V krogu prijateljev, pri šanku, na družinskih kosilih in na družbenih omrežjih zna vsakdo pametovati, kako je država zavožena, kako politiki samo kradejo in kako se nam godi krivica. A ko nastopi trenutek, da bi bilo treba kaj storiti, na primer vstati s kavča, podpisati zahtevo proti zastrupljanju bolnih in invalidov, protestirati proti vedno hujšim norostim te vlade ali pokazati pogum z javno izrečeno besedo, takrat večina zamahne z roko, se potuhne in skrije v mišjo luknjo. Saj tako in tako ne bomo nič spremenili, pravijo, medtem ko kukajo izpod maminega ali ženinega krila. Vdani v usodo čakajo na čudež ali pa pričakujejo, da jim bo Bog pomagal.

Zadnji primer takšne pasivnosti smo videli pri zbiranju podpisov za referendum proti evtanaziji. Čeprav gre za vprašanje življenja in smrti, organizatorjem vse do zadnjega tedna ni in ni uspelo zbrati potrebnih 40 tisoč podpisov. V dno duše me je sram ob misli, da v Sloveniji živi 1,4 milijona takšnih, ki se imajo za kristjane, pa bi jim moralo biti življenje že zaradi tega sveto! »Zakaj se bomo izpostavljali?! Se bodo že drugi!« »Samo bedak je toliko neumen, da se hoče prostovoljno zameriti levičarjem!« je bil najpogostejši izgovor, s katerim se je opravičevala lenoba. Na srečo so se – malo pozno, a toliko bolj iz srca – predramili tudi škofje, tako da je bilo potem vse, kot je moralo biti!

Stari rek pravi, da se vse hude stvari dogajajo tudi zato, ker dobri ljudje molčijo. Žalostno, a resnično. Standard v Sloveniji je vsak dan slabši, te dni bodo spet podražili tudi elektriko. Ne vemo še, bo glasovanje delavcev o božičnici javno ali tajno? Od predsednika vlade nihče ne terja odgovora, ali se tudi o perečih domačih težavah posvetuje s svojim štirinajstletnim sinom. Čeprav bi gospodarstvo in politika morala biti v centru pozornosti, podatki kažejo, da Slovencem za oboje »dol visi«.

Kje so zlati časi, ko so nas poneumljale zgolj maratonske mehiške nadaljevanke! Po zadnjih raziskavah je danes že okoli 74,6 odstotka prebivalcev aktivnih na družbenih omrežjih, kjer jih zanimajo predvsem lahkotne in zabavne vsebine, ki jim ponujajo pobeg od vsakdanjih skrbi. Namesto resnih življenjskih debat, ne nazadnje tudi političnih, se uporabniki raje utapljajo v kratkih video objavah, zanimajo jih »rumeno obarvane zgodbe«, vizualno privlačne objave, trič-trači pa prejemajo največ lajkov, delitev in komentarjev. Glej ga, zlomka! Glede na celotno prebivalstvo Slovenije, ki šteje več kot 2,1 milijona prebivalcev, je delež visoko izobraženih približno 22,4 na 100 prebivalcev! Mar tudi izobraženci niso več, kar so nekoč bili?

Se spomnite starega rimskega načela »kruha in iger«? Kaže, da se zgodovina ponavlja! Dokler je dovolj bureka, poceni piva in priložnosti za metanje peska v oči, se svet vrti v ravno pravšnjih barvah, da je »sivo povprečje« zadovoljno. Pa dokler ostane na računu toliko, da gredo enkrat na leto na dopust na Hrvaško, dokler lahko na Temuju kupijo cenene čevlje, je vse, kot mora biti! Iz tistih nekaj tepcev, ki se pridušamo na X-u, ker bi radi živeli bolje, kot živimo, se pa v najboljšem primeru norčujejo, če nas že ne pošiljajo v tri krasne.

Te dni v osrčju Pohorja letujejo osmošolci. Ko sem se pogovarjala z učiteljico, ki jih spremlja, mi je med smehom dejala: »Vse je, kot mora biti, še vreme! So pa mnogi že drugi dan doživeli abstinenčni šok, saj so morali pustiti telefone doma.«

Sprašujem se, bi se svet podrl, če bi tudi nam, odraslim, vzeli igrače? Bi se ljudje potem zbudili iz omame? Bi začeli razmišljati, kaj pa, če ni vse tako rožnato, kot se nam je zdelo, da je? Ni dvakrat reči, da bi začeli mrzlično iskati nove nadomestke, nove iluzije, da se jim ne bi bilo treba soočiti z realnostjo. Bi namig, da bi se morda lotili kakšnega konkretnega dela, ne nazadnje se je lani rodilo komaj 16.875 novorojenčkov, v kali zatrli?!

Kaj pa, če tiči razlog za pasivnost tudi v tem, da smo Slovenci dokazano funkcionalno nepismeni? Podatki, da velik del prebivalstva ni sposoben razumeti niti osnovnih besedil, vzbujajo skrb. To ne pomeni, da ljudje ne znajo brati, pomeni pa, da ne razumejo, kaj preberejo. Med 24 evropskimi državami, ki so sodelovale v raziskavi, ima Italija največji delež funkcionalno nepismenih (27,8 %), Slovenija pa je na drugem mestu s 24,9 %. Ko je narod funkcionalno nepismen, ga je lahko voditi. Dovolj je nekaj lepih fraz, nekaj praznih obljub, nekaj udarnih gesel – in ploskajo. Ne znajo pa poiskati bistva težav, v katere so bili porinjeni.

Če pogledamo čez plot, hitro ugotovimo, da Francozi samo ob omembi višjih davkov takoj stavkajo, Italijani s tleskom prstov zapolnijo ulice, kjer uničujejo in razbijajo, kadar jim kaj ni prav. Poljaki zelo kulturno in organizirano branijo svoje vrednote. Slovenci pa čakamo, da bo težava minila sama od sebe. Čakamo, da bo oblast nekega dne spregledala in začela delati za ljudi. Slovenci smo za oblastnike sanjski narod – bentimo, se jezimo, a na koncu pridno ubogamo. Pa nismo bili zmeraj »živ obup«, kot smo danes! Sposobni smo bili preživeti vojno in povojne poboje, se leta 1991 dvigniti iz pepela in zgraditi državo. Danes pa se zdi, da je vse, kar potrebujemo, še ena akcija v stilu poceni krizantem v Lidlu.

Iskreno – prav nerodno mi je, da iz meseca v mesec pridigam, prosim, moledujem: »Zbudite se!« Narod pa, kot da se mu jebe zase in za vse okoli sebe. Kakšen »fakič« mi še kdo pokaže, pa kakšno žleht mi vržejo pod nos, to pa je tudi vse, česar so zmožni mlačni, nezainteresirani in jebivetrski okoli mene.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.