Radikalizirala se je politika, radikalizirali so se mediji. Do najmočnejših zvočnikov prihajajo skrajneži z enega in drugega političnega pola. Kar je bilo še pred časom abnormalno, je postalo normalno. Levičarski medijski aktivisti so dobili resno konkurenco v desničarskih. Na RTV Slovenija zadnje leto divja prava državljanska vojna v malem, ki jo je v svoji basni Vojna z mediji napovedal prejšnji premier. Janšisti bijejo bitko s komunajzarji. Popravljajo krivice za nazaj, odpirajo prostor. Hvalijo se, da je nacionalka danes bolj pluralna. Da ni več črnih list, da do besede zdaj pridejo tudi tisti, ki so imeli na Kolodvorski zaprta vrata. Televizija je že okupirana, radio še ne.

Ni vse, kar pove leva stran, suho zlato, niti ni vse, kar pove desna stran, slabo. To modro misel je v intervjuju za Reporter izrekel Matjaž Han, minister za gospodarstvo, turizem in šport. Hana je abecedo v politiki naučil Miran Potrč, minuli teden preminuli legendarni poslanec Socialnih demokratov. Največji gospod med tovariši in največji tovariš med gospodi, kot so ob njegovi smrti zapisali v SD.

Anžetu Logarju se očitno ne mudi. Minili so že štirje meseci, odkar je po porazu v drugem krogu volitev za predsednika republike javnosti sporočil, da »smo danes na začetku nečesa velikega« in da »ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo«. Nič se še ni zgodilo in najbrž se nekaj časa še ne bo. Logar se redkokdaj oglasi, pove svoje mnenje tako v državnem zboru kot v medijih. Bolj kot je tiho, več špekulacij se napleta, kako bo unovčil svoj politični kapital. Konec januarja je sporočil le, da bo do poletja oblikoval nekakšno platformo sodelovanja z najširšim mogočim spektrom sogovornikov, kjer naj bi razpravljali o ključnih temah razvojne narave.

Ni prav nič nenavadno, da upada tako podpora vladi kot največji koalicijski stranki – Gibanju Svoboda. Tudi Robert Golob ni najbolj priljubljen slovenski politik, to ni niti nova predsednica republike Nataša Pirc Musar. Presenetljivo pa je, da na prvem klinu javnomnenjskih lestvic zadnja dva meseca kraljuje na predsedniških volitvah poraženi poslanec in predsednik sveta SDS Anže Logar.

Se danes še kdo spomni Zdravka Počivalška? Najprej ministra za gospodarstvo v vladi Mira Cerarja, ki je bil na isti funkciji tudi pri Marjanu Šarcu in v tretji vladi Janeza Janše. Pred vstopom v politiko je Počivalšek veljal za uspešnega direktorja Term Olimia, v domačih krajih na Kozjanskem je bil znan po vzdevku »bademeister«.

Lahko Janez Janša še v četrto postane predsednik vlade? Vprašanje, ki se zastavlja mnogim ob zadnjih turbulencah v državi, ko je na plano udarilo nezadovoljstvo različnih družbenih skupin: zdravnikov, šolnikov, poklicnih gasilcev, upokojencev …

V zakulisju leve politične scene od dobljenih referendumov naprej proti vladi Roberta Goloba divja totalna vojna. Nezadovoljstvo nekaterih vplivnih politikov in interesnih skupin levo od sredine je že mesece pred tem brbotalo pod pokrovom, a so taktično počakali, da so šle vse volitve in referendumi mimo, nato pa z vso silovitostjo udarilo na plano.

Janez Zemljarič je odšel, mafija v slovenskem javnem zdravstvu ostaja. Tri desetletja samostojne države nerešljivi gordijski vozel javnega zdravstva zdaj skuša presekati minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Hitro je spoznal, da si zdravstvene reforme pravzaprav nihče ne želi, ker stanje vsem ustreza.

Vsakič, ko se zamenja oblast, se na Reporterjevi lestvici vplivnih Slovencev zamenja dobra tretjina imen, tokrat jih je kar 37. Kaj to v resnici pove? Da ima politika še vedno zelo zelo velik vpliv v družbi.

Marsikomu, ki pride na oblast, se hitro zvrti. Robert Golob ni nobena izjema. V politiki sicer ni novinec, a mesto predsednika vlade je neprimerljivo z mestom državnega sekretarja. S funkcijo, ki jo je opravljal dobro leto pred več kot dvema desetletjema v vladi Janeza Drnovška. Tudi direktorski položaj v državnem gospodarstvu, na Genu-I, je nekaj povsem drugega od vodenja izvršilne veje oblasti.

