Leto pride in gre. Čas je neusmiljen. Nič ni večno, življenje sploh ne. Ob koncu leta je čas za predah, ko se potegne črto, naredi inventura za nazaj in načrti za naprej. Po čem si bomo zapomnili leto 2023, ki v teh dneh jemlje slovo? Po poplavah v začetku avgusta, po tej naravni katastrofi, katere dimenzije Slovenija ne pomni. Sredi poletja se je dobesedno utrgalo nebo, poplave so prizadele kar dve tretjini države. Deroča voda je s sabo odnašala vse, tudi človeška življenja. Škoda se meri v milijardah evrov, sanacija bo potekala več let.

Ne Tatjana Bobnar, za strmoglavljenje podpore vladi in prvemu ministru so večinoma drugi razlogi. Z Robertom Golobom se je na dnu lestvic priljubljenosti politikov znašel tudi minister Luka Mesec, poleg Tanje Fajon (SD) podpredsednik vlade. Gibanje Svoboda se spreminja v podružnico Levice, ki ima vse bolj glavno besedo v koaliciji.

Leta 2024 se bo očitno ponovilo leto 2013. V glavni vlogi bo spet komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki bo odstavljala predsednika vlade. Pred enajstimi leti Janeza Janšo, prihodnje leto Roberta Goloba. Janšo so odstavljali zaradi nepojasnjenega premoženja, Goloba bodo zaradi političnega vmešavanja v delo policije. KPK se pri nas ne ukvarja samo z integriteto in preprečevanjem korupcije, poskuša vplivati tudi na dnevno politiko. Po potrebi odstavlja tudi predsednike vlad.

Prav nič velikega se (še) ni zgodilo, pa že leto dni je minilo. Ko so se ena vrata zaprla, druga se še niso do konca odprla. Anže Logar je eno leto po porazu na predsedniških volitvah naredil le dva koraka: ustanovil Društvo Platforma sodelovanja in odstopil s funkcije predsednika sveta SDS. Naredil je tisto, kar se od njega pričakuje. Vse teče po načrtu, samo še (predčasne) volitve se morajo zgoditi. Potem bo čas še za tretji korak, da bo iz društva nastala nova politična stranka.

Urška Klakočar Zupančič je zagotovo boljša pisateljica kot predsednica državnega zbora. V politiki se je očitno znašla po pomoti, saj že od prvega dne igra vlogo »drama queen«. Kaos, ki zadnji teden vlada v hramu demokracije, je v dobršni meri posledica njenega načina vodenja, saj je tej pomembni politični funkciji očitno nedorasla.

Borut Pahor je s pravkar izdano knjigo Zmaga je začetek presegel samega sebe. Gre za politika prve lige, ki mu je v svoji bogati politični karieri uspelo praktično vse.

Znebili bi se Roberta Goloba in vladali naprej. Takšen načrt imajo. Na predčasne volitve, ki jih predlaga prvak opozicije Janez Janša, ne bi šli. Kdo bi se rad znebil Goloba, je bolj ali manj jasno. Gre za še vedno vplivni krog nekdanjega predsednika partije in države Milana Kučana, za nekatere močne predstavnike kapitala, za »spindoktorje«…

Nova Slovenija ima problem. Stranka je danes obkoljena z vseh strani, v vodstvu so se do konca politično zapletli. NSI na naslednjih volitvah tako spet grozi, da ostane pred vrati parlamenta. Dejstvo je, da v zadnjih šestih letih, ko stranko vodi Matej Tonin, krščanskim demokratom preboj ni uspel. Na volitvah nikoli niso zbrali niti desetih odstotkov, kaj šele, da bi postali dominantna politična sila na desni sredini.

Ker nimajo še alternative, bo Golob na funkciji predsednika vlade gotovo še nekaj časa. Z »gverilskimi akcijami«, kot je bila Bobnarjeva, pa ga bodo poskušali še bolj politično oslabiti.

