V zadnjih letih smo priča pravemu izbruhu dvojnih meril. Namesto da bi se drug do drugega obnašali kot ljudje, smo se znašli v kaosu, ki vzbuja strah in grozo. Ponovno se je izkazalo, da imaš pravico kričati in žaliti, če si, seveda, na pravi strani. Če si na napačni, moraš molčati, potrpeti, požreti ves drek, ki ti ga stresejo na glavo. Bodo po novem medijskem zakonu sledile tudi konkretne kazni? Óscar Benavides, perujski diktator, je dejal: »Za moje prijatelje vse, za moje sovražnike – zakon.«

Mar Benavidesa (nehote) kopiramo? Zdi se namreč, kot bi se naš svet obrnil na glavo: kdor udari, naj bo nagrajen, žrtev pa naj molči, če noče, da jo rablji zmeljejo v prah!

Primerov, ob katerih človek ne ve, kdo pije in kdo plača, je nič koliko. Ko so protestniki polivali mize z rdečo barvo in risali kljukaste križe na okna, je bil to »upor proti represiji«. Ko so upokojenci protestirali na Trgu republike, je bilo to ogrožanje demokracije.

Če levi politik nasprotnika označi za fašista, se to obravnava kot »politični diskurz«. Če desni politik reče podobno, se ga pribije na križ. Svoj lonček zgražanja je nedavno tega pristavila tudi avtorica tvita o »črtomirkah«.

Če levi minister zagoni milijone javnega denarja, je to poslovna napaka oziroma trud za javno dobro. Če desni poslanec napačno napiše potni nalog ali si privošči košček pršuta, je to afera desetletja.

Mediji pri tem igrajo odločilno vlogo. Ko so v času kovida kolesarji zasedali ulice, so jim posvečali ure in ure prenosa, celo o njihovem vandalizmu so poročali, kot da gre za zgodovinski dogodek. Ko so na Trgu republike protestirali kmetje, so bili deležni zgolj ščepca pozornosti z obveznim dodatkom, da »gre za politično motivirano akcijo«.

Slovenska posebnost je tudi, da skoraj nobena velika korupcijska afera ni dobila jasnega sodnega epiloga z zapornimi kaznimi. Vedno se najde kakšen izgovor, tako da imamo včasih tudi zaradi tega občutek, da živimo v državi dveh pravnih sistemov. Branjevka, ki proda vejico peteršilja brez računa, je, žal, na »jebeni« strani.

Ko sem bila mlajša, so me starši prepričali, da moram molčati, da se ne bom komu zamerila. Še več: trdili so, da moram zaradi ljubega miru nastaviti še desno lice, če so me udarili po levem. Danes, sicer malo pozno, a vendarle, vem, da je bila takšna vzgoja napačna.

Zadnjih nekaj let sem se zmerljivk, kot sta fašistka in janšistka, dodobra naposlušala! Naposlušala sem se tudi komandiranja, kaj lahko in česa ne smem.

Spominjam se bivšega člana neke t. i. desne stranke. Pred kakimi 20 leti me je prišel osebno vabit, naj se včlanim v njegovo stranko, jaz pa sem mu rekla, da »tega filma ne bo videl«. Kasneje je zamenjal kar nekaj strank, a mi, če le more, še danes vrže pod nos, da sem janšistka. Fašist je pa, ne da bi sploh odprli usta, tako in tako vsak, ki se ne strinja z Golobovo vlado, in jaz se ne strinjam!

Ko sem leta 2014 izdala prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, so se name spravile praktično vse slovenske tercijalke. Česa vsega sem se naposlušala, raje ne povem!

Ena iz te združbe, sicer moja sokrajanka, mi je letos, ko sva se slučajno znašli v čakalnici pri zdravniku, dejala, da je bila prepričana, da bom odnehala in da po tistih napadih ne bom objavila nobene knjige več.

Pa sem jih, pa ne zato, da bi njej in podobnim kljubovala, ampak zato, ker je takšno moje poslanstvo.

Ko sem na FB objavila fotografijo s Štefko Kučan, je bilo spet vse narobe. Z veseljem bi tudi eno z Janšo, iz Sorice, pa je več ne najdem!

Bo meni kdo govoril, kaj lahko in česa ne smem!

Iz enakega razloga imam na desni rami tatu. Tam je zato, ker se menda za stare mame ne spodobi, da ga imajo.

O drugi svetovni vojni in o letih po njej se, na srečo, nisem učila iz učbenikov, ampak iz pričevanj. Veliko zgodb sem slišala tudi v širši družini, saj je bilo v njej med vojno vse »mešano«: oče je z osemnajstimi leti odšel v nemško vojsko, nekaj stricev tudi. Tisti, ki je služil na »pravi« strani, je bil vse življenje težak, zelo nasilen alkoholik. Teta je bila med vojno in po njej precej živahna, karkoli je že to pomenilo. Med seboj so bili iz nešteto razlogov sprti, na jezo moje mame sem z veseljem govorila z vsemi, ki so bili v času, ko sem zbirala zgodbe, še živi. Bolj ko so bile zgodbe na meji verjetnega, bolj so me privlačile.

Sogovorniki so me naučili, da svet ni črno-bel.

Da je za vsakim zakaj svoj zato.

Z vso gotovostjo lahko trdim, da fašisti niso (bili) le črnosrajčniki. Ogromno gorja so storili tudi tisti, ki so nosili povsem druge uniforme ali se dičili celo s simboli miru in ljubezni.

Ljudi ne delim na leve in desne, ampak, če že moram, na tiste, ki se kot žabe z veseljem kuhajo v vreli vodi, in one, ki so iz te vrele vode še pravočasno zbežali.

Milko Škoberne je nedavno zapisal: »Nikogar ne preseneča Trumpova kapa z napisom 'Make America Great Again!' Predstavljajte si pa, kaj bi se zgodilo, če bi si Merz nadel kapo z napisom 'Make Germany Great Again!'. Asociacija na katero/koli dogajanje v družbi, ki jo živimo, je stvar dobrega okusa in bujne domišljije.

POUDAREK

Zadnjih nekaj let sem se zmerljivk, kot sta fašistka in janšistka, dodobra naposlušala! Naposlušala sem se tudi komandiranja, kaj lahko in česa ne smem.