Milena Miklavčič
Nekateri v slovenski politiki za svoje cilje zastavijo samo čast, drugi tudi dušo ali celo rit
Sogovorniki, tisti, ki so živeli v času pred drugo svetovno vojno, so se – poleg bolezni – najbolj bali dolgov. Četudi jim je voda tekla v grlo, si denarja niso izposojali. »Mi že ni namenjeno, da bi imel več, kot imam,« so se zagovarjali pred seboj in pred drugimi. Od njih sem se naučila še nečesa drugega. Poučili so me, da so najhujši tisti dolgovi, ki jih odplačujemo s svojo svobodo. Že od Adama in Eve velja, da je v življenju treba čisto vse plačati. Tudi stvari, ki jih dobimo zastonj. Tudi šenkano desetko na fakulteti. Tudi boljšo službo na ministrstvu. Kredit nas udari po denarnici, »dolgovi uslug« pa po duši.
Marko Vavpotič
Spominjam se gospe, ki je živela z odraslim sinom in komaj sestavljala konec s koncem. Sin je hotel nove gume za avto, pa računalnik, nov telefon. »Vzemi na obroke, to vsi počnejo!« je sitnaril. Po dveh letih izpolnjevanja njegovih želja ni več imela denarja niti za osnovne stroške. Na socialni so ji rekli, da ji ne morejo pomagati, saj ima na papirju dovolj za preživljanje. Prodajte računalnik in skiro, so ji svetovali. Srce jo je bolelo, ko ji je že prvi kupec povedal, da je računalnik še komaj kaj vreden.
Ključne besede