V svetu je marsikaj narobe: na eni strani preobilje, na drugi strani lakota. Srce me boli, ko vidim, koliko hrane zmečemo v smeti, hkrati pa si za mizo izmišljujemo, kaj bomo jedli, ker nismo več zadovoljni s tem, kar imamo, ampak iščemo nove načine, kako »nasititi« svoje prepolne želodce. Ko sem se pogovarjala s svojimi pričevalkami iz starejših generacij, so naše kramljanje pogosto sklenile z besedami: »Da se ja ne bi nikoli ponovili časi, ko nismo imeli niti ob praznikih in nedeljah mesa na krožnikih.«

V prvih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se jim o »prehranski znanosti« ni niti sanjalo. Govorilo se je že o »prehranski piramidi«, a tistim, ki so v lastnem znoju garali od jutra do večera, ni bilo mar zanjo. Kaj so to beljakovine, vitamini, gluten, prehranska dopolnila, ko so lačni sedli za mizo, niso razmišljali.

Ženske so imele zdravo kmečko pamet, ki jim je kljub skromnim razmeram, v katerih so živeli, pomagala, da so iz »nič« ustvarile kosilo. Vsakič, ko se spomnim nanje, se primem za glavo in si rečem: Pa kako je mogoče, da so bile lahko te klene, pokončne in iznajdljive ženske praprababice generacijam pišmeuharskih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki nas posiljujejo z aktivizmom, z nekakšnimi državnimi smernicami o t. i. zdravem prehranjevanju, ki z zdravo pametjo nima nobene zveze?!

Resno se sprašujem, na katerem ovinku se je vrag snel s ketne, da so se aktivisti, ki nam perejo možgane s tem, kaj smemo jesti in česa ne, koliko nam je še dovoljeno dihati in zakaj krave skoraj ne bi smele več niti prdniti, tako neverjetno razmnožili? Samo vprašanje časa je – če bo šlo, seveda, tako naprej –, da bodo dotični uvedli še »trajnostno uriniranje«, pa karkoli bi to že bilo.

Vlada v odhajanju nam je, tik preden je sestopila, še zadnjič stopila na živec s študijo, povezano s prehrano. V odzivih stroke je mogoče prebrati opozorilo, da so bile smernice sprejete brez širšega strokovnega soglasja in brez javne razprave.

Med drugim so kritiki zapisali, da »gre za ideološki pristop, ki nima zadostne znanstvene podlage«, ter opozorili, da so nekatere strokovne institucije pri pripravi celo ignorirali. Prav tako je bilo izpostavljeno, da »ni dovolj dokazov, da bi bila strogo rastlinska prehrana primerna za vse skupine prebivalstva«. Te pripombe bi morali vzeti resno vsi državljani, pa ne zaradi politike, temveč zaradi naše varnosti.

Ni jim bilo dovolj, da so naredili malodane nepopravljiv dizaster z zdravstvom, davčno politiko, energetiko, mediji, zgodovino, spoli, vzgojo, s slovenskim jezikom! Kot misijonarji, ki so pokristjanjevali Indijance, so nas, tik pred zdajci, nameravali spremeniti v zajce, ki jedo zgolj in samo »travo«.

Seveda, da ne bo pomote, živ krst ne nasprotuje temu, da se kakšna Micka ali Janez odločita za vegansko hrano. Bog jima požegnaj! Tudi moja malenkost obožuje avokado, pa si ga privoščim brez ideološkega nasilja nad bližnjimi. Res ni prav, ko začne država ljudi vzgajati kot neposlušne otroke: »Tole boste jedli, ker smo mi ugotovili, da je za vas najbolje – in pika.«

Vedno znova me fascinira ta nora logika: isti ljudje, ki kričijo o svobodi izbire pri vseh mogočih vprašanjih, bi zdaj vdirali v naše in v šolske kuhinje ter nas na silo prevzgajali. Dovolj sem stara, da vem, kako to gre: danes brezmesni ponedeljek, jutri veganski teden, pojutrišnjem pa nam bodo že razlagali, da je domača goveja juha simbol nazadnjaštva, fašizma in ogljičnega kriminala.

Veste, vsaj otroci niso neumni: ko imajo v šoli na jedilniku sojine polpete, se zgodi čudež: nenadoma odkrijejo, da jih po njih strašno »boli trebuh«. Pri nas smo se že na začetku leta dogovorili: kadar bodo na krožniku eksperimenti z neidentificiranimi rastlinskimi tvorbami, vnuki jedo doma. Pika.

Sicer pa imajo veganski navdušenci pogosto večvrednostni kompleks, češ, nam, ki jemo zelje, je bolj mar za okolje in za naš planet kot vam, ki jeste meso. Človek ima občutek, da bomo morali imeti mesojedci, če bo šlo tako naprej, na prsih pritrjeno nekakšno različico znane Davidove zvezde.

Nekaj je gotovo: Slovenci imamo – vsaj za zdaj – do hrane poseben odnos. Ta nam ne predstavlja le nekakšnega goriva, ki nas ohranja pri življenju. Je tudi spomin na babičina nedeljska kosila z znamenito mesno juho z domačimi rezanci. Nekoč je bil december že po tradiciji praznik kolin.

Prašič je bil za kmečko družino nepogrešljivi vir preživetja. Otroci so mu čez leto nosili pomije, gospodinja pa je pazila, da je bilo njegovo korito vsaj enkrat na dan polno. Dimljene klobase pod stropom in zaseka v loncih so pomenili: »Preživeli bomo.« Koline pa so bile tudi družabni dogodek. Prišli so sorodniki, sosedje, prijatelji.

Eden je mešal kri za krvavice, drugi polnil klobase, tretji nosil drva. Ženske so kuhale, moški nazdravljali, otroci pa smo tekali naokoli in komaj čakali na svinjski mehur, da smo ga brcali po dvorišču. Hiša je dišala po dimu, česnu, ocvirkih in kuhanem vinu. Vmes so se pripovedovale zgodbe, poslušali smo vaške govorice.

Če odmislim božič, veliko noč, novo leto in pusta, so bili »mesnati« tudi drugi prazniki: žegnanja, poroke, binkošti, košnja, ličkanje koruze, trgatev, martinovo … Pogosto so bili pravi mali kulinarični dogodki. Peklo se je piščance in jedlo svinjino na tisoč in en način. Več ko je bilo mesa na mizi, uglednejša je bila hiša, ki je praznovala.

Starejši ob besedi koline še danes ne pomislijo na žalostno smrt živali, ampak na nujno preživetje pa tudi na domačnost, toplino kuhinje, sosedsko pomoč in občutek, da si nekomu pripadal. Ljudje s ščepcem zdrave pameti pa hitro zaslutimo, kdaj nam nekdo skuša pod krinko stroke in napredka vzeti še zadnje drobce zdrave pameti.

Živimo v čudnih časih, saj kaže, da bo tudi Evropa zdaj zdaj počepnila pred agresivno gensko spremenjeno hrano z druge strani oceana. Prav bi bilo, da bi se Slovenija borila za čim več doma pridelane hrane, da bi otroci v šoli dobili na mizo predvsem dobre, okusne, domače pridelke! Ideoloških eksperimentov smo se v štirih letih nasitili! Namreč: ko začne politika urejati še naš jedilnik, smo zelo blizu temu, da je konec sveta tik pred vrati.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.