V naslednjih tridesetih letih sta samo ti dve stranki, vsaka z vzponi in padci, preživeli vse politične viharje. Vsi drugi so prihajali in odhajali, le SD in SDS sta ostali stalnica na slovenskem političnem prizorišču. Obe stranki z močno in razvejeno terensko mrežo po Sloveniji.
SDS že več kot dvajset let ni več socialdemokratska stranka, Janez Janša jo je zapeljal povsem v druge politične vode, in tako SD prepustil monopol nad socialno demokracijo. Medtem ko je Janša utrjeval svoj položaj na desnici in z leti postal njen hegemon, pa je bila na levi strani politične oble SD, izjema je bila zmage Boruta Pahorja na parlamentarnih volitvah leta 2008, vedno v drugem planu. V devetdesetih v senci Drnovškove LDS, po predčasnem padcu Pahorjeve vlade 2011 pa so jo na vsakih volitvah v državni zbor »povozili« novi obrazi: najprej Zoran Janković, nato Miro Cerar, potem je prišel Marjan Šarec in nazadnje še Robert Golob.
Pred desetimi leti je SD doživela še en udarec, ko je na politično sceno vstopila nova stranka Levica in ji pobrala polovico glasov, saj se je rezultat SD v primerjavi z volitvami tri leta prej prepolovil, stranki pa sta dobili skoraj enako število glasov. Levica je SD sledila tudi leta 2018 (9,33 proti 9,93 odstotka glasov), na zadnjih volitvah pa je obema strankama podpora upadla, Levici še bolj, saj se je s 4,46 odstotka komaj prebila v parlament, SD pa je dobila le 6,69-odstotno podporo.
SD v vsej svoji zgodovini ni imela sreče z voditelji. Na čelu stranke, razen Boruta Pahorja, ni bilo osebe, ki bi prepričala največji del volilnega telesa levo od sredine in stranko popeljala do relativne zmage.
Tudi Tanji Fajon, ki je na položaj predsednice SD prišla leta 2020, ni uspelo nagovoriti volilnega telesa. Dosegla je drugi najslabši rezultat v zgodovini stranke, najslabšega pa so zabeležili v letu 2014 (5,98 odstotka), ko je po porazu na evropskih volitvah odstopil Igor Lukšič in je nato stranko na državnozborske volitve popeljal tedaj začasni predsednik Dejan Židan.
SD v vsej svoji zgodovini ni imela sreče z voditelji. Na čelu stranke, razen Boruta Pahorja, ni bilo osebe, ki bi prepričala največji del volilnega telesa levo od sredine in stranko popeljala do relativne zmage. V 34 letih se je zvrstilo kar sedem predsednikov, najdlje se je na položaju obdržal Borut Pahor (1997–2012), po dolžini mandata pa sta mu sledila Dejan Židan (2014–2020) in pokojni Janez Kocijančič (1993–1997).
Rdeča barva, ki še vedno ostaja njihov prepoznavni znak, je iz leta v leto bledela. Stranka se ni soočala samo s krizo vodenja, se je tudi s krizo identitete. Pahor, ki je po vzoru britanskega laburista Tonyja Blaira ubral tretjo pot, je stranko gotovo moderniziral, da se je ni več toliko držal pečat prenovljenih komunistov. Njegov naslednik, profesor politologije Igor Lukšič ni vedel, kaj bi sam s sabo, Dejan Židan pa je SD v vlogi ministra za kmetijstvo popeljal v agrarne vode.
Rešitev za SD tudi ni brezbarvna Tanja Fajon. Nekdanja novinarka TV Slovenija, ki je po zaslugi Boruta Pahorja kot dolgoletna evropska poslanka SD postala že skoraj bruseljski inventar. Po zadnji aferi z razvpitim nakupom sodne stavbe na Litijski 51 tako prihaja na dan vse več informacij, da se je Fajonova ukvarjala z vsem drugim, samo s stranko ne, prepustila jo je v upravljanje zdaj že odstopljenemu generalnemu sekretarju Klemenu Žibertu.
O zamenjavi Fajonove se je govorilo že po zadnjih volitvah v državni zbor, ko je stranka zaostala celo za Novo Slovenijo, zunanja ministrica pa se je lani »rešila kožo« na vrhu SD z uspešno kandidaturo Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN. Toda očitno ne za dolgo, saj je njen stolček po zadnji aferi spet močno na prepihu in bo, kot trenutno kaže, morala predsedniški položaj zapustiti najkasneje po junijskih volitvah v Evropski parlament.
Plenilci so vse prej kot borci za interese delavskega razreda. Od socialne demokracije je v SD ostala samo še rdeča barva.
Fajonova že do afere s sodno stavbo ni imela rešitve za stranko, zdaj pa je sploh nima, saj v javnih nastopih deluje zmedeno in neprepričljivo. Kot da bi še vedno živela v nekem drugem svetu (v Bruslju), kot da ji je bila strankarska funkcija v Sloveniji dodeljena za kazen. Zunanja ministrica Fajonova naj bi si že nekaj časa iskala »zlato padalo«. Naslednjo stopničko v njeni politični karieri – postati evropska komisarka.
Tanja Fajon za sabo v SD pušča pogorišče. »Atomska bomba«, ki jo je odvrgla odhajajoča ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, je povzročila pravo opustošenje. Stranka še nikoli v svoji zgodovini ni bila tako na kolenih, kot je danes. Porušeno je zaupanje tako znotraj stranke kot med volilno bazo. Z zadnjo afero je na plano priplavalo kar precej umazanije, nečednih poslov in povezav v političnem zakulisju, ki niso od danes in se vlečejo že iz prejšnjega režima. V javnem mnenju so postali plenilci javnega denarja, kar je nekaj najhujšega, kar lahko doleti politično stranko. Plenilci pa so vse prej kot borci za interese delavskega razreda. Od socialne demokracije je v SD ostala samo še rdeča barva.
Ko je prišla ledena doba, so izumrli dinozavri. Ledena doba za SD je že tu.
