Litijska 51 je postala en tak mali Teš 6, kjer se nazorno vidi, kdo vse vleče niti iz ozadja. Kako so ti »sivi liki« iz različnih političnih strank, tako koalicijskih kot opozicijskih, prepleteni med sabo.
Te ljudi druži samo denar, država pa je zanje le najbolj priročna molzna krava, da si na lahek način nabašejo lastne žepe. Požrešnost očitno ne pozna več meja, če samo pri nakupu neke podrtije ta združba pokasira šest milijonov evrov (!) profita. Na škodo davkoplačevalcev, seveda. Pravosodni ministrici Dominiki Švarc Pipan pri tem poslu gotovo ni padel niti en evro v žep.
Ona, politično naivna in očitno tudi pravno nesposobna, kot je, je v tej zgodbi samo koristni idiot. Nekdo, ki samo doda svoj podpis na pogodbo, ki so jo pripravili drugi. Doda podpis za sporni posel, za katerega se je v ozadju dogovorila mreža plenilcev javnega denarja, ki prihajajo ali imajo povezave v političnih strankah levo in desno. A tudi nekdo, ki bo navkljub vsemu na koncu moral prevzeti politično odgovornost.
Dominika Švarc Pipan , politično naivna in očitno tudi pravno nesposobna, kot je, je v tej zgodbi samo koristni idiot.
Kako že gre tisti rek? Vsaka država ima svojo mafijo, nima pa vsaka mafija svoje države. Stavkajo zdravniki, sodniki, v javnem sektorju še naprej vlada kaos, kjer se pogosto ne ve, kdo pije in kdo plača. Vse to nekomu koristi. Bolj kot je oblast nesposobna, lažje se krade javni denar. Ne more biti drugače. Spomnimo, kaj vse se je dogajalo pri nabavi zaščitne opreme med epidemijo v času tretje Janševe vlade.
Kaj se dogaja pod Golobovo vlado, ki je obljubljala, da bo pod njihovo oblastjo vse drugače, pa lahko spremljamo v živo iz dneva v dan zadnje leto in pol. Mafijske lovke so že tako globoko in razpredene na vse strani, da očitno prav nič ne pomaga, da se zamenja oblast. Sporni posli tečejo bolj ali manj neovirano dalje.
Da je korupcija največji problem v Sloveniji, čivkajo že vrabci na veji. Komisija za preprečevanje korupcije tega ni in ne bo rešila, saj je papirnati tiger, po potrebi pa tudi priročno sredstvo za politične obračune. Boj proti korupciji je naloga policije, tožilstva in sodstva. A organi pregona in pravosodni sistem pri nas pogosto odpovejo. Ne samo zaradi lukenj v zakonodaji in nesposobnosti, nekateri pri nas so še vedno nedotakljivi in lahko hodijo po robu in še čez.
V majhni državi, kot je Slovenija, kjer skoraj vsak vsakega pozna, je zelo pomembno imeti dobre zveze. Biti član formalnih ali neformalnih omrežij in imeti pod palcem denar. To so tako imenovani prvorazredni državljani, ki usluge med sabo vračajo z uslugami. Politična barva ni najbolj pomembna, vse bolj pomembna v družbi sta kapital in denar.
Tistih v politiki, ki skrbijo za javni interes, kar naj bi bil sicer njihovo primarno poslanstvo, je vedno manj. Za vsako oblast je država le plen. Da z javnim denarjem nahranijo svoja omrežja. Kdo bo komu uredil kak posel, ki je vezan na javne blagajne, ali pa uredil nepovratna sredstva na prirejenih javnih razpisih, samo to je še pomembno. A odločevalci na položajih niso samo nesposobni, so lahko tudi pokvarjeni in skorumpirani.
Tistih v politiki, ki skrbijo za javni interes, kar naj bi bil sicer njihovo primarno poslanstvo, je vedno manj. Za vsako oblast je država le plen. Da z javnim denarjem nahranijo svoja omrežja.
Če kaka svinjarija na koncu le pride na plano, kot je bil denimo tisti sporni javni razpis za nevladnike, in mora kak politik prevzeti odgovornost in odstopiti s funkcije, pa mu omrežje takoj uredi drugo dobro plačano službo v kakem državnem podjetju, kot so Slovenske železnice ali Eles, ki pregovorno veljata za glavni odlagališči odsluženih kadrov. Tam so tako levi kot desni. Pa eni in drugi imajo visoke plače. Za zasluge, seveda.
Krvna slika Slovenije na začetku leta 2024 je vse prej kot bleščeča. Na oblasti imamo predsednika vlade, ki se po letu in pol še vedno uvaja v politiko in počne neumnosti iz tedna v teden. Premierja, ki ima po novem za svetovalca še enega propadlega politika, predsednika politično izumrle stranke Zares in glavnega kadrovika za časa Drnovškovih vlad. Predsednico države, ki hitreje govori kot misli. Ki ji je ta protokolarna funkcija pretesna, saj že skorajda na dnevni bazi hodi čez ustavne okvire. Potem je še vsa nesrečna predsednica državnega zbora, kot bi rekel pokojni France Bučar, za guncanje afen.
In imamo nekdanjega predsednika partije in države, ki ima v državi očitno še vedno zadnjo besedo. Milan Kučan se je preselil iz slaščičarne Zvezda in po novem uraduje v baru Idealist v Cankarjevem domu nasproti predsedniške palače. Nazadnje, minuli teden, se je za njegovo mizo znašel Andrej Ribič, eden od pomembnih ustanovnih članov Svobode, zdaj na funkciji člana uprave Darsa. Prišel je po nasvet in navodila. Za pluženje cest, seveda, saj so vremenarji za konec tedna napovedovali prvi sneg do nižin.
