Potrebovali bi razumnike, ki bi stopili skupaj ter na glas opozarjali, kaj je prav in kaj narobe, zagovarjali slovensko identiteto in suverenost ter naredili vse, da bi državljani doumeli globino katastrofalnih posledic pajdaških ideologij, s katerimi si t. i. elita pri koritu polni žepe, nam pa meče pesek v oči s pomočjo laži in plehkih floskul.

Če se to ne bo zgodilo, se bo Slovenija še naprej pomikala v smer vedno bolj siromašne, dekadentne, multikulturne woke družbe, v kateri bodo tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, z različnimi »korekcijami« spreminjali tako preteklost kot prihodnost. Družinske vrednote bodo počasi izbrisane, narodna identiteta pa bo izginila. Namesto o prijazni starosti se bomo, medtem ko se bomo utapljali v davkih in revščini, pogovarjali o »lepotah« evtanazije.

Dušan Spasojević, doktor političnih ved, ki množično študentsko protestno gibanje v Srbiji opazuje iz prve vrste, pravi, da bo Vučićev balon kmalu počil, da bo končal hitreje kot Milošević. Medtem ko spremljam tamkajšnje dogajanje, se sprašujem, smo Slovenci zadnji na Balkanu, ki se bomo uprli in zrušili vlado, ki nas peha v revščino? No, roko na srce: nekaj mi pravi, da bi to že zdavnaj storili, če bi nam pila kri desna vlada, z levimi pa, žal, že po tradiciji ravnamo v rokavicah!

V Beogradu so se študentom pridružili malodane vsi, ki v sebi čutijo nezadovoljstvo – intelektualci, delavci, civilna družba. V Sloveniji, če že, protestirajo vsak zase: zdravniki, kmetje, upokojenci. Kdo ali kaj preprečuje mobilizacijo študentom in dijakom? Pravijo, da se mnogi bojijo, da bi jih javna kritika oblasti stala štipendije, zaposlitvene možnosti, morda bi bili celo družbeno izločeni? Medtem ko so v Beogradu študentje pripravljeni tvegati, smo v Sloveniji previdni, pridkani kot dojenček v zibki in lepo tiho.

Koliko gorjač moramo še začutiti na hrbtih, preden bomo rekli: dovolj je?

Ob vsej »pridnosti« se pogosto čudim, kako nam je v devetdesetih letih uspelo, da smo dokazali, da znamo biti odločni, pogumni in vizionarski. Srce me boli, ker je danes molk tistih, ki bi morali biti svetilniki in razum naroda, tako oglušujoč. Kje so intelektualci, ki bi morali dvigniti glas, ko gre narobe? Kje so profesorji, akademiki, pisatelji, filozofi, misleci? Kje so tisti, ki bi že po tradiciji opozarjali na nevarnosti množičnih migracij, na ekonomsko stagnacijo, na dekadenco vrednot, na vse tisto, kar nas pelje v propad?

Kje ste, gospodje, ko nam država uničuje zdravstvo, ko so zdravniki sami in osamljeni v boju z vladnimi mlini na veter? Ne rečem, nekateri med njimi marsikaj napišejo, tudi kaj rečejo, a da bi pa stopili skupaj in zavihali rokave za dobro vseh? Se to ne zgodi tudi zato, ker menijo, da se ob pasivnosti, ki jo kažejo državljani, ne splača? Besedne zveze »vseeno mi je«, »briga me«, »dol mi visi« so postale stalnica v naši medsebojni komunikaciji.

Vsak narod, ki se odpove razpravi, dvomu, kritiki, hitro postane plen manipulacij in manipulantov. Slovenski narod, to ni nobena skrivnost, danes tone v apatijo. Namesto da bi zahtevali odgovore, sprejemamo prazne obljube. Namesto da bi se zavedali resnosti aktualnega trenutka, ponižno kimamo tistim, ki so se zgražali nad plakati, na katerih so bile zapisane besede Simona Gregorčiča: Pod streho našo tuji ród. Naj gost nam bo, a ne gospód.

Strah, ki ga nam na prebrisan način naganjajo v kosti, je, žal, najmočnejše orožja tistih, ki nam želijo odvzeti moč odločanja. Takole je povedal mag. Janez Žakelj v parlamentu: Vi iz koalicije, zlasti iz Svobode gazite vse zakonitosti, tako zakonodajne kot logične. Ovajate ljudi, ki so vam na poti. To, kar se danes dogaja, je sramotno za naš parlament.«

Rakrana slovenske družbe je tudi dejstvo, da je premočno politično razdeljena. Mnogi razumniki se ne želijo identificirati ne z eno ne z drugo politično stranjo. Raje se umaknejo v molk, če se že oglasijo, potem komentirajo čisto nedolžne stvari, recimo Emo 2025.

Kadar kaj napišem na račun afer, ki smo jim priča od razdeljevanja javnega denarja do korupcijskih škandalov, se tiha in prestrašena večina od mene odmika, kot bi bila kužna. Strah, ki jim je vcepljen v podzavest še iz povojnih časov, se je za zmeraj zapisal v njihove gene in jih hkrati usodno zaznamoval.

Povprečnega Slovenca ne ganejo niti višje položnice za elektriko, niti grožnje z nepremičninskim davkom, niti laži o 30 dneh do specialista, ne ganejo jih odhodi zdravnikov iz njihovih zdravstvenih domov, kaj šele lažne obljube o 3000 novih stanovanjih. Vsako novo gorjačo, ki jih udari po hrbtu, sprejmemo kot nekaj, kar se je pač moralo zgoditi.

Apatija je tako globoko zakoreninjena, da se zdi, da Slovenci sprejemamo vse, kar nam oblast servira kot neizogibno usodo. Ko potrebujemo denar za otroke z redkimi boleznimi, zbiramo prostovoljne prispevke, ker država zanje nima sredstev. Po drugi strani pa se za spremembo spola brez težav najde pol milijona evrov iz zdravstvene blagajne. Logično? »Seveda, logično!« pravijo.

Podpora vladi je najnižja doslej, a komu za to mar? Tako bomo na referendumu celo odločali o izrednih pokojninah umetnikom, medtem ko številni upokojenci životarijo s pokojninami, ki ne krijejo niti osnovnih življenjskih stroškov. In?! Tresla se je gora, rodila se je miš. Dol nam visi!

Medtem ko po družabnih omrežjih krožijo fotografije ljubljanskih cest, ki so marsikje v razsulu, ko čakalnice družinske medicine in nujne medicinske pomoči pokajo po šivih, Ljubljana dobiva še en prestižni projekt – bazen Ilirija, katerega cena je zrasla na vrtoglavih 62,5 milijona evrov. Koliko gorjač moramo še začutiti na hrbtih, preden bomo rekli: dovolj je?