Včeraj iz Gibanja Svobode izključena poslanka Mojca Šetinc Pašek ni kdorkoli, zaradi česar utegne imeti premier Robert Golob še velike probleme. Šetinc Paškova je pomemben člen omrežja Milana Kučana. Poročena je z nekdanjim politikom, novinarjem, urednikom..., zadnja desetletja pa lobistom Miletom Šetincem. Šetinc Paškova, ki je bila pred vstopom v politiko vrsto let novinarka RTV Slovenija, se je priženila v dinastijo Šetinc, ki je bila v bivšem režimu pomemben del partijske elite. Precejšen del družbenega vpliva pa so Šetinci obdržali tudi med tranzicijo. Ker je minilo že kar nekaj let in je javnost pozabila, kdo so (bili) Šetinci, poobjavljamo dosje "Dinastija klana", ki je bil leta 1998 objavljen v reviji Mag.

Šetinc Paškova, ki je na svojo stran dobila tudi predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, sicer podpredsednico Gibanja Svoboda, bi lahko prva zapustila Goloba in ustanovila samostojno poslansko skupino, ki jo sicer morajo sestavljati najmanj trije poslanci, kar pa med 41-člansko posadko največje vladne stranke v državnem zboru gotovo ne more biti kar velik problem.

Ker v državnem gospodarstvu pod Golobom v SD ne dosežejo svojega, so očitno zdaj začeli »graditi mostove« na drugo stran političnega prostora – preko Logarjeve Platforme Sodelovanja do Janševe SDS.

Bo premier Robert Golob peljal vladno barko naprej varno v pristan do spomladi 2026, si bo že med samo plovbo nadel rešilni pas in skočil v morje, krmilo pa prepustil drugemu mandatarju ali pa se bo njegov »Titanik« zaletel v ledeno goro in bomo šli (spet) na predčasne volitve? To so trije mogoči scenariji na razburkanem slovenskem političnem morju.

Minuli teden je vladajoča koalicija verskim uslužbencem znižala višino državnega kritja prispevkov za socialno varnost s 100 na 60 odstotkov. Ukinjena je bila uredba, ki jo je na zadnji seji maja lani sprejela tretja vlada Janeza Janše, s katero je določila 100-odstotno kritje prispevkov.

Država je na berglah. Dobesedno. Pa ne samo zaradi katastrofalnih poplav. Premier Robert Golob si je v dveh mesecih poškodoval tako desno kot levo nogo. Julija na morju desno peto, nedavno v domači kuhinji še prst na levi nogi. Zadnje tedne gledamo fotografije poškodovanega premierja, ki z berglami hodi naokrog po sestankih. Nič kaj prijetni prizori, ne zanj ne za državljane. V ozadju pa skoraj že popoln kaos v javnih financah. Državni statistiki niti rasti BDP ne znajo več napovedati. Zmotijo se za dve milijardi evrov, a potem ni nihče kriv za napačne izračune. Možno le v Sloveniji.

Ne samo mati narava, tudi politiki so krivi za katastrofalne poplave. Praktično vse dosedanje vlade po osamosvojitvi so se do urejanja voda obnašale mačehovsko.

Pred tremi leti pandemija, zdaj pa še katastrofalne poplave bibličnih razsežnosti. Ne mine več leto, da ne bi živeli v izrednih razmerah. Če ni podivjana narava, je pa vojna na evropskem kontinentu, v Ukrajini. Tretje desetletje tretjega tisočletja je že prav apokaliptično.

Naslovna zgodba tokratnega Reporterja je odmevala, še bolj kot v prejšnji številki objavljeni članek o narkomanskem raju v centru Ljubljane.

V dneh, ko so širom po Sloveniji ljudje v neurjih, ki jih ne pomnijo, trepetali za svoja življenja in imetje, ko je narava pokazala svoje zobe v najbolj kruti obliki, bi lahko Tina Gaber pokazala vsaj toliko empatije do ljudi kot do nutrij. Da bi pri kaki humanitarni organizaciji, denimo, pomagala zbirati pomoč za ljudi v stiski.

Anže Logar je vendarle snel rokavice. Konec je leporečja o sodelovanju in povezovanju.