborišča v kolektivnem spominu svetovne javnosti skorajda ne obstajajo.

To je toliko bolj presenetljivo, ker so bila poleg sovjetskih gulagov eden izmed vzorov, po katerih so se nacisti zgledovali pri oblikovanju lastnega taboriščnega sistema.

V nobeni enciklopediji druge svetovne vojne, ki sem jo pregledal, nisem našel gesla »italijanska koncentracijska taborišča«. Prav tako zaman iščemo gesla Gonars, Monigo, Chiesanuova, Renicci ali Visco.

Tudi koncentracijsko taborišče Rab je praviloma odsotno, čeprav je bila stopnja umrljivosti v njem višja kot v številnih zloglasnih nemških koncentracijskih taboriščih, med drugim v Dachauu, Buchenwaldu in Auschwitzu. V pičlih štirih mesecih konec leta 1942 in v začetku leta 1943 je bilo namreč v njem toliko smrtnih žrtev, da so se daleč naokrog razširile vesti, da so vsi ljudje, poslani na Rab, zapisani neogibni smrti.

Le »tovarne smrti« kot Treblinka, Auschwitz-Birkenau in podobna uničevalna taborišča so ta delež presegle. V Mauthausnu, ki je bilo nemško koncentracijsko taborišče z najhujšim režimom in kamor so iz delovnega taborišča Auschwitz pošiljali internirance zaradi disciplinskega kaznovanja, je bil delež smrtnih žrtev nižji.

Tudi avtorji, ki objavljajo v Holocaust and Genocide Studies, ki je ena od najuglednejših periodičnih publikacij s tega področja, poznajo Rab samo kot kraj, kamor so italijanske oblasti internirale židovsko prebivalstvo in ga tako zaščitile pred nasiljem ustašev in nacistov.

Maschi validi (»sposobni moški«)

Interniranje civilnega prebivalstva Ljubljanske in Reške province ni bilo le ukrep zaradi »nujnosti državne obrambe«, marveč so oblasti z njim uresničevale tudi druge smotre. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da ni bilo omejeno na »sposobne moške« (maschi validi) od 16. do 50. ali 55. leta – to starostno mejo so italijanske okupacijske oblasti določile same, niso pa je spoštovale.

Poleg »sposobnih moških« so oblasti internirale tudi ženske, otroke, starce in celo nosečnice. Tako se je v taboriščih znašlo več oseb, starejših od 60 let; v Padovi jih je bilo 24, v Trevisu 81.

Na Rabu je bilo več kot sto taboriščnikov starejših od 70 let, v Trevisu 38, med njimi so bili nekateri stari nad 80 ali celo blizu 90 let. Še veliko več je bilo otrok, mlajših od 16 let. Dne 31. avgusta 1942 je general Giglio javil fašistični federaciji na Reko, da je na Rabu interniranih kar tisoč otrok, ki še niso dopolnili 16 let, in da se bo to število v kratkem podvojilo.

Ker so internirali tudi nosečnice, so v številu otrok zajeti tudi tisti, ki so se rodili v koncentracijskem taborišču. Na Rabu se jih je do sredine decembra 1942 rodilo približno 50 (nekateri med njimi kar pod šotori), v Gonarsu med 25. decembrom 1942 in 25. marcem naslednjega leta 43 in v Trevisu od julija 1942 do februarja naslednjega leta 42. Veliko jih je umrlo, saj je bila umrljivost v koncentracijskih taboriščih najvišja prav med novorojenčki.

Namen množičnega izseljevanja prebivalstva iz določenih delov Ljubljanske in Reške province je bil z ostrimi ukrepi doseči »normalizacijo« okupiranih pokrajin.

bobo

Po izrecnih navodilih generala Roatte naj bi s tem ukrepom upornikom odvzeli njihova stalna bivališča in preostalemu prebivalstvu do skrajnosti omejili razpoložljivi živež, tako da ne bi moglo več podpirati upornikov in bi mu ti za svoje preživljanje morali jemati še od tistega, kar mu je komaj ostalo. Roatta je pričakoval, da bo ukrep »močno zmanjšal naklonjenost prebivalstva do upornikov in njegovo prijazno sožitje z njimi«.

Kako je okupacijska vojska izvajala akcije za »normalizacijo« Slovenije, ilustrirajo besede Antonia Modice, kapetana v tretjem bataljonu 51. polka divizije Caciatori delle Alpi, iz njegovih pisem ženi. Dne 8. julija 1942 je denimo zapisal: »Čutim se rablja, spričo barbarstva zdivjam še sam, zdaj že tudi jaz nimam več usmiljenja. Postajam brezčuten pred uničenjem. Ne zdi se mi, da delam tu za veličino domovine ...«

Zaključek

Med opisom osebne izkušnje kapetana Antonia Modice, kako je postal »rabelj«, in poznejšimi besedami italijanskega premierja Silvia Berlusconija, da je fašistični režim samo pošiljal ljudi »na počitnice« v razna taborišča, zeva velik prepad. Zapolnila ga je amnezija, katere najtrdovratnejša dediščina je vztrajanje predstave o »prijaznih fašistih«.

Današnja amnezija glede enega najtemnejših poglavij evropske zgodovine ni naključna. Je rezultat dolgotrajnega in načrtnega prilagajanja zgodovinskega spomina političnim potrebam povojnega časa, ko je bilo koristneje Italijo predstavljati kot žrtev kot pa kot storilko vojnih zločinov.

Posledica takšne politike je, da se italijanska družba nikoli ni bila prisiljena resneje soočiti z dejstvom, da »divjaki« niso prihajali zgolj s slovanskega vzhoda, temveč so jih našli tudi med nosilci tako opevane »dvatisočletne rimske kulture«.

Toliko manj razumljivo je, da je pri širjenju ali vsaj toleriranju takšne amnezije sodelovala tudi ena od slovenskih političnih strank, čeprav bi morala biti prav zaradi zgodovinske izkušnje slovenskega prostora do takšnih potvarjanj posebej občutljiva.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.