Supervolilno leto gre h koncu, za nami so že vse volitve, država pa je še naprej na najvišjih političnih obratih. Po treh dobljenih referendumih je silovito počilo v vladi, ogenj med premierjem Robertom Golobom in notranjo ministrico Tatjano Bobnar pa je tlel že dlje časa. Tako glasnemu obračunavanju med vladajočimi na odprti politični sceni že dolgo nismo bili priča. V javnem spopadu je na koncu pričakovano kratko potegnila ministrica, ki je izgubila zaupanje predsednika vlade, a tudi ta iz konflikta gotovo ne bo odšel nepoškodovan.

Če ne bi bilo Janše, bi si ga morali na levici izmisliti. Prav on je tisti, ki najbolj mobilizira volilno telo levo od sredine. Dokler bo Janša, bo zmagovala levica in bila po novih obrazih na oblasti.

Ni se zgodil čudež, predsednica je. Natašo Pirc Musar sta v predsedniško palačo spravila tako Milan Kučana kot Janez Janša. Prvi, ker jo je javno podprl, drugi pa, ker je vseskozi bil za kandidaturo Anžeta Logarja. Volivci so še enkrat volili proti Janši in izvolili Pirc Musarjevo. Predsednik SDS je bil letos že drugič poražen, v nedeljo na treh referendumih pa bo najverjetneje še tretjič. Supervolilno leto bo najbrž tudi letos že tradicionalno končal s počitnicami v toplih krajih. Na Mavriciju se v decembru začne turnir amaterjev v golfu. Prijatelja z jahte ga že čakata za novo partijo.

Nataša Pirc Musar, ki ji ankete v drugem krogu predsedniških volitev napovedujejo prepričljivo zmago, nima časa za intervju za Reporter. Tak odgovor smo prejeli pred štirinajstimi dnevi od njene predstavnice za medije Darinke Pavlič Kamien.

Pred dvajsetimi leti, konec leta 2002, je Milan Kučan po dveh mandatih na dve leti podlage, ko je bil najprej predsednik predsedstva, odšel iz predsedniške palače na Erjavčevi. Star je bil 62 let, njegov največji politični rival Janez Janša pa jih je dopolnil 44. Dvajset let potem, leta 2022, Janša in Kučan še vedno politično hranita drug drugega in razdvajata narod.

Dokler bo v formi in mu tudi zdravje dobro služi, ne vidi razloga, da bi odnehal, čeprav bo čez dobra dva meseca star 70 let. Vse je v energiji, v zadovoljstvu, pravi Zoran Janković, ki že šestič kandidira za župana Ljubljane. Pričakuje zmago v prvem krogu in večino v mestnem svetu. V šestnajstih letih županovanja je izpeljal kar 2400 projektov, se rad pohvali. Želi si, da se jih zaključi še pet: trgovski del Stožic, Plečnikov stadion, Emonika, Rog, prenova osrednje tržnice in gradnja parkirne hiše pod njo. Zanimivo, da mu niti opozicija ne očita, da bi bil neučinkovit. A na Jankovića ne letijo več kritike samo z desne, zadnja leta so nekateri zelo glasni tudi na levici.

Ne glede na vse objavljene javnomnenjske raziskave bo prvi krog nedeljskih volitev za predsednika republika edina prava anketa. V fotofinišu volilne kampanje bo prišlo do opredelitve še tistih neodločenih volivcev, katerih glasovi bodo na koncu odločilni, katera dva od treh favoriziranih kandidatov se bosta uvrstila v drugi krog volitev, ki bo 13. novembra. Precej velika verjetnost je, da bo v predsedniški finale uspelo priti Anžetu Logarju, Milan Brglez in Nataša Pirc Musar pa bosta za uvrstitev trepetala do zadnjega.

Če je SDS z zbiranjem podpisov za tri referendume prebila zvočni zid, kot pravi poslanec Branko Grims, je Inštitutu 8. marec Nike Kovač z lanskim referendumom o vodah uspelo odvreči atomsko bombo.

Slovenska desnica, ki si jo je uzurpiral Janša, tone vedno globje. Iz leta v leto postaja bolj izrojena. Intelektualce so zamenjali partijski jurišniki, ni več glasu razuma. Ni več nikogar, ki bi Janši nastavil ogledalo.

Predsednica bo ali pa ne bo. Dober mesec pred prvim krogom predsedniških volitev je tekma še povsem odprta. Nič ni odločeno vnaprej. Po nepričakovanem umiku Marte Kos v igro prihaja nov resen igralec – nekdanji predsednik državnega zbora, zadnja leta evropski poslanec SD Milan Brglez.