Grozljive zgodbe iz Novega mesta in okolice so postale že skoraj folklora: nasilje, tatvine, grožnje, napadi. Ljudje še policije več ne kličejo. Zakaj bi jo?

Včasih me kdo vpraša, ali sem feministka. Ob takem vprašanju se vedno nekoliko zmedem, saj ne vem, kaj naj odgovorim. Kaj sploh pomeni biti feministka v letu 2025?

Slovenci smo že od nekdaj poznani po tem, da raje bentimo, kakor ukrepamo. Ta navada je postala nekakšen nacionalni šport.

»Ne stori bližnjemu, česar ne želiš, da bližnji stori tebi,« je misel iz Svetega pisma, ki jo vsi poznamo in imamo pogosto tudi na koncu jezika. Če bi jo v praksi upoštevali, ne bi potrebovali nobenih dodatnih zakonov, kodeksov ali pravilnikov, ker bi zmeraj počeli zgolj tisto, kar je prav. Žal je v življenju tako, da je tisto, kar je videti na prvi pogled sila enostavno, najtežje izvedljivo.

Milena Miklavčič, pisateljica in kolumnistka, o smrti svojega sina

Svet, v katerem živimo, se vrti hitreje, kot bi si želeli. Vrednote, ki so prednikom nekoč dajale oporo in smisel, so v današnjem času pogosto potisnjene na stranski tir. Namesto njih svet poganjajo tri mogočne sile: denar, informacije in seks. Ko se te tri prepletejo, postane vse skupaj še bolj groteskno in zamegljeno.

Milena Miklavčič, pisateljica in kolumnistka, o Zvezdani Mlakar, ki je Miklavčičevi očitala podpihovanje in politikantstvo

Geslo Slovenijo Slovencem ima dolgo zgodovino. Že Trubar je s svojimi besedami »Stati inu obstati« neizbrisno zaznamoval pisne začetke slovenstva, kar se je v boju za obstoj nadgrajevalo vse do danes. Iskrene in globoke želje, da bi lahko govorili v svojem jeziku, pisali in brali knjige v slovenščini, gojili svojo vero, praznike, prenašali ljubezen do domovine na mlajše rodove, niso mogli zatreti niti tisti, od Rima, Berlina do Beograda, ki so po naši domovini iztegovali kremplje.

Sogovorniki, tisti, ki so živeli v času pred drugo svetovno vojno, so se – poleg bolezni – najbolj bali dolgov. Četudi jim je voda tekla v grlo, si denarja niso izposojali. »Mi že ni namenjeno, da bi imel več, kot imam,« so se zagovarjali pred seboj in pred drugimi. Od njih sem se naučila še nečesa drugega. Poučili so me, da so najhujši tisti dolgovi, ki jih odplačujemo s svojo svobodo. Že od Adama in Eve velja, da je v življenju treba čisto vse plačati. Tudi stvari, ki jih dobimo zastonj. Tudi šenkano desetko na fakulteti. Tudi boljšo službo na ministrstvu. Kredit nas udari po denarnici, »dolgovi uslug« pa po duši.

Milena Miklavčič, pisateljica in kolumnistka, o zlagani osvoboditvi žensk v komunističnem režimu

26. aprila smo se poslovili od papeža Frančiška, ki je že od začetka svojega pontifikata leta 2013 slovel po skromnosti. Tudi odločitev, da je nosil preprost železen križ namesto zlatega, je simbol njegovega zavračanja materialnega blišča.

Politična propaganda se ne skriva le v besedah, ampak tudi v molku! Nekoč so mediji molčali o bananah, danes molčijo o dogodkih oziroma o ljudeh, ki so se znašli na nekakšni »črni listi«.

Tistih ubogih 10 % Slovencev, ki jim je mar, kaj se v Sloveniji dogaja, se je v minulih nekaj tednih znašlo med dvema ognjema. Na eni strani so bile tako imenovane laži Golobove vlade, ki jih je samozavestno širila o tem, da je Janševa vlada leta 2012 zniževala pokojnine, na drugi strani pa so bili nekateri strokovnjaki - tudi z Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - del medijev in ''desni'' politiki, ki so trditvam nasprotovali, prepričani, da so bile uporabljene zgolj in samo za politično diskreditacijo Janše in njegovih.

Nisem ena tistih, ki bi samo jamrala tja v tri dni. Če se le da, iščem poti iz brezizhodnosti, kamor smo, žal, samovoljno zašli. Znašli smo se v položaju, ko bi bolj kot kdaj prej potrebovali močno intelektualno elito, ki bi nas s svojo kleno besedo aktivno spodbujala, da bi se predramili in začeli vsaj razmišljati, če že ne ukrepati.

Ko je Slovenija leta 1991 stopila na pot lastne države, smo si upali sanjati o svobodi, samostojnosti in drugačni, boljši prihodnosti. Z navdušenjem smo nagnali vojake JLA in vrgli jugoslovanske simbole v smeti. Več kot trideset let pozneje se soočamo z bridko resnico: kljub evforiji, ki nas je prežemala, smo pozabili postaviti čvrste temelje – močne kot skala kost – tisti pravi suverenosti, ki bi nas peljala naprej in ne nazaj, kot se danes dogaja.

Predstavljajte si lisico, ki se spretno zrine v kokošnjak, kjer veselo razglasi, da bo nova varnostnica tam živeče perjadi. »Vaša zaščita je moja prioriteta!« priliznjeno razlaga, medtem ko si že oblizuje brke. Kokoši, kot prej kure, se zmedeno spogledujejo. A zgovorna lisica s prijazno zavihanimi brčicami jih na koncu pregovori. Medtem ko si brusi parklje, jim celo obljubi reforme: »Nič več nočnih napadov, nič več porednih otrok, ki bi vam pulili perje, odslej bo v kokošnjaku mir!«

Slovenci bi se morali prebuditi in se začeti tudi do politikov in strank obnašati precej drugače. Politiki odločajo, ali bodo vrgli denar skoz okno stavbe na Litijski cesti ali pa bodo milijone namenili otrokom s posebnimi potrebami.

Tisti z malo boljšim spominom se boste spomnili, kako morilske so bile v preteklosti nekatere finančne piramide za žepe Slovencev in s kakšno lahkoto je vsak, ki je obljubljal instant bogastvo brez truda, peljal žejne naivneže čez vodo. Zadnje čase se tistim, ki jih še nobena šola ni izučila, cedijo sline ob napovedi, da bodo lahko s pomočjo umetne inteligence svoje naložbe spreminjali v pravo bogastvo.

Še pred drugo svetovno vojno so imeli spolne odnose tudi po trikrat na dan, danes pa je povprečje podobno, kot na Japonskem, kjer je med štiridesetletniki približno četrtina devičnikov.

»Da se odnos do spolnosti v zadnjih sto letih ni dosti spremenil, dokazujejo kritike, ki sem jih bila deležna na osebni ravni, ko je izšla prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače. Podobno kot so s pornografom nekoč zmerjali Jegliča, so leta 2014 zmerjali mene,« o Slovencih in seksu pravi pisateljica in kolumnistka Reporterja.