Carl Jung je dejal, da imamo vsi svetle in temne plati. Romanova svetla stran je bil on sam. Kot mi je minule dni povedala žurnalistična kolegica, so bile razstave živahne, kakor hitro je vstopil v prostor, je druščina zasijala od dobrovoljnosti. Prijateljica mi je povedala, da je Roman človek z največjo socialno mrežo na svetu. Vsi so bili njegovi prijatelji in on je bil prijatelj vseh. Roman je ljudi rad objemal, vedno je imel v zalogi komplimente. A imel je tudi temno plat.
Od nekega dekleta je zahteval, da ga oralno zadovoljuje, njena hčerka pa naj bi ju ob spolnem dejanju opazovala. Stemnilo se mi je pred očmi.
O skrivnem življenju se spodobi molčati, čeprav sem v čustveni nestabilnosti in psihični zlomljenosti napisala tekst, ki so ga predstavljali kot »pretresljivega«. Motite se. Med mano in Romanom ni bilo ničesar pretresljivega.
Tendenciozna naslovnica, ki je izpostavila del intime, me je prizadela, a za naslovnico sem izvedela šele v nedeljo popoldne, ko je Reporter prišel iz tiskarne. Od urednika sem dobila sms s fotografijo naslovnice. Prebrisani urednik je do danes že priznal, da članka sploh ne bi smel objaviti. Stokrat sva se sprla in še stokrat se bova. Verjetno. Saj veste, kako je pri prepirih? Kot na koncertih: najprej novi hiti, nato pa evergreeni.
Sploh pa se Roman ni sramoval svoje seksualnosti. Zato je njegov samomor še toliko bolj enigmatičen. Kaj pa, če je bilo vse skupaj inscenirano? Kaj pa, če so budale nekomu pripravljale smešni prank, pa se je v mišelovko morbidno ujel nekdo drug? Bi morala umreti druga oseba? Ali?
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
