Stric, ki se je boril v NOB – upam, da se mi ni lagal – tam ni umiral za neko abstraktno Jugoslavijo, ampak za Slovenijo. Njegovi soborci so si želeli, da se bodo lahko otroci vpisovali v slovenske šole pod svojim imenom, ne pa pod neko italijansko ali nemško izpeljanko. Potem je prišlo leto 1991, ko smo se plebiscitarno odločili za svojo državo! Ob vsesplošnem veselju ni nikomur padlo na pamet, da bi tiste, ki so polni ponosa, sreče in radosti govorili o lastni domovini, imenovali »fašiste«.

Kako hitro so se časi spremenili! Danes se zdi, kot da je nekaterim ta ponos odveč! Zmerljivke s fašisti, ki letijo na račun ljubezni do domovine, so skrajno nesmiselne in žaljive. Takšna retorika še bolj razdvaja, namesto da bi združevala, kar je bil eden prvotnih namenov samostojnosti. Srce me boli ob zapisu iz leta 2018, ki še zmeraj kroži po družbenih omrežjih: »A je slab trenutek, da ponovim stališče, da bi bilo treba izpred sodišča in RTV odstraniti slovenske zastave?«

Zastava vendar ni le kos blaga, ampak eden od simbolov, izraz pripadnosti! Nasprotovanje slovenskim simbolom kaže na grozljivo pomanjkanje spoštovanja do zgodovine in vrednot, ki so nas oblikovale kot narod. Namesto da bi gradili na skupni dediščini, se zdi, da nekateri raje podpirajo polarizacijo. Kot Sahara vode potrebujemo odprt dialog o vsem, kar je prav in kar je narobe, ne pa, da zavračamo lastno identiteto pod pretvezo politične korektnosti.

Žal so se stvari iz leta 2018 do danes še poslabšale. Skoraj se že moramo opravičevati, če rečemo, da ljubimo svojo domovino. Politiki raje preštevajo mrtve v Gazi, doma pa pobitih še po osemdesetih letih nočejo dostojno pokopati. Zadnje čase smo priča naraščajočim simpatijam do razpadle Jugoslavije. Poskusi diskreditacije slovenske državnosti, kar vključuje tudi zasmehovanje osamosvojiteljev, rinejo iz vsake paštete. Tudi na družbenih omrežjih se do tistih – sicer pod krinko –, ki poudarjajo ljubezen do domovine, obnašajo zviška in oholo. Pokroviteljsko. Domoljubje povezujejo celo s populizmom.

Izraz »domoglupci« je postala dopadljiva žaljivka. Hitro te razglasijo za nevarnega, če si drzneš reči, da bi si želel več slovenskih pesmi na radiu. Več slovenske samozavesti. Sosednja Hrvaška, ki ima domoljubje – ne glede na ideološko pripadnost – praktično v krvi, kuje v zvezde glasbenika Thompsona. Njegovega koncerta se je udeležilo več kot 500.000 ljubiteljev domoljubne glasbe. V Sloveniji mu je zdajšnja ministrica za digitalno preobrazbo Ksenija Klampfer prepovedala koncert, hahaha, zaradi »varnostnega tveganja«.

Boris Pahor je dejal: »Biti slovenski nacionalist, ljubiti svojo domovino, svojo zgodovino, korenine, kulturo, tradicijo, vero, jezik, literaturo, nacionalno identiteto, biti ponosen na vse to, to ni noben nacionalizem! To je osnova obstoja naroda.« Zgodovinske besede je spregovoril kot človek, ki je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma, deportaciji v nacistična taborišča, izničenju narodne zavesti.

In kljub temu – ali prav zato – je do zadnjega diha zagovarjal ljubezen do svojega naroda kot moralno, in ne le politično dolžnost. Želel je povedati, da ljubezen do lastnega naroda ni sramotna in da je skrb za jezik, kulturo in zgodovinski spomin nekaj temeljnega, naravnega – ne pa nevarnega ali izključujočega. Narodni ponos je po njegovem nujna podlaga za obstoj naroda, ne pa izraz sovraštva do drugih.

Če narod nima identitete, nima prihodnosti. Ne ve, kaj bi branil, kaj bi ohranil. Postane kot papirnati čolniček v nevihti zgodovine – nosi ga sem ter tja, dokler ne razpade. Strah pred »etnično identiteto« je zelo značilen v nekaterih, bolj ekstremnih ideoloških krogih. Menijo, da vsako poudarjanje narodne pripadnosti zamegljuje univerzalne vrednote, kot so človekove pravice, kozmopolitizem, multikulturalizem. Pahor je bil kritičen do takšnega razmišljanja, saj je verjel, da se biti Slovenec in biti svetovljan ne izključujeta.

Američani izobešajo svoje zastave praktično povsod: na hišah, šolah, javnih ustanovah, stadionih, celo na avtomobilih. Hollywood je ustvaril nešteto domoljubnih filmov, ki poudarjajo herojstvo ameriškega vojaka, zgodovinske zmage in ideale demokracije. Na primer Top Gun. Če je ameriško domoljubje glasno, francosko strastno, britansko vezano na simbole monarhije, je irsko prežeto z zeleno barvo, ki je prepoznavna po vsem svetu.

Narodi, ki zaupajo v svojo moč, sploh tisti z veliko daljšo demokracijo, kot je naša, sebe postavljajo na prvo mesto! Ko sem zapisala, da bi morali praznovati Prešernov dan z več dostojanstva, so mi očitali konservativnost. Ko vprašam, »bo moj vnuk še pel slovenske pesmi«, mi zavrtijo »od Vardarja pa do Triglava«.

Politična elita, ki ji osamosvojitev ni bila intimna opcija, na predanost domovini Sloveniji gleda bolj ali manj zviška. Domovinske vzgoje, ki bi spodbujala ljubezen in predanost domovini, je v šolskem sistemu komaj kaj, pa še ta, ki je, je precej »svetovljanska«. V imenu strpnosti smo začeli opuščati lastne vrednote, lastne temelje. Premalo se zavedamo, da narode, ki nimamo trdne nacionalne hrbtenice, hitreje zlomijo. Postanejo odvisni. Že tako in tako imamo na mizi uvožena živila, klanjamo se uvoženim pogledom na svet, iz čistega pragmatizma pa prilagajamo lastno zgodovino.

Zmerjati domoljuba s fašistom je znak intelektualne lenobe in zgodovinske nevednosti. Je orodje tistih, ki si ne želijo, da bi bil narod, ki mu tudi sami pripadajo, trden in pokončen. Lažje je vladati ljudstvu, ki ne ve, kdo je.

Morda je čas, da spet postane častno reči: ja, Slovenec sem in mi ni vseeno, kaj se dogaja z mojo domovino. Slovenija je naš dom. In dom zahteva ljubezen, trud in – ja – tudi veliko ponosa!