Spominjam se gospe, ki je živela z odraslim sinom in komaj sestavljala konec s koncem. Sin je hotel nove gume za avto, pa računalnik, nov telefon. »Vzemi na obroke, to vsi počnejo!« je sitnaril. Po dveh letih izpolnjevanja njegovih želja ni več imela denarja niti za osnovne stroške. Na socialni so ji rekli, da ji ne morejo pomagati, saj ima na papirju dovolj za preživljanje. Prodajte računalnik in skiro, so ji svetovali. Srce jo je bolelo, ko ji je že prvi kupec povedal, da je računalnik še komaj kaj vreden.

Simon in Karmen sta mlad par, ki si je zaželel oditi na svoje. Vzela sta stanovanjski kredit, opremo sta kupila na obroke, avto pa na lizing. Bila sta vesela, ker na banki niso delali težav. Potem pa se je zgodilo, kar se ne bi smelo: on je moral zapreti svoje zagonsko podjetje, ona pa je ostala doma zaradi nosečnosti. Življenje se jima je čez noč obrnilo na glavo.

Prišlo je tako daleč, da sta morala prodati stanovanje in se ponovno vrniti k njeni sitni in nergavi mami. Najhujše je, da se pri takšnih, ki se zapletejo v dolgove, začnejo oglašati »rešitelji«, ki zvabljajo v past s hitrimi krediti in zasebnimi posojili. Obljubljajo rešitve, v resnici pa samo prestavljajo nož z enega mesta vratu na drugo.

Če se osredotočimo na »podzemlje« slovenske politike, nas zmrazi, saj je že površnemu in neukemu opazovalcu hitro jasno, da tam vlada en sam daj-dam. Glavni in tudi stranski igralci na tem teritoriju si dolgov, ki so si jih nakopali že v predvolilnem boju, nikoli ne izbrišejo. Nekateri za svoje cilje zastavijo samo čast, drugi tudi dušo ali celo rit.

Znanka je kar nekaj časa delala kot svetovalka v parlamentu. Ko je prišla, je bila mlada, polna energije, želela je spreminjati svet. Kmalu je spoznala, da ji ribarjenje v kalnem ni pisano na kožo. Njen šef jo je nekoč prosil, naj malo pregleda osnutek nekega zakona. V zameno ji je obljubil, da jo bo predstavil pravim ljudem – tistim, ki odpirajo vrata vse do Bruslja. Bila je neizmerno vesela, ko je šel zakon skozi.

Žal jo je življenje že naslednje jutro postavilo na realna tla. Šef jo je tokrat osebno predstavil vplivnežem, ki so pričakovali še več uslug. »Ko enkrat začneš, se znajdeš v začaranem krogu,« mi je priznala, ko sva se srečali na kavi.

Slovenski pregovori, kot so »vse se vrača, vse se plača«, »kar seješ, to žanješ« ali »roka roko umije«, so zelo zgovorni, saj govorijo tudi o posledicah naših dejanj. Opominjajo nas, da v življenju ni nič zastonj – vse ima svojo ceno, bodisi v denarju, času, trudu ali izgubi moralnih vrednot. Tudi drugi pregovori, kot sta »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, »dobro se nagrajuje z dobrim, zlo pa z zlim«, poudarjajo isto: vse se vrača, vse se plača. Pogosto z obrestmi.

Večkrat bi se morali spomniti na »kdor visoko leta, nizko pade«, saj nas opozarja na pasti prevelikih tveganj. Predniki so imeli te besede ves čas na koncu jezika. Opozarjale so jih, da se je treba ravnati po pameti in ne po svojih apetitih. Številne raziskave z vseh koncev sveta potrjujejo, da so takšni in drugačni dolgovi glavni razlog za nekatere skrajne odločitve, vključno s samomori.

V 19. stoletju, med gospodarskimi krizami, so mnogi posamezniki, zlasti lastniki podjetij ali kmetje, zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov izgubili vse premoženje. Nekateri posamezniki, kot so bili mali kmetje v ZDA ali Evropi, soočeni z javno sramoto in brezizhodnostjo, so se odločili za samomor. Po borznem zlomu leta 1929 so poročali o številnih borznih posrednikih in vlagateljih, ki so si prav tako vzeli življenje.

V romanu Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega se soočimo s Semjonom Zaharičem Marmeladovim, eno najbolj tragičnih stranskih figur, ki uteleša uničujoče posledice kombinacije finančnega propada, moralnega samoprezira in zasvojenosti. Ne stori samomora, umre pod kolesi kočije, kar ima tudi simbolni pomen, saj gre za skoraj mazohistično iskanje kazni in očiščenja.

V družbi, kjer postane »roka roko umije« norma, se zelo hitro razvijejo korupcija, nepravičnost ali odvisnost od omrežij uslug. Občutek, da zaradi nenehnega vračanja takšnih uslug nismo več gospodarji svojega življenja, je lahko izjemno obremenjujoč, saj nas z nevidnimi verigami priklene na omrežja, ki nas lahko s svojimi bolj ali manj brezkompromisnimi zahtevami nenehno držijo v šahu. Najbolj boli, ko začneš sprejemati odločitve, ki so skregane z moralnimi načeli.

Pošastno je, ko privolimo v stvari, ki so nam tuje! A jih, četudi neradi, počnemo zaradi dolgov, ki so se nakopičili. Počasi začenjamo izgubljati sebe, postajamo nekdo drug. Ko se zjutraj pogledamo v ogledalo, se ne prepoznamo. Ali se takrat sprašujemo, kdo sploh smo, zakaj lažemo sebi in drugim, zakaj počnemo stvari, ki bi se jih v drugačnih okoliščinah sramovali?

Občutek, da človek, ki je zabredel v dolgove – tudi v moralne – ne odloča več sam, ne živi več po svojih merilih, ne živi več svojega življenja, je lahko pošasten. Namesto svobode ima glavno besedo strah, da se bodo tisti, ki nas držijo za vrat, že kako maščevali.

Zelo pomembno je, da si še pravočasno priznamo: nič na tem svetu ni zastonj. Postavimo si meje. Ker življenje, ki nam ga vodijo drugi, je zgolj senca tistega, kar bi lahko bilo.