Je to ženska, ki verjame v enakopravnost? Ki se bori za dostojanstvo? Ki zase zahteva spoštovanje, četudi njena mnenja rahlo štrlijo iz »feminističnega povprečja«? Ki se bori proti spolnemu nasilju nad ženskami? Proti mladoletnim porokam deklic? Ki zahteva najvišje kazni za pedofile in posiljevalce? Če je to – to, potem sem feministka.

Ne nazadnje sem o vlogi žensk v slovenski družbi zadnjih sto let zbrala nešteto (dovolj) zgodb, da sem lahko, navsezadnje, na svoje »feministično« obarvano delo upravičeno ponosna. A če feminizem pomeni zgolj leporečno ideologijo, ki v imenu »ženskega osvobajanja« briše razlike med spoloma, ruši družino, po nepotrebnem spodbuja splav in podpira evtanazijo, potem sem vse prej kot to.

Pri svojih sedemdesetih in še malo sem doživela toliko, da prazne parole name nimajo nobenega vpliva. Bolj kot ne sem človek iz »prakse«. Srečevala sem številne ženske, ki so se borile za osnovne človekove pravice ne zaradi političnih floskul, temveč zato, da bi preživele. Ko so pri porodih umirale, so druge vzele k sebi novorojenca in ga potem dojile skupaj s svojim otrokom.

Cankarjeva Francka ni bila ena sama, podobnih je bilo še veliko. Odpovedovale so se skromnim grižljajem, ki so jim bili na voljo, da so lahko nahranile družino. Iz Žirov so pešačile v Trst, kjer so prodajale čipke, jajca in maslo. Do njih čutim globoko spoštovanje, saj so bile v sebi trdne in pokončne. Njihov feminizem ni bil zapisan v deklaracijah, ampak v žuljih na dlaneh.

Hudo mi je, ker življenje žensk nekoč tako slabo poznamo! Marsikaj bi se lahko naučile od njih. Bilo je prežeto s trpljenjem in žrtvovanjem, hkrati pa dostojanstveno, iskreno, polno poguma, volje in upanja, da bo jutri bolje. Tisto, kar se danes prodaja kot feminizem, z njihovim preživetvenim nagonom nima veliko skupnega.

Kaže se kot politično gibanje, ki je izgubilo kompas, saj ga, kot ženska, ki je doživela marsikaj, pogosto vidim kot fronto, kjer se ne išče dialoga, ampak sovražnika. Najraje moškega.

Če bi poslušali nekatere sodobne aktivistke, bi mislili, da je moški poosebljenje vsega zla, ženska pa njegova žrtev. Ne morem pristati na to, da se moške demonizira, ženske pa povzdiguje na piedestal, ki je samozadosten.

Odraščala sem v času, ko so nas učili, da se spolna različnost dopolnjuje, ne izključuje. Da moški ni sovražnik, ampak partner. Da družina ni ječa, ampak skupnost ljubečih posameznikov. Da moč ženske ni skrita v njeni glasnosti, temveč v vztrajnosti premikati gore in v sočutju.

Življenje sem vedno razumela kot dar, ne kot poligon za ideološke boje med spoloma. Ko poslušam, kako navijajo za »pravico do splava« kot o simbolu »osvobojene ženske«, se vprašam: svobode za koga? Za nerojenega otroka zagotovo ne. Ko za človeški zarodek pravijo, da je to nepomemben kos »mesa«, ki ga je mogoče odstraniti brez slabe vesti – takrat se pogovarjamo o moralnem razkroju, ki mu ni več mar za prihodnost.

Feminizem, ki ga danes slišimo z odrov in ekranov, se je oddaljil od žensk iz mesa in krvi.

Kot da bi pozabili na eno osrednjih gesel socializma: mladi so naše največje bogastvo! Neštetokrat smo ga slišali v govorih ob dnevu mladosti, ob pionirskih slovesnostih ali ob podelitvi Titove štafete.

Učili so me, da je življenje vredno vsega spoštovanja. Da ga moramo zato ceniti, spoštovati od spočetja do smrti. Boli me srce, ko poslušam zagovornike evtanazije. S kakšno lahkoto in brezbrižnostjo bi pošiljali bližnje v smrt! Ko je življenje težko, pravijo, naj ga končamo. Kje smo izgubili svojo vest, ki je naš notranji glas, saj nas opozarja, ko prestopimo mejo, pa naj bo to zgolj v brezbrižnosti do drugega človeka.

Vest še zdaleč ni religiozen pojem, saj obstaja tudi pri tistih, ki ne verujejo v Boga. Gre za temeljno človeško orodje za razlikovanje med dobrim in slabim, med prav in narobe. Če dovolimo, da v imenu sočutja vzamemo bližnjemu življenje, kaj bo naslednji korak? Ali bomo, ko se bomo na evtanazijo navadili, dovolili, da se iz sistema odstranjujejo vsi, ki »stanejo preveč«?

Zato ne razumem, kako bi lahko bila feministka v svetu, ki naprednost meri po tem, kdo in kdaj ima pravico končati življenje, pa ni pomembno, ali na njegovem začetku ali koncu. Tak feminizem se tepe z osnovnimi vrednotami: s spoštovanjem do življenja, do družine, do dostojanstva človeka. Svoboda ne pomeni, da lahko počneš, kar hočeš, ampak da znaš izbrati tisto, kar je prav. Tako so nas učili in mislim, da se niso motili.

Feminizem, ki ga danes slišimo z odrov in ekranov, se je oddaljil od žensk iz mesa in krvi. Ne govori več o njihovih stiskah, o razlogih za molk, ki ga nosijo v sebi, o njihovem trpljenju. Govori o pravicah, o kvotah, o spolnih identitetah, političnih točkah. Kot da je cilj enakosti – zamenjava vlog.

Resnična moč ženske ni v tem, da posnema moškega, ampak da ostane ženska. Da zna biti hkrati nežna in pogumna, čustvena in odločna, materinska in razumna. To, kar smo, ne potrebuje ideologije, ampak notranjo trdnost, da živimo po svoji vesti.

Ženske, o katerih sem pisala, besede feminizem niso poznale, a sem se kljub temu od njih ogromno naučila. Niso hodile na proteste, a so kljub temu znale postavljati meje. Zakaj nam gredo besede o lepoti materinstva tako nerade z jezika? Življenje me je naučilo, da je spoštovanje med moškim in žensko lahko obojestransko.

Verjamem, da svoboda brez vesti vodi v razkroj medsebojnih odnosov in tudi družbe. Morda se to, kar cenim, sliši staromodno. Morda me boste imenovali konservativno, nazadnjaško ali celo cerkveno?

Če hoče feminizem preživeti, se bo moral spet vrniti k ženski duši. Ne k floskulam, ampak k resničnim življenjem – tistemu, ki daje in sprejema. Tistemu, v katerem nam je mar za bližnjega toliko (ali še bolj) kot zase. Ko bo feminizem spet znal spoštovati materinstvo, življenje in dostojanstvo – takrat bom morda razmislila, ali se z njim lahko poistovetim.

Za zdaj bom ostala to, kar sem – ženska, ki verjame, da je življenje dragoceno že samo po sebi in da spoštovanje, ljubezen in vest niso stvar političnih ideologij, temveč srčne kulture, ki jo nosimo v sebi.