S pozivom k Cerkvi za revne in z revnimi je nagovarjal občestvo, naj Cerkev služi najranljivejšim in ne kopiči bogastva. Pogosto je obiskoval begunce, brezdomce in zapornike. S kritično besedo je opozarjal na pasti potrošniške kulture in na neenakosti, ki jih med ljudmi ustvarja »Bog denarja«. Njegova izjava, da mora denar služiti, ne vladati, je bila kot ostra puščica usmerjena v potrošniško družbo, v kateri je posamezniku veliko bolj mar zase kot za bližnjega.

O njem se – ne glede na politična prepričanja in verske nazore — še vedno veliko pogovarjamo. Živimo v času (pre)obilja, zato marsikdo njegove skromnosti ne razume. Že če se ozremo okoli sebe, hitro spoznamo, da je želja imeti vedno več prevladujoča malodane na vsakem koraku. Če bi na tem mestu govorila o vračanju k skromnosti — bognedaj, da bi jo celo propagirala — bi me verjetno imeli za malo trčeno.

Po eni strani je skromnost kot vrednota še vedno cenjena, predvsem med tistimi, ki poudarjajo duhovne, etične ali skupnostne vrednote. Po drugi strani pa je v družbi, ki slavi blišč, uspeh in potrošništvo, potisnjena v ozadje, pogosto dojeta celo kot nekaj z velikim ‘primanjkljajem nujno potrebnih ambicij’«. Pristne skromnosti morda še največ najdemo med starejšimi, saj so odraščali v drugačnih ekonomskih in družbenih razmerah. Še vedno pomnijo čase, ko so kupili nove čevlje šele, ko so stare do konca ponosili. Denarja ne trošijo za ničevosti, raje ga hranijo za »težke čase«. Da bi metali hrano v smeti? Oni že ne!

1,05 milijarde ton odvržene hrane – skoraj 20 odstotkov vsega, kar se znajde na krožnikih – odvržejo v glavnem tisti, ki o skromnosti vedo manj kot o življenju na Marsu. Daljni sorodnik skromnosti je lahko tudi tako imenovani trajnostni življenjski slog, ki stremi k zmanjšanju negativnega vpliva na okolje, ohranjanju naravnih virov in spodbujanju družbene pravičnosti za sedanje in prihodnje generacije.

Pravijo, da je – vsaj na papirju – vedno bolj priljubljen med mlajšimi, ki so bolj ozaveščeni o podnebnih spremembah in družbenih neenakostih. Trudim se verjeti, da to drži, da trajnostni življenjski slog ni le modna muha, s katero si želijo popestriti »bedno« življenje. Tudi na vprašanje, koliko bi se v imenu skromnosti odpovedali dobrinam – pametnim telefonom, trendovskim oblačilom, avtomobilom, težko najdem odgovor.

Potrošništvo, ki nas s svojimi skušnjavami zvablja v svoje nedrje, je izjemno nasilno, saj prodira v vse pore našega življenja. Če zapišem, da je denar postal sveta vladar, ne bom povedala nič novega! Tudi otrokom ne uide, da bi starši za dobro ceno prodali tudi lastno rit. Svetopisemski izrek pravi: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval.« Rečeno po domače: ne moremo hkrati služiti vrednotam in denarju.

Denar ne more kupiti sreče. Ko denar govori, resnica molči. Vrednote, kot so poštenost, solidarnost in skromnost, postajajo zastarele in nekakšen balast, ki marsikoga ovira na poti do uspeha. Denar močno vpliva na vrednote v družbi, saj pogosto oblikuje prioritete tako posameznikov kot skupnosti. A denar sam po sebi ni zlo. Žal nas izkušnje učijo, da se da skoraj vsakega človeka kupiti, če je cena prava. Ne moremo pa si kupiti pristne ljubezni, zvestobe ali zaupanja. Tudi sreča, mir in smisel življenja ne bi smeli biti naprodaj.

Pri odnosu do denarja se pokaže človekova dvoličnost. Marsikdo ima polna usta skromnosti – a le, ko pridiga drugim. Privlačijo pa ga posamezniki z vplivom in dostopom do elitnih, finančnih in še kakšnih krogov. Zgodovina pozna nešteto zgodb posameznikov, ki jih je premamil denar: od Jude Iškarijota, Benedicta Arnolda, ameriškega generala, ki je med vojno za neodvisnost prebegnil k Britancem v zameno za denar in poveljstvo, do Aldricha Amesa, visokega uradnika Cie, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih prodajal tajne informacije Sovjetski zvezi za milijone dolarjev. Če bi začeli brskati po arhivih, ki omenjajo prodane duše v Sloveniji, bi se držali za glavo.

Zakaj se toliko ljudi odloči slediti denarju namesto vrednotam? Del odgovora je v človeški naravi. Denar obljublja takojšnjo uresničitev skritih sanj: varnost, udobje, moč. Moralne vrednote pa pogosto zahtevajo potrpežljivost, odrekanje in včasih celo žrtvovanje osebnih koristi. V družbi, kjer je instantno zadovoljstvo postalo norma, je lažje izbrati pot, ki obljublja hitre rezultate.

»Delo, čeprav prinaša zaslužek, je izvor skoraj vse revščine na svetu. Če hočemo nehati trpeti, moramo nehati delati.« Te provokativne besede Boba Blacka, zapisane v njegovem kultnem eseju The Abolition of Work (Odprava dela, 1985), še danes burijo duhove. Nekoč je v metliški cerkvi župnik Šega vzneseno pridigal nekaj podobnega. Na koncu je navdušeno oznanil: »Poglejte ptičke na veji, kako so skromne, nič ne delajo, svobodno letajo in vseeno živijo. Zakaj?« V cerkvi je nastala tišina. Nato se je oglasil Lokvičan: »Zato, ker kradejo!«

Le redki so zadržali smeh. In pridige je bilo konec.