Če "pošljemo ušesa" med ljudi, hitro spoznamo, da je skupni imenovalec mnenj v javnosti močno odvisen od politične usmerjenosti posameznikov. Dejstva, kot jih je navajal ZPIZ, so se, denimo, tudi na platformah uporabljala selektivno v želji, da podprejo eno ali drugo stran, kar je navadnemu državljanu iz že omenjene kvote 10%, oteževalo, da objektivno oceni, kdo ima prav in kdo se moti. Morda se tisti, ki trosijo laži, zavedajo, da je običajen državljan prelen, da bi se več kot toliko trudil, da pride do resnice?

Kaže, da se bo, žal, tudi v primeru teh pokojnin tresla gora, rodila pa miš. Politični cirkus se že veselo vrti naprej. Trenutno se na upravne enote zgrinjajo trume jeznih državljanov, ki jim ideja, da bi se umetnikom kar tako podarjali ne tako majhni dodatki k pokojninam, ni niti približno všeč.

Na srečo se za pusta spodobi, da nismo goli le državljani, ampak tudi cesar in njegov dvor. Kaže tudi, da smo se že dodobra navadili njihovega nenehnega preoblačenja, tako da včasih niti ne vemo, bi jih sploh še jemali resno ali ne. Danes se obnašajo kot angeli, jutri kot demoni, odvisno od tega, kdo drži v rokah mikrofon in kdo udarja po bobnu.

Kaj pa resnica? Ali sploh še koga zanima? Kaj pa, če se je v pustni povorki izgubila, ali pa se je, zbrcana z vseh strani, raje umakne na varno? Včasih imam občutek, da se je naveličala nesmiselnih borb; ko ena laž odpade, kot "knof od gat", se hitro najde druga, ki jo nadomesti. Vprašanje, ali imamo volivci res spomin zlate ribice, je še kako na mestu.

Prav tako že lep čas ne vemo, kdo pije in kdo plača. Nagibam se k temu, da so maske, ki jih hranijo politiki v svojih predalih, hudičevo delo, saj iz duš izvabljajo tisto- najslabše. Kako je mogoče, da smo tiho, ko nam politik pred kamerami zagotavlja, da "vse deluje, kot mora", četudi odpovedujejo tako zdravstvo, šolstvo in še kakšna druga "malenkost"? 

Kako naj pozabimo malodane plebiscitarno zmago pred tremi leti, ko je več kot 400.000 ljudi verjelo, da bo vse drugače, a smo že po nekaj mesecih boleče spoznali, da so bile obljube le milni mehurčki, ki so se nagajivo razblinili? Streznitev je prišla hitro, v nekaj mesecih; svoboda ni le pripomoček za razposajene norčije, ampak tudi orodje, s katerim nam natikajo nagobčnike, da bi ostali še bolj slepi, kot smo že bili. 

Enako velja za svobodo govora. Ali jo državljani razumejo kot pravico, da povedo, kar mislijo? Kaj pa, če ima ta svoboda govora več podpomenov, ki govorcu narekujejo, da sicer lahko kritizira, a naj pazi- koga? Življenje brez različnih mnenj je mrtvo. Življenje brez vročih debat, s katerimi se lahko tudi ne strinjamo, pa nas poriva v enoumje.

Tudi zato se bodo v zgodovino zapisale besede, izrečene na nekih Odmevih: "Skupen cilj vsem nam je bil, da očistimo Slovenijo, v tem primeru tudi policijo, janšizma." Koliko vas je bilo, ki ste se zgrozili ob tako očitni grožnji, naperjeni proti svobodi vsakega od nas?

Življenje brez različnih mnenj je mrtvo. Življenje brez vročih debat, s katerimi se lahko tudi ne strinjamo, pa nas poriva v enoumje.

Ni bilo časa, kajne? Kajti maškare, ki pri nas nikoli ne počivajo, so nasedle na zbiranje padal za Gazo, na finto s superračunalnikom v Mariboru, ki je bil junija 2022 slavljen kot dogovorjen projekt z EU, pa na besedičenje, da naše pokojnine rasle hitreje od življenjskih stroškov, pa na laži, da bodo kulturniki dobili izjemne pokojnine, vredne le »par deset tisoč evrov letno«.

Larfe ne odpadajo same od sebe. Treba jih je sneti. A kako, ker so se nekaterim že dodobra zrasle s kožo?

V času, ko tole berete, se tudi ''navadni državljani'' veselimo trenutka, ko bomo lahko za en dan postali nekdo drug. Kurentom, Cerkljanskim laufarjem, Škoromatom, pustnim oračem, coprnici Uršuli, povodnemu možu Jezerku, žabcu Brontoskoku, Butalcem, poganjačem, oblečenim v kmečko delovno obleko, se pridružuje še našemljena množica, ki si je nabavila maske pri Kitajcih. En sam, samcat dan v letu imamo občutek, da lahko držimo Boga za brado, počnemo, kar nas je volja, saj nas pod larfo nihče ne prepozna.

Tako kot v življenju nasploh, tudi za pustom pride pepelnica, ko je spet vse, kot je bilo predtem. Ko se dodobra streznimo in si z obraza obrišemo šminko, ugotovimo, da vrli politiki še zmeraj razposajeno rajajo in se v zamaknjenosti vrtijo po plesišču, imenovanem Slovenija. Oni vedo, da mi vemo, da to ni prav, da je že zdavnaj napočil čas za resno delo. A se kljub temu vsi obnašamo, kot da je vse tako, kot mora biti.

Državljani smo res trdoživi. "Morda bomo prišli k pameti in bomo naslednjič ravnali tako, kot je prav", si govorimo, medtem ko zbiramo "zamaške" za uboge otroke z redkimi boleznimi v želji, da jim pomagamo, če jim že država noče..

Če bi Hamlet svoje znamenito vprašanje postavil danes, bi morda rekel:

"Verjeti ali ne verjeti – to je zdaj vprašanje."

Verjeti, da se bo nekaj spremenilo, čeprav se iz dneva v dan, iz leta v leto ponavlja isti cirkus? Verjeti, da so obljube, ki smo jih drevi slišali na televiziji, tokrat kaj vredne? Verjeti, da imajo maske, v katere zremo, še kakšno drugo funkcijo razen te, da zakrijejo laži?

Ali pa ne verjeti metanju peska v oči. Videti stvari take, kot so. Se vprašati, zakaj se sploh igramo igro, v kateri so pravila privlečena za lase, a se delamo, da jih razumemo. Zakaj dovolimo, da se resnica izgublja v iluziji, v Fata Morgani?

Hamlet je omahoval. Mi ne bi smeli. Ker če si predolgo zastavljamo vprašanje, ali biti ali ne biti, ali verjeti ali ne verjeti, na koncu telebnemo na tla, kajti vejo, na kateri smo sedeli, smo si uspešno pomagali žagati tudi sami.