Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso:
ne samo Nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje.
Zakaj, ljubezen je ena sama in nerazdeljiva: v en kratek utrip srca je stisnjeno
vse: mati, domovina, Bog. (Ivan Cankar)

Alkoholiki, ki so v zadnjem stadiju, vidijo bele miši, pri nas pa se tistim, ki so pijani oblasti, »dogajajo fašisti«.

Ponovno je zavrelo že konec decembra, ko je Janez Janša po dogodku na Prešernovem trgu, kjer se je zbralo več kot 250 harmonikarjev, ki so igrali slovensko glasbo, objavil na X-u:»Ljubljano smo spet naredili slovensko.« Promocija slovenskih zvokov in napevov je v »odtujeni« in »potujčeni«, »balkansko/trubaški« Ljubljani prinesla nemalo domoljubno obarvanega sonca in veselja.

Reakcija leve strani, prednjačili so ljubljanski mestni svetniki iz vrst Gibanja Svoboda, SD in Levice, ki so Janšo obtožili koketiranja z nacizmom, ker je po njihovem mnenju parafraziral Hitlerjevo geslo »Make Germany great again« / »Deutschland über alles«, je bila ostra.

Namera, da bi ob levo obarvanih izbruhih domoljubi osramočeno sklonili glave in se pokesali, se ni posrečila. Janša je na napade, ki so se vrstili tudi v medijih, odgovoril z besedami: »Ne, parafraziral sem anti-Hitlerja! Ljubljano smo s harmonikarji naredili bolj slovensko, in ne bolj srbsko ali nemško. In jo bomo spet. Zato: odpeljite si trubače v svoje ruske dače. Tukaj bo po naše, tukaj je naš dom.«

Sašo Radej

So takšni ideološki boji sploh še potrebni? Če bi se poniževanju in norčevanju iz domoljubja ljudje uprli že prej, bi bilo danes marsikaj drugače.

V zelo kratkem času se je ozračje spet razplamtelo. Poslanka Svobode Lena Grgurević je opozorila, da so Bog, družina, domovina fašistični slogani, saj jih po njenem uporabljajo tudi skrajna desničarska gibanja po Evropi.

»Nesprejemljivo je, da jih dandanes, ko fašistoidne ideologije dobivajo nov nevaren zagon, širijo pripadniki partije SDS in njihov podmladek,« je še dodala. Čudno res, da si nihče ne upa reči, da prav preganjanje domoljubja in Martinov Čedermacev spominja na neke druge, zelo mračne čase!

Globalno je še huje. Na Dunaju sameva podstavek spomenika Janu Sobieskemu, ki je nekoč s poljsko konjenico mesto rešil pred Turki. Socialdemokratsko županstvo je namreč ocenilo, da bi bilo obeležje lahko islamofobno.

Resno se sprašujem, ali lahko v neki ne tako oddaljeni distopični prihodnosti pričakujemo, da ob zmagah športnikov ne bodo več igrali himne, ki je precej domovinska zadevica, da ne bi žalili širših množic, ki jim svobodna Evropa ni »intimna opcija«?

Slovenija je posebna država. Ne po lepoti, te imamo dovolj, ampak po čudni, skoraj patološki potrebi, da se sramujemo sami sebe. Človek ne more razumeti, da v lastni zgodovini iščemo madeže tudi tam, kjer jih ni, in da v lastnih vrednotah vidimo nekakšno nevarnost, s katero bojda ogrožamo tiste, ki po spletu okoliščin živijo med nami.

Kot da bi se bali priznati, da je bila osamosvojitev nekaj najboljšega, kar se nam je v zgodovini zgodilo.

Najbolj groteskno pa je to, da v vsaki senci, ki govori o čustvih do domovine, vidimo fašizem. Če rečeš, da imaš rad Slovenijo, te zasmehujejo.

Če govoriš o tradiciji, jeziku, veri, si že sumljiv. Če dodaš še besedo Bog, si praktično izgubljen primer. Nekaj izrojenega je v deželi Kranjski, da se fašizem išče v ljubezni, pripadnosti in v vrednotah, ki smo jih podedovali od prednikov.

Zakaj bi na domovinska čustva pozabili in raje dajali prednost multikulturnosti, socialni pravičnosti, enakosti, internacionalizmu, antifašizmu, NOB, delavskemu gibanju?

Kdaj in zakaj smo prišli do absurda, da dobi nalepko »fašizem« celo Ivan Cankar, ki je bil vse življenje kritičen, uporniški, socialno občutljiv, razmišljujoč, ki je znal ločiti med slepim nacionalizmom in globoko, ponotranjeno ljubeznijo do naroda, živ Bog ne ve.

»Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso.« Kaj je tukaj fašističnega? Kje je nasilje? Kje izključevanje? Kje sovraštvo? Ni ga! Izraža pa nekaj, kar današnji čas, kot kaže, težko prenaša: občutek pripadnosti.

V delu, ko govori o materi, domovini in Bogu, razumem Cankarja bolj po svoje: ne moremo imeti radi matere, hkrati pa prezirati in podcenjevati domovino, v kateri smo se rodili. Imeti jo rad, ni nacionalizem in tudi Bog ni nekaj, česar bi se morali sramovati.

Naša zgodovina je neločljivo prežeta s krščanstvom, ki je stoletja oblikovalo način mišljenja, vrednote in pogled na človeka. Prav krščanstvo je prineslo pismenost, saj so bili prvi zapisi, šole in knjige vezani na samostane in cerkvene ustanove.

Iz njega so izšli številni misleci, prevajalci in izobraženci, ki so postavili temelje slovenskemu jeziku in kulturi. Krščanski navdih je močno zaznamoval arhitekturo, likovno umetnost in glasbo.

Ironija je, da se v imenu boja »proti fašizmu« uvajajo prakse, ki so dosti bolj nevarne: etiketiranje, izključevanje, diskreditacija. S kakšno lahkoto prepovedujejo svobodo govora, hkrati pa tudi povedo, kaj smo, če se oglasimo: fašisti.

Premalo se zavedamo, če sploh, da ni težava v tem, da bi bilo v Sloveniji preveč domoljubja. Težava je, da ga je premalo. Domoljubje ni le ljubezen do domovine. Je tudi želja, da bi bila Slovenija dober, varen in pravičen kraj za življenje tudi v prihodnje.

Srce me boli, ker se ob besedi domoljubje pogosto pojavi nostalgija po nekdanjih časih, po Jugoslaviji in Josipu. Mnogi starejši pravijo, da je bilo takrat bolje: službe so bile za vse, stanovanja in dopusti na Jadranu prav tako, le Goli otok je bil za »izbrance«.

Odločitev na plebiscitu ni bila samoumevna in tudi ni bila lahka. Zgodovina nas nenehno opozarja: svoboda ni dana enkrat za vselej. Treba jo je varovati pred vsakim totalitarizmom, ne glede na to, ali prihaja z vzhoda, zahoda ali od lastnih piškotkarskih janičarjev – tistih, ki jim domoljubje še nikoli ni bilo »intimna opcija«.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.