Škarje in platno ima v rokah koalicija, ki je sama sebi največji sovražnik. Janša je še jeseni, ko je podpora tako vladi Roberta Goloba kot Gibanju Svoboda močno zanihala navzdol, napovedoval, da je bolj realna možnost od predčasnih volitev oblikovanje druge vlade. Da se bodo Roberta Goloba znebili in da bo ista večina našla drugega mandatarja. Zdaj je obrnil ploščo, ko je KPK začasno prekinila preiskavo zoper Roberta Goloba.
Nova vlada z novim mandatarjem bi gotovo imela problem z legitimnostjo, prišlo bi še do večje politične nestabilnosti, čemur smo že tako priča, ko ministri odhajajo eden za drugim, premier pa vse bolj težko najde njihovo zamenjavo. Kadrovski bazen na levici je očitno res izpraznjen, da na ministrske položaje prihajajo ne drugo-, ampak tretjerazredni kandidati: politični amaterji, vzeti iz poslanskih klopi ali birokratskega aparata.
Politika pri nas postaja iz leto v leto bolj kužna. Sposobni kadri si s politiko nočejo mazati rok. Plače, ne samo ministrov, tudi predsednika vlade, so sramotno nizke. Gre za začasne zaposlitve, ki prinašajo s sabo veliko odgovornost. Politiki na izvršilnih funkcijah pa so ves čas pod udarom; ne samo medijev, tudi interesnih skupin.
Kadrovski bazen na levici je očitno res izpraznjen, da na ministrske položaje prihajajo ne drugo-, ampak tretjerazredni kandidati: politični amaterji, vzeti iz poslanskih klopi ali birokratskega aparata.
Kakšna pa je kadrovska slika na drugi strani politične mavrice? Na strani opozicije, ki pomeni politično alternativo. V strokovnem svetu največje opozicijske stranke SDS, nekakšni vladi v senci, ni veliko novih obrazov, večinoma so tam spet stari politični mački, neomajno zvesti predsedniku stranke, ki je na tem položaju že dobrih trideset let: Vinko Gorenak, Aleš Hojs, Andrej Šircelj, Zvonko Černač, Milan Zver, Vasko Simoniti …
Na spisku dvanajstih predsednikov odborov strokovnega sveta SDS najdemo tudi dva »outsiderja« z vse prej kot brezmadežno politično preteklostjo. Prejšnjega gospodarskega ministra in propadlega predsednika stranke Konkretno, samooklicanega »kozjanskega bika« Zdravka Počivalška, ki je svojo politično pot začel v Stranki Mira Cerarja. Počivalšek v strokovnem svetu SDS predseduje odboru za gospodarski razvoj in tehnologijo, predsednik odbora za kmetijstvo in okolje pa je postal Jože Podgoršek, ki ga je s položaja ministra za kmetijstvo v tretji Janševi vladi odnesla afera z neplačanimi računi v Hotelu Bohinj v lasti kriptomilijonarja Damiana Merlaka.
Sestava strokovnega sveta SDS priča, da ne samo Robert Golob, tudi Janez Janša ima problem s kadri, ki bi lahko v njegovi četrti vladi prevzeli ministrske položaje. A Janša zaradi tega ne misli vreči puške v koruzo. Na vprašanje novinarja pomurskega Vestnika, ali bi v hipotetičnem scenariju podprl Logarja za mandatarja, je izstrelil kot iz puške: »Vsak, ki zmaga na volitvah, je kandidat za mandatarja. O tem ne odločam jaz, odločajo volivci.«
Robert Golob in Janez Janša
Na dodatno vprašanje, ali drži, da naj bi lani za zaprtimi vrati dejal članstvu, da leta 2025 na kongresu SDS ne bo več kandidiral za predsednika stranke, pa je odvrnil, »da so to zgolj špekulacije in da je do kongresa še daleč, tako ali tako pa bomo do takrat še dvakrat šli na volitve.« Na evropske junija letos in po njegovem na predčasne parlamentarne, ki jih napoveduje najkasneje naslednjo pomlad. Torej še pred kongresom SDS, na katerem bodo ponovno volili predsednika.
Predsednik SDS tudi s takimi napovedmi predčasnih volitev želi še naprej diktirati politični tempo v državi. V političnih preigravanjih gre tudi tokrat na vse ali nič, kar tudi pričajo zadnje izjave, ki jih daje na turneji po Sloveniji. Janša se ne namerava umakniti Anžetu Logarju, ne kot kandidat za mandatarja ne za predsednika SDS. Tisti, ki zmaga na volitvah, bo kandidat za mandatarja, in to bo seveda on. Tu sploh ni debate.
Janša se ne namerava umakniti Anžetu Logarju, ne kot kandidat za mandatarja za predsednika SDS. Tisti, ki zmaga na volitvah, bo kandidat za mandatarja, in to bo seveda on. Tu sploh ni debate.
Logar je v tej politični igri lahko le stranski igralec. Njegova Platforma sodelovanja, ki se bo slej ko prej iz društva preoblikovala v politično stranko, pa samo košček v novi Janševi sestavljanki (puzzle) za njegovo četrto vlado. Podobno kot še en politični satelit – Pavel Rupar, ki je v nasprotju z Logarjem že ustanovil stranko Glas upokojencev in gre tudi na evropske volitve preverit svoj domet, čemur pa so se v Platformi Sodelovanja odpovedali. Logar je po Janševem vzoru raje začel turnejo po Sloveniji, s čimer bi rad gradil lokalno mrežo za novo stranko. Z Jernejem Pikalom, Mitjo Čandrom in Evo Irgl si tako podaja kljuke pri »nestrankarskih« županih in obiskuje uspešne podjetnike, kar na politični desnici že vrsto let počneta tako Nova Slovenija kot SDS.
V enem od zadnjih televizijskih intervjujev, katerih izseke v SDS širijo po družbenih omrežjih, Janša napoveduje tesen izid na prihodnjih (predčasnih) parlamentarnih volitvah. Pravi, da bo na koncu odločilo sto tisoč glasov, ki se bodo preveseli v eno ali drugo smer. Da bodo odločili tisti glasovi, na katere on nima vpliva, saj jim jih mobilizira »propagandna mašinerija« pod vplivom »tranzicijske levice«. Poleg političnih satelitov, ki so tvegan projekt, saj lahko tudi odnesejo glasove SDS, Janša računa na nizko volilno udeležbo. Da bi se ponovilo leto 2004, ko je del volivcev LDS, ki jo je prevzel Tone Rop po izvolitvi Janeza Drnovška za predsednika republike, ostal doma.
Janša je tako vse prej kot odpisan. Če se bo na koncu oboje (uspeh satelitov in volilna abstinenca) ujelo v njegovo korist, bo res še v četrto vkorakal v vladno palačo na Gregorčičevi. Podobno kot Donald Trump po volitvah novembra letos v Belo hišo.
