Nekje sem brala, da je Sovjetska zveza pod Stalinom s pomočjo časopisov, umetnosti in cenzure gradila mit o nezmotljivosti komunistične partije. Vsak članek v Pravdi, vsaka pesem ali film so bili del skrbno načrtovanih ukrepov, ki so poveličevali voditelja in ideologijo. A politična propaganda ni nekaj, kar bi izumili boljševiki. Že v starem Egiptu si je Ramzes II., v 13. stoletju pr. n. št., z vklesanimi napisi in reliefi pel slavo ob zmagi pri Kadešu. Razlog: pred ljudstvom se je želel prikazati kot nepremagljiv in božanski.

Tisočletja kasneje je Joseph Goebbels povzel bistvo: »Če dovolj dolgo ponavljaš laž,postane resnica.« Veliko truda je treba za sistematično širjenje lažnih informacij, ki so pogosto tudi pristranske ali zavajajoče, da lahko vplivajo na javno mnenje, hkrati pa diskreditirajo nasprotnike. Moč »hudičeve« propagande je v čustveni manipulaciji, kombinirani s strahom, jezo, ideologijo. V slovenskem okolju, kjer je – dokazano– kar 400.000 funkcionalno nepismenih, politična propaganda cveti, da bolj ne more! Zobe bi si polomila le, če bi v narodu prevladovali tisti z zdravim razumom.

Žal je tako, da ob besedni zvezi »politična propaganda« še zmeraj najprej pomislimo na čase komunizma ali diktatur. Plakati s stisnjeno pestjo oziroma parole na zidovih: Sovražnik nikoli ne spi! Delavci vseh dežel, združite se! Smrt fašizmu, svoboda narodu!Bratstvo in enotnost. Kapitalizem je sovražnik ljudstva. Besede, kot so tovariš, revolucija, proletariat, socializem, enakost, solidarnost, obnova, partija, napredek, Tito, so se vtisnile v kolektivni spomin vsem, ki smo odraščali v Jugoslaviji. Propaganda je bila takrat neposredna, včasih celo groba. Elita je v »ljudstvu« videla le orodje – »koristne idiote« ali »priročen kanonfuter«, ki ga je bilo treba nahraniti s pravimi besedami, da je voljno sledilo ljubemu Maršalu. Si predstavljate Tita, obdanega z današnjimi piarovci in agencijami, ki bi mu oblikovali podobo na instagramu? Verjetno bi imel milijone sledilcev.

Profimedia

V Jugoslaviji je bila propaganda del vsakdana. Kot otrok sem z razredom pela partizanske pesmi, praznovala dan republike 29. november, dan OF, Titov rojstni dan 25. maj. V učilnici je visela njegova slika, zraven table pa plakat: Naš ljubljeni Tito nas vodi v svetloprihodnost. Verjela sem. Vsi smo verjeli. Nihče ni vprašal, zakaj v trgovinah ni kave, čokolade ali banan. Teta Rozi jih je prinesla iz Celovca, a o tem se ni govorilo. Učili so nas, da v kapitalističnih državah lastniki tovarn izkoriščajo delavce, da tam vladata revščina in krivica. To smo ponavljali kot papige. Ko pa se je sosed Nace vrnil iz Nemčije z audijem in si zgradil hišo z gotovino v enem letu, smo gledali stran. Propaganda je delovala tako, da je odstranjevala (utišala) »glasnike resnice«, molčala o vsem, kar se je dogajalo za grdimi kulisami Potemkinovih vasi ter poveličevala vrste, ki so se vile pred praznimi mesnicami.

In kako je v naši preljubi domovini danes? Naši južni bratje bi rekli: Isto sranje, le drugopakovanje! Politična propaganda je zelo prefinjena, zavita v celofan medijskih trobil, družbenih omrežij, televizijskih nastopov in »neodvisnih« mnenj. A cilj je isti: prepričati ljudi, da verjamejo v nekaj, kar služi zgolj oblastnikom in njihovim »predpražnikom«.

Zadnje čase nenehno poslušamo o »parazitih« v zdravstvu. Celo sam premier nas prepričuje, da bodo zasebni zdravniki sesuli javni sistem zdravstva v prah in pepel. Vlada pa se prikazuje kot rešiteljica, ki bo vrnila zdravstvo ljudem tako, da ga bo podržavila. Ne povedo pa, da bodo to storili zaradi ideologije in zato, da bodo lahko pijavke še naprej sesale denar, ki bi bil sicer namenjen bolnikom. Bolj kot zdravniki in strokovnjaki opozarjajo, da vlada pripravlja »pogreb zdravstva«, bolj fanatično se oklepajo svojih kvazireform. Čakalne vrste se daljšajo, ljudje umirajo, a propaganda vztraja pri zgodbi o »uspehih«. Politični piar obljublja 30.000 stanovanj, davčne in pokojninske reforme, administrativne razbremenitve. Realnost? Stanovanj ni, zdravniki odhajajo v tujino, upokojenci životarijo. Politični propagandi na rob: trese se gora, rojevajo se oskubljene, rahitične miši.

Digitalna doba je propagandi dala še dodatna krila. Platforme, kot so x, facebook, instagram, tiktok in telegram, omogočajo, da »novica« v sekundi doseže milijone. V Sloveniji sicer teh platform ne blokirajo, kot počnejo Kitajska, Rusija ali Severna Koreja. A svoboda ima ceno: algoritmi nas spremljajo na vsakem koraku. Če všečkam objavo o Janši, Golobu ali Levici, me medomrežje zelo hitro zasuje z vsebinami istega kova. Obiščem konzorcij in kupim knjigo o Kocbeku. Kako, za vraga, facebook ve, da sem izbrala to knjigo?! Potem se spomnim na George Orwella, ki je v knjigi 1984zapisal: »Veliki brat te gleda.« Danes nas gleda »Veliki algoritem«.

Je res samo vprašanje časa, kdaj bodo takšni in drugačni, zelo občutljivi osebni podatki služili politični propagandi? Po osamosvojitvi leta 1991 se je propaganda preoblikovala. O tranzicijskih tajkunih, ki so razgrabili družbeno premoženje, se je kritično in na ves glas govorilo šele, ko je bilo prepozno. O osamosvojiteljih se je molčalo in danes – na splošno – otroci komaj kaj vedo o času osamosvajanja. Jih pa v zameno že od daleč pozdravlja več kot 80 let star propagandni napis na Sabotinu!

Politična propaganda se ne skriva le v besedah, ampak tudi v molku! Nekoč so mediji molčali o bananah, danes molčijo o dogodkih oziroma o ljudeh, ki so se znašli na nekakšni »črni listi«. Ljudje vedno bolj dvomijo, vedno bolj verjamejo, da so vsi »isti«! Tudi politična propaganda je kriva, da še nismo prerasli »otroških plenic«: še zmeraj se sprehajamo od obljub o »svetli prihodnosti« do floskul o depolitizaciji in poti v zeleno in digitalno prihodnost Slovenije.